Odnehanje

Ko v deželo pride toplo vreme, se tudi pri naši hiši začne obdobje dela ko na kakšni srednjeveliki kmetiji. Pa saj se zdajle čisto zares ne spomnim vseh opravil, ki padejo name, mi boste morali verjeti na besedo, da res obstajajo. Ampak eno pa lahko naštejem, zadnje, ki mi je kratilo spanec – čiščenje terase. Vsako leto jo moram pred zimo oprat in namazat z oljem, enak postopek me potem čaka naslednjo pomlad. Pa saj to nek velik mater niti ni, priznam, oziroma naj ne bi bil, a sem par let nazaj (po ženinih očitkih, čeprav sem skoraj prepričan, da niso utemeljeni!) deske premazal z napačnim oljem. No, ne napačnim, saj znam kupiti pravo olje, tako zelo neopravilen pa le nisem, le pokvarilo se je menda. Spet, po ženinih neupravičenih očitkih, je nekdo pravo olje sicer kupil, a se ni takoj lotil dela in se je potem tisto olje menda kar dolgo na soncu cmarilo in postalo žoltavo (ali kakršen je pač pravilni termin).

Dobro, čisto možno je, da se je tisto olje res pokvarilo, ker je predolgo stalo na soncu, a sem skorajda prepričan, da se dela pač nisem lotil takoj, ker sem pač delal kaj drugega, še bolj pomembnega, olje bi pa lahko tudi moja predraga pospravila v senco, ne?! Je pa res, da je bila pa moja napaka, da sem les s tistim oljem potem kompletno premazal, čeprav je smrdelo, da ni za povedati. Sem pač ko pravi možak stisnil zobe in potrpel, kaj sem pa hotel. Jaz ne odneham ob prvih težavah!

Dobro, pa to niti niso bile težave, na srečo je terasa zunaj in sem kljub smradu vseeno tu in tam kakšen svež vdih zraka uspel uloviti, da nisem konec storil, težava se je pokazala potem, ko sem čez par ur poskusil odvečno olje, ki ga les ni vpil, obrisati. Se ga ni dalo. Ali sem pa prehitro odnehal, kakor trdi moja predraga soproga, čeprav tukaj so mnenja deljena. Jaz sem skoraj prepričan, da se ga ni dalo in se je potem na tisto olje, ki ga nisem dobro obrisal (po soproginem prepričanju) prijela vsakovrstna umazanija. Ma, okej, saj umazanije okoli naše hiše ni pravzaprav, ampak v enem letu je že cvetni prah dovolj, če vprašate mene. In so bile deske potem res kar umazane, ampak dobra plat vsega skupaj je pa bila, da smo to bolj ko ne kakšno leto sami gledali, saj so se obiski zmanjšali za 9 desetin, malce sumim na smrad tistih desk, če že moram s prstom na vzrok direktno pokazati. Prepričan pa povsem nisem, kakopak.

No, po kakšnem letu je smrad minil, umazanija se je pa na deske prijela kar dobro, verjetno je moje vsakoletno premazovanje vsega skupaj malce pomagalo, da je zadeva postala permanentna.

Ja, me je malo motilo, ne morem tajit, predvsem bolj ko ne občasno drkanje preljube soproge, da kakšno mamo in sem že lani poskusil, pa obupal. Visokotlačni čistilec ni pomagal, drgnjenje z drateno gobico je bilo pa preveč mukotrpno in zamudno, plus tudi ni dalo nekih rezultatov, da bi vztrajal.

In je letos lepo vreme prišlo in čas, da se uredi terasa in v bistvu sem se že pri prvih pomladanskih kavicah na terasi odločil, da se kaj dosti s čiščenjem terase nima smisla ubadati, ker itak ne bo nobenega vidnega rezultata in bi pri tem ostalo, če ne bi napravil totalno začetniške napake. Za katero še danes ne vem vzroka, kako je pri vsej moji izkušenosti in letih in modrosti sploh lahko prišlo!

Namreč, me je predraga poprosila, če bi jo lahko odpeljal nekam tja proti Celju, kjer je bila njena prijateljica v termah, da se ji za en teden pridruži pri razvajanju, ker nerada vozi na dolge relacije, jaz pa, namesto da bi nemudoma avto zakurblal in s prižganim motorjem čakal, da pride iz hiše, sem ji mrtvo hladno prevoze org predlagal. Pa bumbar še kar vztrajal, da ti prevozi org so super, par evrčkov stisneš in te peljejo, kamor želiš, čeprav je imela bogica moja žena vse lase že pokonci in vso barvo z obraza je izgubila!

In, ja, ko kaj takšnega ušpičiš, se moraš oddolžiti. Ker sem itak prav kronološko dobil pod nos, kdaj sem ob treh zjutraj skočil po tistega prijatelja, ki mu je bencin zmanjkal pri Zagrebu in kdaj po tistega v Benetke, ko je njegovo letalo pristalo ob štirih zjutraj!

Nič, terasa se bo leto očistila u nulo, sem se odločil. In ko se nekaj odločim, to tudi udejanim. Dobro, pravilneje bi bilo reči, da to tudi začnem udejanjati, a kaj bi cepidlačili. Sem od očeta privlekel parni čistilec, ker para je pa za maščobe zakon in olje je kakopak maščoba. Sem zadevo zakurblal in itak ni delala in preden sem očeta poklical, da kaj mi pokvarjene stroje posoja, sem ga na hitro še celega razstavil in šele ko je bila zadeva že v prafaktorjih, še glavno stikalo za izklop opazil. Na srečo sem zadevo sestavil prav in je potem delovala in ko je iz cevke prva para prisikala, je bila sicer že debela tema, a me to ni ustavilo. Sem zdrgnil dve deski u nulo, sibirski macesen, ki je bil prej črn, je spet zasijal v svoji živo oranžni barvi. Prav stopil sem se od navdušenja, vam povem. Sem se lotil tretje deske, ko me je od zadaj zadel sinov privoščljiv glas: Mami pravi, da boš odnehal pred koncem!

Se mi je prav zafržmagalo, priznam, in sem skočil pokonci in odvihral v dnevno sobo. Da kaj mi to moralo zbija, ko jaz pa (skoraj) nikoli ne odneham! A me je samo mirno vprašala, koliko desk sem očistil v treh urah. In sem ponosno priznal, da dve in pol. Da nista več črni temveč lepo oranžni ko prvega dne!

In je kot zmagoviti konec argumenta le dodala, da desk je pa 37, od tega polovica za pol daljših od teh dveh in pol, ki sem jih že očistil.

Sem samo prhnil čez nos in se spet lotil čiščenja, iz inata še bolj zagreto ko prej, čeprav me je hrbet bolel, da ni za povedat, med drgnjenjem sem pa potem vseeno začel malce računati. Pa mi ni vzelo veselja, zanalašč ne, sem potem par dni drgnil, ko da sem plačan, a ko sem prišel do polovice, sem hodil sključen, ko da imam res toliko let, kolikor jih imam!

In sem, priznam, zadnjo tretjino bolj na hitro počistil. Saj bi se bolj potrudil, res bi se, pa imamo tečaj za jamarja reševalca pripravnika in v klubu tečaj za navadnega jamarja pripravnika, al nimam časa se tam z eno teraso ukvarjat! Pa trava, ki sem jo pred par dnevi prvič s takšnim veseljem pokosil in sem kar dva kofeta enega za drugim spil sredi vrta, da sem jo lahko, sveže pokošeno bolj neposredno občudoval, je, nesnaga nesnažna, že zrasla, da bo spet potrebno kositi!

Sem torej dopoldne, ko ni bilo nobenega doma, zadevo še z visokotlačnim čistilcem do konca zdrgnil, kolikor sem lahko, še malo s paro podrkljal ter potem komplet z oljem namazal. Ki sem ga šel tisti dan kupit in je v hladilniku čakalo, da pride na vrsto!

Po eni uri sem nato zadevo krepko zdrgnil ter obrisal in je ko noč in dan naša terasa, prav ponosem sem bil na opravljeno delo. Še celo moja predraga je pozabila na tisti jebeni prevozi org, le tamali, ki nima prav nobenega spoštovanja do starejših, je s prstom pokazal nekaj ne povsem oranžnih delov in dodal, da je imela mami torej prav. Da bom odnehal.

Saj bi mu eno vzgojno okoli ušes, čeprav tega ne počnem, a ko sem zaštartal, mi je malo drselo, ker očitno nisem povsem dobro obrisal in mi je ušel …