Proteus 2018

Jap, leto je naokoli, spet so prišli novi tečajniki za jamarske reševalce pripravnike. Kar 12 jih je letos. Letos smo začeli z novim načinom, nič več se ne dobivamo ob sobotah, temveč začnemo že v petek proti večeru in končamo v nedeljo zvečer, kar pomeni matranje od jutra do pozno v noč. Je bilo kar naporno, predvsem za tečajnike, a tudi inštruktorjem ni bilo prav enostavno. Jih je Erki v petek zvečer recimo na vse možne načine poskušal uspavati s predavanjem, pa mu ni uspelo. Letos sta na tečaj prišla pa tudi moja prijatelja, Klemi in Grdin, in seveda tudi meni ni bilo zelo enostavno. Ko sem tečajnikom recimo meril čas, ki ga potrebujejo za premaganje srednje zahtevnega poligona in se je vanj zapodil Grdin, sem bil z njegovo spretnostjo in hitrostjo kar zadovoljen. Pa saj konec koncev sva kar nekaj debelih ur v Čaganki skupaj zapravila! Sem spodaj debatiral z inštruktorjema in sploh nisem na štoparico gledal, šele ko sem nad sabo zaslišal sopenje in globoko dihanje, sem poškilil, kaj počne prijatelj. Je nekaj zaštrikal in kar zakampiral na napeti prečnici, meni je pa nerodno postalo. Je zadevo potem nekako rešil še v kulturnem, ne pa v rekordnem času in mi kasneje pojasnil, da če bi se nazaj spustil pol metra, bi lahko zadevo popravil v treh sekundah, samo da mu je bilo nerodno, da bi hodil in nazaj, da kaj bi si pa inštruktorji mislili …

Mu pa ni bilo nerodno enega tihomirja spustiti v delovni skupinici pri sistemu dvojnega škripčevja, ki jo je vodil sam komandant Walter. Ko so vsi hlastali za zrakom, ga je komandant kar stran poslal, in je šel, kaj je pa hotel, ga je itak narava urgentno poklicala, samo je potem, ko je nazaj prišel, povedal, da se mu delovanje jamarske službe sploh ne zdi logično – njega, ki ga spohal, so za kazen poslali na svež zrak, ostali so pa za nagrado v smradu ostali …

Moram priznati, da sem bil kar živčen, ko sem tanove od spodaj opazoval, kako so se spoprijemali z novimi manevri, kar sploh ni mačji kašelj. Še posebej, če veste, da sta najmanj dve življenji odvisni od njihe spretnosti in skoncentriranosti! Saj je bil pri vsaki skupini inštruktor, to itak, a vseeno, nad novimi veščinami navdušeni so šibali gor in dol, da jih je bilo prav veselje gledati …

Klemi mi jo je zakuhal pa gor v gozdičku, kjer smo trenirali tirolko in vpenjanje nosil na napeto vrv in ker nismo bili v steni in ker se je lih vrnil s smučanja, je kar čelado dol dal, mu je bilo bolj vroče od ostalih. Je seveda izstopal ko Kitajec med Japonci in sem diskretno pristopil do njega, ker je lih moj prijatelj in ker sva v istem klubu, da ne dela sramote in ga na to opozoril. A kaj, ko sva že predolgo skupaj in sem malo pozabil, kako moram z njim, ker kaj imam jaz njemu za govorit. Sva enkrat v Čaganki opremljala novo smer in je zabijal fiks v skalo, jaz sem se pa poleg njega po popku praskal. Sem opazil, da ga je že skorajda pregloboko zabil, da ne bo prostora še za rinko našravfati in sem ga na to opozoril. Da bo dovolj. In se mu je na obrazu pojavil nek trmast izraz, da kaj bom jaz njemu govoril in je še dvakrat iz inata udaril po fiksu in seveda je šel pregloboko. Ker pa v vrtalniku ni bilo več energije, firbec je pa bil, kaj je naprej, sva rinko privijačila gor le za pol milimetra in je držala le zaradi najinih pobožnih želj. Sva se spustila in dol in gor in je držala, samo najbolj hecno pri vsem skupaj je pa bilo, da smo se potem po tisti s pobožnimi željami pritrjeni rinki spuščali še dve leti, dokler nekdo od pametnih ni opazil in zavrtal novo pritrdišče. Dobro, saj jaz sem to stokrat opazil, ko sva s Klemijem dol hodila in mu to vedno tudi pod nos popopral, ampak popravil pa nisem …

Torej, sem ga opozoril, naj si natakne čelado, ker je bil edini brez nje, pa je zatrmulil, kakopak, kaj imam jaz njemu za govorit, da če mu bo nebo dol padlo al kaj. In sem potem posegel po najbolj drastičnemu posegu, kar jih premorem – zatožil sem ga komandantu: Walter, Klemi pa noče čelado na glavo dat! In je potem ne glede na to, da sem na Proteusu jaz šef, Klemi v sekundi imel čelado na glavi, ko ga je komandant samo pogledal, mene je pa potem še pol ure gledal ko špeckahlo …

Pa gospodar Mur je bil tudi malo nejevoljen zaradi mene, so me gor poslali kavo skuhat, ker sem se edini po riti praskal. Sem jo skuhal, dobro, saj to pa res znam, a z napitkom potem nihče ni bil zadovoljen, ko sem ga dol prinesel, da so si ga spili med kratko pavzo. Da je preveč vodena pa to. Kar je bilo verjetno res, sem se namreč, ko sem kavico skuhal, gor malce z Markom Z. zaklepetal v prijetni senčki in sploh nisem opazil, da sem med najino res kratko debato spil skoraj polovico skuhane kave, tako da sem moral potem skoraj liter vode doliti v pisker, preden sem ga odnesel čakajočim …

Pa zapletov je bilo še kar nekaj, čeprav vsi niso bili povezani z vajami reševalnih manevrov. Med vsakodnevno vožnjo v steno pri Lipici je recimo Grdinovo profesionalno fotografsko deformirano oko opazilo čudovito naravo in ker si je pred kratkim nabavil dron, je seveda prišel na čudovito zamisel – da bo posnel kolono jamarski reševalskih kombijev, kako se peljejo proti steni, potem bo pa še malo akcijo v steni posnel in bo filmček. Kar je vse v redu in smo se mimogrede zmenili, a ker zadevi še ni povsem vešč, smo v koloni stali nekje na ozki cestici, preden je on zadevo naštimal, da se je za nami nabrala kolona do Trsta, ko smo končno krenili, dron nas je pa snemal, so se njegove pilotske spretnosti kmalu pokazale kot ne dovolj zadostne za tako zahtevno operacijo. In je zračno plovilce na višini 100 m odlutalo nekam po svoje snemat prečudovito naravo, kolonica je nadaljevala proti steni, z Grdinom sva pa tam nekje v hosti ob cesti čakala, da se Lesi vrne. Na srečo se je …

V nedeljo, ko so tečajniki že kar nekaj znanja osvojili in skakali gor in dol že ko profesionalci, so pa nenadoma telefoni zaropotali. Je zacvililo, ko da je kje v bližini požar in vsi inštruktorji, vključno z mano, smo začudeno brskali po žepih in frdamane napravice iskali. Na Kaninu se je sedežnica zaustavila in ker JRS rešuje ne le iz jam, globeli in sotesk, temveč tudi iz žičnic, je prišel poziv na intervencijo. Murček, ki se je prvi dokopal do telefona in prebral, za kaj gre, je ukazal, naj tečajniki, ki so bili ravno sredi manevrov, vse skupaj pospravijo in v njegovo premično skladišče odnesejo. Da bomo šli. Sem jih opazoval pri tem in so se mi kar malo zasmilili. Adrenalina so imeli že tako več ko dovolj, ko so samo manevre vadili, zdaj pa še to! Na srečo na žičnici ni bilo veliko ljudi, konec koncev je v deželo prišla pomlad in komu se da še po snegu skakat in so žičničarji kar sami lahko rešili, mi pa smo nadaljevali z učenjem do poznega popoldneva.

Vedno znova me preseneča, kako hitro ljudje napredujejo, ko je volja in želja in tudi letošnja generacija je takšna! Iz “navadnih” jamarjev so se v le slabih treh dneh spremenili v pripravnike za reševalce. Kljub utrujenosti so jim obrazi žareli od navdušenja,  tudi potem, ko sem jim povedal, da je bilo naše uvodno druženje le igračkanje v primerjavi s tistim, kar jih še čaka …

A brez nesreče žal ni šlo. Na koncu, ko smo se vsi preoblekli in še zaključno analizo naredili, sem jih pred slovesom še opozoril, naj se doma malo za klopi pogledajo, da je Grega enega že izvlekel iz kože na nogi. In me je prav fasciniralo, kako so se možaki in dekleta, ki so še malo prej suvereno bingljali na vrveh in dvigali tovariše, v strahu začeli praskati in prestopati. Celo tako daleč je šlo, da se je Boris hotel kar sleči, da ga Toni pregleda, a smo tovrstno nemoralno še početje pravočasno preprečili …

Napiši mnenje