Zadnjič sem se ustavil na Petrolu v Šentjerneju, da si vzamem kavo. V tistih koncih sem bolj poredko, ne vem, če sem sploh kdaj bil na njihovi tankšteli. A saj so povsod enake, ko McDonalds. Sem zagrabil kavico in odpeketal k blagajni. Boste še kaj, je bila uslužna prodajalka. Ma, ko sem že tukaj, pa dajte še rdeče marlboro, sem se spomnil. Čiki se itak nikoli ne pokvarijo, niso ko zelje ali kaj podobno zelenega v našem hladilniku. Sem jih dobil, hkrati pa spet enako vprašanje – če bom še kaj. Sem odkimal, zadovoljen, kavica in čiki, kaj če človek več. A bi še en loto listek? Ma, ne, sem odkimal, kdo ima pa čas za to, z mislimi sem bil že pri srkanju kave, tako ko sedem v avto. Al se splača, ful milijonov je zadetek ta teden, je bila vztrajna. In sem postal pohlepen, kakopak. Ma, pa dajte en listek, sem popustil. Za koliko? Nimam blage veze, za malo, sem zacvilil. Je bila gospa uslužna, mi je dala listek s tremi vrsticami za par evrčkov. Sem čakal s prstom na tipkovnici, da pin vtipkam, pa je imela ravno zalet in je vprašala, če bom še viking loto ali nekaj takšnega. Sem odkimal, ampak pri vikingih je bilo pa še mnogo več milijonov, je zagotovila, pa še res so ful poceni. Sem vzel še tega, ta pohlep je hudič, vam povem, a še preden je vprašala, za koliko ,sem ji kar naročil, da ne za preveč. In sem dobil dve vrstici za ne preveč evrčkov.
Sem zbasal papirčke z milijoni v hlačni žep, čike v žep od jakne, kartico v denarnico, hkrati sem pa med odhajanjem že kofetek odpiral. Me je že v hrbet zadelo njeno vprašanje, če bom prišel nazaj. Sem se zmedel, priznam, sem mislil, da narobe slišim. Saj boste prišli nazaj, je ponovila. Evo, sem slišal prav, sem si rekel, hkrati pa na faco nabil najbolj bebav izraz, kar jih premorem, pa jih premorem kar nekaj. Ni bila več najmlajša, a še vedno mnogo mlajša od mene. Hm. Sem kar pozabil tisti kofe odpirati. Če bom prišel nazaj? Ja, saj boste prišli nazaj, ne? Evo, nič mi ni bilo jasno in ko ti nič ni jasno, pač vprašaš. Zakaj naj bi nazaj prišel? Ja, če dobite … Kaj če dobim? Faco sem imel verjetno še bolj bebavo kot sem mislil, da jo sploh lahko imam! Ja, milijone, ne!
Okej, nič mi ni bilo jasno. Sem kar stal tam ko en bebo in mrzlično razmišljal, kaj se mi to dogaja. Dobil naj bi neko priznanje v bližnji kulturni dvorani in sem bil že kar pozen, pravzaprav še za kofe nisem imel časa pa sem si ga kljub temu vzel, potem sem pa kar stal tam in … No, stal sem.
Potem mi je pa kapnilo. Če bo listek, ki mi ga je prodala, dobitni, in bom zadel silne milijone, se moram zglasiti pri njej in z njo deliti zadetek. Evo, sploh še nisem imel silnih milijonov pa sem že začel škrtariti: A če ne dobim nič, se lahko tudi oglasim in si bova delila strošek listka?! Tokrat je tetica faco navlekla, ji ni bilo nič jasno, a ker se mi je mudilo, sem le še pozdravil in odpeketal v kulturni dom. Pa na vse skupaj lepo pozabil.
Danes me je pa prešinilo in sem pobrskal za tistima listkoma in na internetu preveril rezultate žrebanja, ali kar koli pač to že imajo. In, glej ga hudiča, zadel sem!
Dobro, saj ne toliko, da bi moral službo pustiti, še sreča, da je nimam, a zadetek je bil vseeno!
In zdaj razmišljam. Če sem za listek dal 3 evre, zadel sem jih pa skoraj štiri in pol, a naj ji odnesem 70 centov ali kaj?! Ma te napitnine mi ne grejo lih najbolj, ne vem, koliko odstotkov se plača. Potem je pa spet škrtost udarila. Če prištejem še tisti drugi listek, na katerem nisem pa nič dobil, sem pa že v zgubi. Plus še potni stroški do Šentjerneja …
Okej, smo po vaji JRS sicer tam dokaj blizu Klemi, Anži in jaz sicer prali usrano opremo in ne bi bil tako velik potni strošek še do nje skočiti, a sem potem po tehtnem premisleku prijateljema raje za pir dal in na tisto tetico kar pozabil. A sem si v mislih vseeno obljubil, da če mi kdaj v prihodnosti silne milijone zrihta, je pa ne bom spet zatajil …
