Štirje ranjeni in en mrtev

Ob osmih zjutraj je priletelo sporočilo, da so v Mali Vratnici poškodovani vsaj trije jamarji, vseh skupaj pa jih je v jami pet. Aktivirali so Jamarsko reševalno službo, zaradi velikega števila poškodovancev so aktivirali še ekipo Prve pomoči Rdečega križa Novo mesto. Vsi skupaj smo v povsem natrpanem kombiju spred reševalnega centra odbrzeli že krepko pred deveto uro zjutraj! Novomeški jamarski reševalci z ekipo Prve pomoči smo bili jami s poškodovanci najbližji, pridružila naj bi se nam še ljubljanska ekipa.

Med vožnjo je Tico bentil, da kaj je zdaj to, če je v jamo kar cel avtobus zapeljal al kaj in kaj se ljudje grejo, a ko smo se pripeljali v gozd in opazili, da je cesta do jame splužena, se je razpoloženje malce dvignilo. To je pomenilo, da nam ne bo treba tovoriti bale opreme par kilometrov daleč …

Pred jamo nas je čakal jamar, ki je poklical na pomoč in izkazalo se je, da je šlo za skupino avanturistov, ki so se v Malo Vratnico spustili kar po domače in na hojladri in malce pohajkovali po podzemlju, dva izmed njih, očitno bolj vešča ali neumna, pa sta se skozi ožino podala še v večjo globino. In prav ta dva sta se poškodovala. Kaj je z njima narobe, ni nihče vedel, le vpitje so slišali iz globine, zato je jamar, ki nas je počakal, splezal ven in poklical na pomoč. A ker ko ima hudič mlade, jih ima veliko, je med čakanjem na reševalce zaslišal vpitje tudi iz prve dvorane. Očitno je iz jame želela priti še ena oseba, ki si ji je nekje med plezanjem strgala vrv, da je omahnila v globino, ko je pri tem sprožila kamenje, pa je to poškodovalo še eno osebo, ki je seveda pod plezajočim zvedavo gledala proti površju direktno pod njo.

Hja, človek kar ne ve, kje naj se zadeve loti.

Bilo nas je zelo malo, zato me je Tanja, ki je bila vodja intervencije, določila za vodjo prve ekipe in kar v jamo poslala, v ekipo pa postavila Danielo in Jureta, edina dva, ki sta bila na voljo. Še trije reševalci, ki so bili na kraju, pa so morali postaviti manever za spust ekipe Prve pomoči, ki je vsekakor bolj od nas usposobljena za ravnanje s tako hudimi poškodbami …

Ker sem med pogovorom z zmedenim jamarjem, ki je poklical na pomoč, spoznal, da njihovih vrvi ne bo možno uporabiti, sem se seveda lotil opremljanja smeri. Daniela naj bi šla za mano z nekaj opreme za prvo pomoč, Jure pa naj bi kot zadnji iz ekipe povlekel jamarski telefon.

Že ko sem malce pod vhodom v brezno vrtal nova pritrdišča, sem slišal klice na pomoč iz globine, a sem lahko le zavpil, da sem jamarski reševalec, da naj malce potrpijo, da prihajamo. No, potem je šlo pa vse, kot verjetno ne bi smelo iti …

Šlo je seveda za vajo dveh Reševalnih centrov, Novega mesta in Ljubljane, in scenarij smo enkrat prav simpatično zakomplicirali do nezavesti! Prav zabavali smo se, ko smo bogim reševalcem v scenariju postavljali vedno nove in nove prepreke na pot! Seveda se nobenemu razen “posvečenim” ni niti sanjalo, kaj jih čaka, a kaj, ko je vse čakalo mene, ki sem se spuščal kot prvi! Sem vzel vrtalnik, nabijalni komplet in opremljevalno vrečo ter vrv, da napeljem novo smer, a še preden sem se spustil v globino, mi je Tanja prišepnila, da naj samo pritrdišča nova nabijem, da vrv naj pa uporabim kar obstoječo, da bo hitreje, ker da zame, ki sem scenarij poznal, tisti vozel, ki naj bi ponazarjal pretrgano vrv, pač ne bo presenečenje. Da naj ga samo razvežem in se spustim dol …

Sem nabil dva nova sidra, na obstoječi vrvi napravil osmico z dvojno zanko in napravil res lepo pritrdišče, takšno šolsko. Da bodo šli reševalci enkrat za spremembo po varni poti v globino. Sem se prepel čez pritrdišče in se obtežen ko bosanski konj začel spuščati v globino, nekje na polovici poti je pa vrvi zmanjkalo. Na njej ni bil le vozel narejen, ki naj bi simboliziral pretrgano vrv, vrvi pač dejansko ni bilo!

Sem prisopihal spet nazaj ven ter zahteval novo vrv, med debelimi furmanskimi kletvicami kakopak. Se je izkazalo, da je Klemi, ki je tudi ustvarjal scenarij ter vodil ekipo Prve pomoči, predvideval, da bo vsak reševalec le vozel razvezal in se dol spustil, zato je vrv dejansko fizično skrajšal. V to past sem pa seveda jaz stopil, čeprav sem vnaprej vedel zanjo!

Pa Zdenka, ki je igrala ponesrečenko, je potem na analizi povedala, da sploh ni okej, če ponesrečenec, ki spodaj leži ves razbit in podhlajen in prestrašen, od zgoraj posluša le kletvice!

Piskerček je prav tako na analizi dodal seveda tudi Erki, ki je bil na vaji opazovalec, da tudi ni okej, če ponesrečenki ležita v jami skoraj pod vhodno vertikalo, potem pa nenadoma dol prileti kos vrvi. Sem se seveda nemudoma pozanimal, komu je štrik dol padel in takojci in nemudoma pod nos dobil, da meni! In sem se šele naknadno spomnil, da so mi, ko sem prisopihal spet ven ter zahteval novo vrv, to podali kar v zvitku, ne v transportni vreči in sem jo potem, namesto da bi zahteval še vrečo, enostavno dol spustil. No, če sem iskren, morda res malce prehitro …

Sem torej v jamo prišel že živčen in pod obrati in takojci, ko sem se snel z vrvi, se je pa drama začela. Poškodovanki sta bili Zdenka in Jasna in sta seveda komaj čakali, da pridem, da pokažeta igralski talent! Stokanju in cviljenju in pritoževanju kar ni in ni bilo konca, prav škoda, da so Oskarji za najboljšo igro že podeljeni!

Lotila se ju je Daniela, da sem jaz lahko pomagal Juretu z jamskim telefonom in prvemu iz ekipe Prve pomoči, ko so v jamo spustili še drugega in sem vedel, da je zadeva v dobrih rokah, smo se pa prva ekipa v nadaljevanje spustili, kjer naj bi čmurila druga dva ponesrečenca. In se je zgodba seveda ponovila. Takojci ko sem se zrinil skozi ožino in pokukal v brezno, se je začel jok in stok. Sta Mateja in Žan, ki sta glumila druga dva poškodovanca, igro vzela zares, ko da sta plačana, kar nisem mogel dovolj hitro dol. Vmes mi je pa vroče ratovalo, saj tisto brezno sploh ni bilo tako enostavno, kot sem ga imel v spominu, ko sem tam dokaj redno blataril!

Ko sem se spustil do glumcev, sta pa preklopila v šesto prestavo. Direkt. Mateja naj bi imela zlomljeno roko in je cvilila, ko da je zares zlomljena, Žan je bil pa cel, le podhlajen naj bi bil in že ko sem ga prvič pogledal, ga je začelo šejkati, ko da je na elektriko priklopljen! Danijela je prišla z nekaj medicinske opreme in sva se kar takojci lotila dela. Najprej sva Žana ogrnila z odejico Rdečega križa, takšna lepa flisasta, topla, kar malo žal mi jo je bilo v tistem blatu uporabiti, da je nehal šejkati ko Majkl Džekson na steroidih, nato sva se pa Matejini roki posvetila. A že ko je roko le pogledala, je Mateja zapiskala, da bi ji bile vse igralke, nagrajene z vsaj dvema Oskarjema, fovš! Je Daniela poskušala diplomatsko, naj malo na eno oko zamiži, da ji vsaj rokav zaviha in pogleda, pa se je Erki oglasil, ki naj bi bil samo opazovalec ter povedal, da je obleka od Rdečega križa, namenjena vajam in da naj delamo, kakor bi delali pri pravi poškodbi. Sem torej vzel nož in zarezal v blago, a še preden sem do konca razparal rokav, bi kmalu bruhnil. Ker se je pokazal nagravžen odprt zlom podlahti s povsem razcefranim in izpostavljenim tkivom!

Sem kar malo zatrokiral, da me je morala Mateja pomiriti, da je to le maska, ki ji jo je dal Klemi!

Daniela se je lotila rihtanja glumcev, jaz sem pa z Juretom reševalni manever postavil. Sem se najprej bal, da bomo crknili, a smo potem v tisti sicer prelepi prelomnici našli čudovito enostaven način. Erki je bil sicer skeptičen, da ne bo šlo, a ko smo ga preskusili in je šlo, sem si oddahnil. Načeloma je bilo vse pripravljeno za izvlek, čakali smo le še povezovalne manevre nad nami, vmes smo pa Žana, ki je igral nepoškodovanega, le podhlajenega jamarja, ven pospremili. Smo se odločili, da bo šel ven kar na lasten pogon, da se bo med plezanjem tudi ogrel. A ker nam je, ko smo prišli do njega, zaupal, da je (zaigrani) diabetik in da s sabo nima inzulina in se mi je, ko smo se pripravljali, da spleza ven, kar nekaj muzal in hehetal, sem seveda takoj posumil, da bo po scenariju, ki meni pa ni bil poznan, še kaj ušpičil. In sem mu kar direkt povedal, da če bo začel na vrvi glumiti, da je dobil kakšen diabetičen napad ali kaj, da ga bom moral še z vrvi snemati in reševati, da bo dobil prst v rit direkt do zapestja! In se je očitno spomnil, kako sem mu v Kostanjeviški jami skozi ožino pomagal in se je v hipu zresnil. Ter na vrvi ni delal drame, le enkrat vmes je (zaigrano) postokal, da mu moči zmanjkuje. Ter fehtal čokoladico ali kaj podobnega, da malo k sebi pride. A ker reševalci vemo, da poškodovance ne smemo hraniti, kakor ne smemo hraniti živali v živalskem vrtu (no, jaz to vem šele od pred kratkim), se je moral zadovoljiti s požirkom sladkega soka. Saj je hotel še nekaj zaglumiti, sem kar videl, da on bi šel po Oskarja, a ga je moj iztegnjeni sredinec pravočasno odvrnil od namere …

Vmes so pa še Ljubljančani prišli, Luiggy, Burja in Damijan so nam krepko olajšali posel. Sem spremljal poškodovanko, ki smo jo, povito in zavito ko kakšen kraški zašink, kar na jamarski pas vlekli gor, saj nosila skozi ožino zagotovo ne bi prišla. In je bilo navihano, nič ne tajim, do ožine sem prisopihal povsem premočen! Pa tudi Mateja, ki je bila sicer pogumna in je držala kul faco, se je morala kar krepko pomatrati!

Čez ožino je začuda šlo kar tekoče, čeprav sem se tega najbolj bal, celo tako sem bil osredotočen na zadevo, da sploh nisem opazil, da Grdin na drugi strani zadevo snema! Se nam bo letos pridružil med reševalci (no, če tečaj in izpit naredi!) in ga je Tanja povabila že na to vajo …

Ko sem Matejo v vhodni dvorani oddal drugim reševalcem, sem tudi funkcijo spremljevalca nosil z veseljem odstopil Anžiju, ki se je kar sam ponudil, da bo to naredil. Da itak že cel dan veče ven ko po tekočem traku in da naj jaz raje pomagam mrtveca ven trogati.

Hm, ja, na njega sem pa kar pozabil …

Po scenariju se je namreč petemu jamarju, ki edini ni bil poškodovan, malce sfuzlalo in je trapljal po jami ter padel v tretje brezno. In naj bi ga ven potegnili kot zadnjega. Da njegovih prijateljev, že itak poškodovanih in v šoku, ne “obremenjujemo” še s tem. Saj reževalci smo se tega že kar naučili, da pazimo, kaj govorimo in delamo v prisotnosti poškodovancev (no, razen mene, ki sem preklinjal ko furman!), a ker Grdin še ni reševalec, je spodaj pri Mateji in Žanu, ko je prišel malce akcijo pofotkat, mimogrede še veselo razpredal o mrliču, ki se sprehaja med reševalci. Mrtvaka je igral Primož, ki mu je pa vmes malo dolgčas samemu postalo, pa mraz ga je ugriznil, pa se je kar malo sprehajal po jami, saj itak nihče ni vedel, da je mrtev …

No, ven smo potegnili še njega, potem pa z manevrom še kepe opreme, čeprav se je Bizi zgoraj bunil, da tega pa že ne bodi vlekli, da vlečejo že cel dan (poleg poškodovancev in mrtveca še komplet ekipo Prve pomoči), a je potem popustil. Morda zato, ker je samo visel nad vhodom ko salama in kontroliral izvlek, vlekli so pa itak drugi …

Zaključili smo kakopak v gostilni na obilni in dobri večerji, še prej smo pa dokaj hitro tudi analizo naredili. Dokaj hitro zato, ker je bil Bizi že malo lačen in se ni hotel preveč v detajle zapikovati, kakor ima ponavadi veselje, Erkiju kot opazovalcu je pa Tanja že prej naročila, da si mora v jamo tamalo beležko vzeti. Jo je ubogal, čeprav je posledično pa zato več listov popisal, sem videl, a je na koncu le velikodušno ugotovil, da se nam malce zimsko spanje pozna in nam toplo položil na srce, naj vozle bolj pogosto vadimo. Ker to lahko počnemo lahko tudi doma, v postelji, da on to večkrat počne.

Sem videl, da ga je nekaj naših reševalcev kar debelo pogledalo. A bi ga debelo pogledali tudi, če bi jim povedal, da on zjutraj, ko se zbudi, kakšne pol ure knjigo bere, preden vstane in da lahko to počnejo tudi drugi, a to je že povsem tretja zgodba, o kateri pa kdaj drugič …