Zakaj?

Danes sva se s Klemijem spet zapodila v Srnice. Kljub pomladanskemu sončku sem bil malo vseeno v strahu, ko sva dobrih 10 dni nazaj s sestro trapljala tam okoli, je bilo na cesti še vedno 20 cm snega.

A tokrat o snegu ni bilo ne duha ne sluha. Itak, saj je zunaj ne pomlad, poletje, se mi je že začelo kolcati po mrazu! Jamo sva z lahkoto našla, saj je pred njo že za mali kamnolom nametanega kamenja. Ko sva se preoblačila in sem opazoval tisto kamenje, ki sva ga ven že zvlekla (preden se je jama toliko odprla, da sva ga lahko metala v notranje brezno, ki je dovolj prostorno), me je prešinilo, kaj neki si o nas jamarjih mislijo lovci, ali gozdarji. Klemi je takoj ustrelil, da si ne mislijo, ampak vedo, da smo ubrisani, jaz sem pa prepričan, da jim takšen kup kamenja vsaj kakšen dan ne da spati, ko ga zagledajo. So zagotovo prepričani, da mora biti pod zemljo kakšno zlato ali vsaj zaklad, ker zakaj bi drugače nomralen človek garal ko črna živina?! Če bi kakšnega Kelemendija najel, da ti v takšnih pogojih pred hišo kaj takšnega naredi, bi ti račun zasolil, da bi te peklo do neskončnosti. Pa še kakšno društvo proti mučenju živali bi se v hipu oglasilo, da kaj mu bogecu delamo!

No, Klemi ni kaj dosti razmišljal o tem, se je takojci v luknjo zapodil, saj mu je bilo že zadnjič jasno, da tokrat bova prišla v brezno. Res ni kaj dosti razbijal, ko je že začel vpiti, naj prinesem vrv in opremljevalno torbico. Sem ubogal, a ko sem si ogledal vhod v brezno, plus že na poti do tam sem ves prešvical, ves ubog in okrogel po zimskem spanju, sem ga prosil, naj malo bolj razširi vse skupaj. Se mu ni ljubilo, se je videlo, a ker smo tudi v letos v klub dobili nekaj novih tećajnikov za jamarje pripravnike, sem zaigral na to karto. Da jih bomo tudi v to jamo morda peljali, da vidijo, kako se nove jame delajo in bo za nove jamarje pa to morda res le preozko?!

In je potem tolkel še malo, zaradi mene verjetno ne bi. Plus vrv sva tudi po pravilih napeljala, za vsak slučaj, če bodo šli tečajniki not. Ponavadi samo okoli kakšne skale ali kapnika in dol, ko firbec vleče naprej, tokrat sva naredila pritrdišče že pred breznom, da se človek lahko varno prebije do vertikale, tam pri spremembi smeri je pa celo dva zacmaril, kakor pravila velevajo! Se je počasi spuščal kakšnih švoh 30 m v globino in sproti čistil brezno, torej s sten metal dol razrahljano kamenje ali razbijal nevarne luske, da je pokalo ko na solunski fronti. Ko je pristal na dnu brezna, mi je nekaj vpil, a nisem razumel, šele ko sem se spustil dol, sem poštekal, kaj mi je sporočal – vrv je bila malenkostno prekratka! Pa kaj bi to pri novi jami, ne moreš kar končati 2 metra nad tlemi brezna, v dvoranici v prelomnici, ki izginja nekam za ovinek in priti naslednjič z več vrvi! Sem se nekako tudi jaz izpel kar v steni in se prebil na tla (za gor je bila pa potem pa druga pesem, a kdo bi že takrat mislil na vrnitev!), Klemi je za ovinkom že razbijal proti novi vertikali. Kamenje je veselo in bobneče padalo kakšnih 15 ali 20 m nižje, dvakrat sem se celo sam podal na ozko delovišče. Saj se mi čisto zares ni ljubilo, a je prijatelj vztrajal, takšna so pravila. V jami je ponavadi mrzlo, plus moker in blaten si in te edino delo ogreje, zato se moraš na kladivu in špici ali vrtalniku menjati, a tokrat mi je bilo čisto okej. Prav prijetno mi je bilo kaditi in poslušati nerganje prijatelja, da je on že pred leti nehal kaditi, ker to ni zdravo, ko pa z mano po jamah hodi, pa kadi. Samo je nehal nergati, ko sem rekel, da mu bo par čikov pa zaračunal …

Sva prehod v novo brezno razširila, da se človek lahko spusti dol, a ker nisva imela vrvi, sva pač odsvinjala ven. Na sonček. Pa ura je bila že pet popoldne, v želodcih nama je krepko krulilo. In, ne, nisva delala dveh šihtov, le kakor je Klemi že med potjo proti jami ugotovil, sva klasično jamarsko akcijo udarila, kadar sem jaz poleg – ob 12h sva šla šele v jamo …

Ker sva bila blizu čagankarskega bivaka, sva si še ene čevape tam privoščila, potem pa domov. Klemi že razmišlja, kdaj si bo dopust vzel za pokukati v nadaljevanje, jaz si pa dopusta na nesrečo ne morem vzeti in bom moral z njim …