Zadnjič sva z Grdinom kar nekaj dihalnikov našla, a kakor se rado zgodi, sva jih pozabila označiti. Ja, sva vzela GPS lokacijo, a ta ni povsem natančna, na spomin zanašati se pa tudi ni najbolj pametno, saj je trenutno pokrajina pod meter in pol snega. Ko bo skopnel, bo povsem drugače …
In sem zapregel najmlajšo delovno silo, svojega sina in Vida, gospoda Graha sina. Da gremo okoli dreves, kjer se nahajajo dihalniki, trakce zavezati. Smo se obirali, kakopak, kot vedno in v Bistrico, kjer se asfalt konča, prišli že ponoči. Pa niti ni pomembno, ali je asfalt ali makadam, itak je vse pod snegom, pomembno je bilo, da je bila cesta zaprta. Smo kar mimo zapore potegnili, kaj pa jamarski Fiat ve, če je cesta splužena ali ne. Sem moral že kmalu ustaviti, saj so bile na cesti štiri košute. Velike skoraj kot krave. Sta tamaladva kar malček utihnila. Par deset metrov naprej so bile na cesti še štiri srnice in tudi te smo počakali, da so se počasi umaknile v gozd, malo naprej pa spet naslednje tri košute.
Toliko živali že dolgo nisem videl med vožno in otroka kar nista vedela, ali naj se veselita srečanj ali ne. Glede na to, kako velike so te živali in gleda na to, koliko smo nameravali še peš prehoditi do bivaka …
Malce pred odcepom proti Čaganki, ko je bilo snega na cesti nespluženega že res veliko, jamarski Fiat je pa še kar grizel, se je pa zgodilo. Naša avantura se je malček predčasno začela. Nas je v ovinku, morda dva ovinka pred ciljem, kjer bi parkirali in pot pod krplje vzeli, s ceste zabrisalo. Saj hudega ni bilo, je na obeh straneh ceste napluženega snega za dve nadstropji in je cesta kakor bob steza, a kar tam vozila seveda nismo mogli pustiti. Ker nobeno vozilo ne bi moglo mimo, kaj šele mojster, ki pluži, ki me že itak postrani gleda, ker mora zaradi mene in novomeških jamarjev prav počasi plužiti, saj nikoli ne ve, kdaj bo kateri izmed nas v ovinek pred njega prižgal …
Ker sem imel edini šoferski izpit, sta pač maladva poskusila riniti, pa ni šlo. Je bilo vozilce preveč v sneg zabito. Saj smo parkrat poskusilo, to že, celo zadnji konec sem za kljuko uspel malce bolj na cesto povleči, a ni bilo dovolj. Maladva sta imela že kar malo bolj široko odprte oči, saj je vmes še snežiti začelo, mraz je bil pa itak že od prej in sta celo predlagala, da bi kar končali. Sem se strinjal z njima, da zaradi mene lahko končamo, samo prej moramo vozilo rešiti. Bi sicer lahko s flašencukom poskusil, sem ga imel v avtu, pa enkrat za spremembo vrv tudi, a tokrat, ko sem imel s sabo otroke, sem se pa res pripravil. Sem v Fiatka snežne verige vrgel!
Sem jih svečano ven vzel, a preden sem se pohvalno po hrbtu potrepljal ali považil pred otrokoma, mi je bilo jasno, da moram najprej preveriti, ali so verige sploh prave. Ker nimam blage veze, kdaj sem jih kupil in za kateri avto!
Desno kolo, ki je bilo na cesti, mi je začuda kmalu uspelo obleči v verigo, kakopak z obilno pomočjo obeh mladih mož, levo kolo smo morali pa najprej odkopati. Ko sta odkopavala kolo, sem na hitro še navodila, kako se frdamano reč montira, preštudiral, potem pa še na levo kolo nataknil zadevo. Sem dvakrat poskusil speljati in obakrat je veriga dol padla, zato sem se tretjič bolj potrudil. In je šlo. Ker sta zadaj še maladva malo pomagala. A ker sem štartal ravno v ovinek in v hrib, sem jima skozi odprto okno zavpil, da je parking le 100 m proč in naj gresta počasi za mano, da ne morem oz ne smem ustaviti. Sem pritisnil na plin in začuda prisopihal do odpluženega prostora za jamarska vozila, maladva sta pa tudi kmalu za mano prisopihala. Nista upoštevala navodila, naj gresta počasi, pa verjetno mi tudi povsem zaupala nista, da ju bom res počakal …
Kakor koli, krpljati smo začeli dobro ogreti in čeprav naj bi nam svetila polna luna, kaj dosti od nje nismo imeli, saj je kar krepko snežilo. Ker pa je kolonico vodil gospoda Graha sin, smo do bivaka prišli res presenetljivo presenetljivo hitro!
-16 stopinj je kazal termometer, preden smo zakurili in potem spili vroč čaj, da smo malo k sebi prišli, nato smo si dobro večerjo spekli, za dobro vago pa še družabno igro udarili. Nekaj podobnega Človeku ne jezi se, le da smo imeli še opravka z denarjem. In čeprav je v peči gorelo na polno, se toplota okoli nje še ni širila, a mi je bilo vseeno toplo, ker sta tamaladva ves čas kakor iz heca poskušala goljufati in sem moral biti ves čas pozoren, da mi nista vsega denarja pobrala!
Malo pred eno zjutraj sem ju v posteljo nagnal in se knjigi posvetil, malo čez drugo uro je pa Vid, ki si je izbral zgornje ležišče, zastokal, da bo crknil. Je peč končno začela delovati oz je prostor končno odmrznila in je bilo pod stropom vroče ko v peklu. Je zastokal, da obraz k mrzli šipi pritiska, a da nič ne pomaga …
Ker smo bili tam sami, ker torej ni bilo njegove mamice, sem mu predlagal, naj kar v spodnjem perilu malce pred bivak stopi, da se ohladi in me je res ubogal. Saj prvih par minut mi je bilo hecno opazovati fanta, kako na -16 ob treh zjutraj samo v spodnjem perilu hvaležno hlasta za svežim zrakom, potem sem se pa spomnil, da je že toliko velik, da bo znal tudi doma povedati, kaj je počel in sem ga začel nazaj v bivak siliti. Ni šlo zlahka. Šele ko sem obljubil, da bom vhodna vrata zaprl šele čez nekaj minut, se je vdal in spet nazaj v posteljo zlezel. Sem počakal par minut, da se je tudi pod stropom toliko ohladilo, da je zaspal, potem sem pa nadaljne pol ure ob peči stal in bral, da sem se segrel!
Že ko sta se v posteljo spravljala, sem jima zabičal, da če kdo pred deseto vstane, jih bo fasal in sta me ubogala, jaz sem vstal pol ure za njima. Ker sem namreč ponoči na uro in pol vstajal in v peč nalagal …
Po zajtrku in kavici smo se pa k dihalnikom podali. Pa seveda nobenega trakca v bivaku nisem našel, le kot vezalko tanko belo vrvico. In mi je bilo malo smešno, ko me je doseglo Grdinovo sporočilo, naj različne vozle delam pri različnih dihalnikih, da se bo že na fotografiji videlo, kateri je kateri. Nisem imel kaj čarati s tako tenko vrvico, na fotografijah se je že pol metra proč niti ne vidi. Sem zato maldva postavljal k dihalnikom in fotkal, bomo videli, če bo to kaj zaleglo …
V bivaku smo potem le stvari pobrali in jo v dolino mahnili, do avta je šlo brez težav. In ker je imel Fiat še vedno obute snežne verige, smo se tudi do najboljše bistriške gostilne zlahka prebili, kjer smo si privoščili bogovsko kosilo.
Med vožnjo sem pa Vidu, ki ima za bralno značko za prebrati mojo Evo in je še ni prebral do konca ter me je prosil, naj mu obnovo povem, da bo napisal nalogo, zaupal, da na koncu oba glavna junaka umreta. Pa res upam, da bo knjigo vseeno prebral in potem napisal, kakor v knjigi piše, ker sem se pravkar spomnil, da njegova mama ve, kje stanujem …
