Še zadnjo vajo smo morali opraviti, preden naj bi nas certificirali in so bili meseci pred tem kar napeti. Pustimo ob strani milijon papirjev, načrtov, obrazcev …, ki smo jih 3 leta urejali, pisali in prirejali ter štabne vaje in podobno usposabljanje, saj postajamo del modulov CZ EU v naboru Evropskih zmogljivosti za nujni odziv, tokrat je šlo zares. V Avstriji naj bi končno preverili, kako se obnesemo v praksi, v sodelovanju z reševalci iz vse Evrope, ki jame niti od daleč še niso videli …
Po scenariju se je v globoki in tehnično zelo zahtevni jami Frauenmaurerhöhle, ki je dolga prek 40 km, zgodila nesreča, v dolini pod jamo pa je avstrijsko mestece Eisenerz prizadel še potres. Na vaji je sodelovalo 122 reševalcev iz vse Evrope, skoraj 80 »igralcev«, ki so igrali poškodovance ter ne vem koliko opazovalcev, ocenjevalcev, trenerjev in certifikatorjev. Slovenska jamarska reševalna je bila le manjši delček vaje, a ker naj bi nas na vaji certificirali, smo bili še posebej v fokusu! Saj v jami ni problem, gremo pod zemljo in nobenemu se ne sanja, kaj tam počnemo in če je to, kar počnemo, prav ali narobe, prav zaradi tega razloga pa so nas nameravali uporabiti tudi v ruševinah osnovne šole, kjer je bilo »poškodovanih« 26 otrok in učiteljev, da nas vidijo pri delu ter ocenijo našo zmožnost sodelovanja z mnogo večjimi enotami.
Kar dovolj razlogov za nervozo, mar ne?! Pol enote z najnujnejšo opremo za reševanje v jami se je na kraj odpravil s helikopterjem slovenske vojske (le za informacijo, ta del smo opravili z odliko, od trenutka, ko smo sedli v helikopter in do trenutka, ko smo reševalci izginili pod zemljo, je minilo le 6 ur, čeprav je po cesti razdalja skoraj 300 km!).
Dva pilota ter tehnik so v letečo pošast sedli direkt po malici in so enostavno oddelali šiht, mi smo pa bili navdušeni ko mali otroci. Smo leteli tako nizko (če bi šlo kaj narobe, da bi se lahko dol spustili po vrvi, preden bi hudič šalo vzel, se je šalil reševalec Bojan), da so telefoni in internet vsem delali in smo fotografije ter vtise celo pot ko plačani objavljali na FB kar sproti, da smo prišli na cilj s povsem praznimi baterijami v telefonih.
V manjšem avstrijskem kraju smo pristali kar direkt sredi nogometnega igrišča in se nemudoma srečali z lokalnimi oblastmi in reševalnimi službami, ki so nam posredovali vse potrebne informacije, po kakšni uri smo bili pa že v kombijih in pod goro, sredi katere se je nahajal vhod v jamo.
So nam rekli, da bomo do jame hodili švoh urico, niso nam pa povedali, da bo pot skoraj navpična. In se ne spomnim, kdaj sem nazadnje tako crkoval. Zadaj težak nahrbtnik z osebnimi stvarmi, spalko, armičem, kuhalnikom, kavo, hrano in vodo za tri dni (jap, moramo biti samozadostni), spredaj v ogromni transportki, ki sem jo nosil ko harmoniko, vse za v jamo. Ma res postajam prestar za te stvari, švic ni tekel od mene temveč je šprical ven! Sem bil verjetno videti ko tik pred infarktom in se je eden od certifikatorjev ponudil, da mi pomaga. Sem se upiral, ker verjetno ni okej, da ti ocenjevalec, ki odloča, ali si usposobljen za reševanje, nosi torbico kakor otročku prvi dan v šolo, a sem malo pred koncem, ko se je pot postavila skoraj navpično, popustil. On je malo zastokal, jaz sem čisto malo lažje zadihal, do jame sva pa potem oba prišla, ko da sva ravnokar stopila iz bazena.
Ekipa z zdravnico se je z vodičem odpravila v jamo, jaz sem se pa po lestvah povzpel pod strop jame do najbolj pravljične hiške, kar sem jih videl. Ko nekakšno orlovo gnezdo je! So jo postavili že pred kakšnimi 60 leti avstrijski jamarji, jo uporabljajo kot bazo pri raziskovanju jame, mi smo jo pa uporabili kot bazo za reševanje. Ja, določili so me v bazo. Saj sem malo protestiral, sem si želel v jamo, a Maks ni popustil. Je rekel, da imam zdaj toliko usposabljanj za sabo, da sem tapravi za vodenje baze, čeprav me je le verjetno zaradi mojih let dal na lažji položaj. Vsaj tako sem si mislil, dokler nisem začel delati, potem mi je bilo pa vsakič bolj žal, da ga nisem poskusil prepričati, da koga drugega postavi v bazo.
Ekipa, ki je napredovala po jami kakšna dva kilometra, kjer je bil poškodovanec, se je na vnaprej določenih točkah javljala prek jamskega telefona ter sporočala kaj in kako, kar sem moral zapisati v dnevnik, potem prek postaje sporočiti v štab, prek avstrijske postaje sem moral občasno poročati v njihov štab, prek telefona sem moral avstrijski policiji sporočiti, kdo vse je šel v jamo, občasno me je Erki poklical po jamskem telefonu, da glavnemu opazovalcu prek tretjega telefona kaj sporočim … Hkrati moraš pa o vsem skupaj voditi časovnico!
Ko je sonce zašlo, je malce mraz ugriznil, termometer pred hiško je kazal 6 stopinj, a se je javljanje iz jame malce umirilo (prišli so na težji del in so potrebovali več časa med dvema voxoma), da sem si lahko kofe skuhal in odprl vojaško vrečko s hrano in se malo podprl. Od druge ekipe sem dobival sporočila, da so že vsi v bazi v dolini in da to je super s Civilno zaščito potovat, da je baza postavljena, šotori so ogrevani, da imajo tuše, postelje ter celo kuharja, ki da jih neizmerno razvaja, da če bodo pridni, bodo celo palačinke dobili, kave pa kolikor hočeš. In se mi je tisti mrzel pasulj, ki sem ga natepaval iz vrečke skupaj z nekakšnimi krekerji, ki so bili videti ko karton, le da so bili trši in bolj brez okusa, še bolj v grlu zatikal. A imel sem najlepši razgled na svetu, s skoraj polno luno, ki je lebdela prav pred mojim nosom! Pa hiška ko iz pravljice, da se mi je kar smejalo, ko sem sedel pred njo, ko sem pa tu in tam vanjo vstopil in se vsakič v glavo butnil zaradi nizkih vrat, me je pa kar malo minilo navdušenje …
Okrog desetih zvečer sta v gnezdo prišla še dva avstrijska reševalca, ki naj bi naslednji dan v jamo vodila drugo ekipo in ker je hiška res drobna in ker sem se moral ves čas nekaj oglašati ali prek postaje ali jamskega telefona, sem se odločil, da bom kar zunaj na prijetnih dveh stopinjah nad lediščem spal.
Sem si na klopci pred hiško postlal, direkt nad prepadom, sem še celo malo razmišljal, če bi šel spat kar v jamarskem pasu, da se pripnem. Pa se potem nisem, sem se tolažil, da mirno spim …
Ekipa je do poškodovanca prišla okoli desetih zvečer, ekipa, ki je vlekla kabel za jamski telefon, pa šele okoli enih zjutraj, zato sem poročilo o stanju poškodovanca šele takrat dobil. Kar sem moral posredovati v štab, potem je štab zanimalo par stvari, da sem vprašal v jamo in smo tako pingpongali skoraj do dveh zjutraj, ko so se v jami k počitku spravili, jaz pa počasi tudi. Nekaj čez tri sem se zavlekel v spalko in ker sem nase navlekel boga in pol oblačil, me ni dosti zeblo, plus kofe je bil še topel in ni bilo hudega. Najjače od vsega mi je pa bilo, da sem iz postelje opazoval skoraj polno luno, ki je bila tako blizu, da bi se jo skoraj lahko dotaknil, pa kadil sem lahko v postelji! Se mi zdi, da je že kakšnih 30 let, kar sem spal v postelji s pepelnikom na dosegu roke!
Okoli treh zjutraj sem zaspal, okoli pol štirih zjutraj pa so hotele vse tiste neizmerne kave, ki sem jih spil, pokukati, če je luna res tako velika. In sem kar v spalki odskakljal na pomol in odtočil ter pri tem seveda pazil, da nisem točil po sončni celici, da me ne bi kaj streslo! In tukaj moram priznati, da sem bil kar malo ponosen sam nase, res. V mojih letih se ne zgodi več zelo pogosto, da curek nese kakšnih sto metrov daleč …
Sem spet zaspal, a ne za dolgo, ko me je nekaj zbudilo in sem najprej mislil, da sem na Luni. Sploh nisem vedel, kaj se dogaja, le nekdo je čisto blizu moje glave nekaj govoril. Sem potreboval kakšno minuto, da sem ugotovil, da me kliče komandant Jani.
Da kaj dogaja v jami, ga je zanimalo. Spijo, sem bil kratek, ves munjen. Ter ga mimogrede še pobaral, koliko je ura. In je mirno povedal, da bo kmalu pet zjutraj, da on bolj zgodaj vstaja …
Je preveril, če bi morda v jamo poklical prek jamskega telefona in jih vprašal, kaj dogaja ter mu poročal, pa sem se zbunil, da je še prezgodaj. Ker če bi, ne bi imel več nobenega prijatelja! Ni preveč vztrajal, a potem seveda nisem mogel nazaj zaspati in ko je sonce pokukalo med gorami, sem jih pa poklical. Ne da bi pogledal na uro. In je Erki kasneje povedal, da je imel alarm nastavljen na pol sedem, jaz sem pa eno minuto prej poklical. Je priznal, da me je kar malo preklel, ker sem ga prehitel. Bernard se je pa tudi takoj oglasil, si je rekel, da če jaz tako zgodaj kličem, da mora biti pa kaj narobe …
Stvari so potem stekle, v jami so začeli s transportom poškodovanca in so redno poročali, jaz sem poročal naprej, kuhal sem si kavice, sonček je začel greti … Prišla je druga ekipa, da zamenja prvo, pa prišla je Katja, da zamenja mene v bazi, Murček je prišel, da smo mu rojstnodnevno zapeli, pa psiholog je prišel. Ja, sploh nisem vedel, da ima enota tudi psihologa s sabo, ker če se reševalci srečujejo s toliko poškodovanci, se jih to kakopak dotakne, tu pa on vskoči. Sem mu za vsak slučaj en dober kofe skuhal, človek nikoli ne ve! Psihologi opazujejo ljudi in če bi mene preveč pozorno opazoval … Je užival v kavici in sva potem malo poklepetala in sem izvedel, da je alpinist, ko sem se dovolj udomačil, sem mu pa povedal, zakaj je kofe dobil. Da bo ocena pozitivna, kaj čmo, povsod je potrebno podkupovanje …
Potem se mi je pa cel dan naredil, ko sem opazil podkomandanta iz Uprave, Matjaža. Človek je bil videti točno takšen, kakršen sem bil jaz dan prej. Naslonjen na ograjo je komaj dihal, ves rdeč je bil v glavo, moker pa, ko da je iz bazena prišel! Je prišel gor skupaj s Tinco in Dejanom in ko smo jih poklicali, ko so že iz parkirišča odšli, da naj še par stvari prinesejo, je prvi rekel, da on ne gre nazaj, zato je odšel Dejan, njemu je pa svoj nahrbtnik dal. Kar ga je ubilo, kakopak. Ne Dejana, Matjaža. Je sopihal tam na ograji in bentil, da to je to, da on Jamarski reševalni ne more dat več, kakor je dal, samo še umre lahko. Evo, to je prava požrtvovalnost, če mene prašate …
Ko je v jamo vstopila druga ekipa, ki naj bi zamenjala prvo, smo morali vstop javiti tudi avstrijski policiji. Sem to nalogo kar Katarini predal, kajti avstrijski uradniki zelo slabo govorijo angleško, a tega ji seveda nisem povedal. Je zelo lepo poročala v angleščini, potem je nekaj časa poslušala, kmalu pa začela kar nekaj jecljati, saj je ugotovila, da je človek na drugi strani ne razume. In je preklopila na nemščino, kakopak. Jaz sem se rolal, policaj na drugi strani pa tudi: Cvaj kejvers zur grote gingen … Nein, kejvers, Höhlenforscher …
So se stvari spet umirile, lepo smo na sončku kofetkali, nosila so lepo potovala proti nam, druga ekipa se je pridno javljala na vsaki točki, ko je napredovala proti garačem, ki naj bi jih zamenjala, potem se je pa seveda zgodilo! Ker lepe stvari nikoli ne trajajo. Na vsaki vaji imamo vedno tudi šifro, s katero vajo prekinemo, če gre kaj narobe in ko sem iz postaje zaslišal No Play!, No Play!, No Play!, me je kar zmrazilo. To je namreč pomenilo, da se vaja prekine in začne z resničnim reševanjem!
V drugi ekipi je bil tudi avstrijski jamar, vodič, ki mu je nekje na sredi poti v jami postalo slabo, driskal je, povsem mu je zmanjkalo moči. In ker je bil že več ko krepko uro oddaljen od vhoda, ekipa, ki bi mu lahko pomagala, pa še dve uri naprej, se je vaja prekinila. Saj so garači v jami protestirali, a ni nič pomagalo. Še tako majhna nevšečnost v jami ali slabost ni nikoli samo majhna nevšečnost, kajti od bolnišnice si oddaljen toliko in toliko ur in če se zadeve poslabšajo …
Omaganemu sta pomagala naša zdravnica Tina in Dejan in še preden so prišli ven, je bil globoko v dolini že rešilec. Do sedme ure je prva ekipa prišla ven in smo se vsi odpravili v dolino, druga ekipa, ki je pospravljala opremo, pa je morala prespati na gori. In nas je že med hojo v dolino ujel Maffijev klic prek postaje, če lahko dobi kuharja na zvezo. Kar se mi je zdelo čudno in sem seveda vprašal, zakaj potrebujejo kuharja. Ker on je bil v dolini, oni pa na gori. Da potrebujejo baterije, je pojasnil. Nič mi ni bilo jasno, ko pa je dodal, da je vseeno, če so rdeče ali zelene, se mi je posvetilo. In sem poklical gospodarja Murčka, ki je dobro založen z vso opremo čakal na nas pod goro, če ima kaj baterij na zalogi (sprva tudi njemu ni bilo nič jasno, dokler barv nisem omenil), je zastokal, da jih ima samo 6. Reševalcev je bilo pa 8. Sem kar videl zaplete, a če ni, menda še vojska ne vzame. Zadevo je rešil Marko Z., ki se je vozil po nas in je povedal, da ima v kombiju cel karton baterij, ki jih je podaril sam naš presvetli vodja, ki ni mogel z nami na vajo, in je bilo to darilo, če naredimo. Veselje je bilo seveda neizmerno, dokler se ni oglasil naš zlati Marko E., ki je pojasnil, da JRS uporablja 3,6 W baterije, zelene ali rdeče so pa absolutno premočne za vajo. Smo se delali, da ga nismo slišali in Maffi je kljub temu, da je bil crknjen od celodnevnega jamarjenja, kmalu priskakljal v dolino, da jih je pobral. Za vsakega eno, čeprav, roko na srce, eno je spil tudi tam pri nas. In ko je prišel nazaj gor med tovariše, so ga vsi sumili, da je med potjo pokonzumiral višek in obžalovali, kaj dol niso poslali raje Maksa, ki baterij ne konzumira …
Sem v petek zvečer prvič videl našo bazo in sem bil navdušen. Civilna zaščita ima res vse, ko sem se stuširal s toplo vodo in pojedel topel obrok ter popil par kofetov, sem pa malce sumničav postal. Če je ko vojska brez pištol, a bo potrebna zjutraj kakšna fizkultura pa to?! So me pomirili, da ne, a dokler naslednjega dneva nisem začel s čikom in kofetom, kar nisem mogel verjeti …
Naslednji dan smo imeli pa vajo z drugimi moduli, da vidijo, kako smo usposobljeni sodelovati. Pa da nas sploh vidijo pri delu na dnevni svetlobi, kakopak.
Po scenariju je porušilo šolo, v kateri je bilo ujetih 26 otrok. Grški Usarji so odprli steno, nekdo je preveril, kako je s statiko, potem sva pa že s Tinco zdravnico vstopila, da vidiva, kaj in kako. In me je šok, ko sem vstopil in so otroci začeli vpiti na pomoč, vsi z grozljivo namaskiranimi ranami, ležeči pod kupi kamenja in opek! Kar ne veš, kje bi najprej zagrabil! So na srečo prišli še drugi in so stvari stekle, vsak je delal svoje delo, dokler ni prišlo sporočilo, da so se porušile stopnice, ki so omogočale edini izhod iz stavbe. Kar je pomenilo, da je zadevo prevzela JRS, oz CaveSAR! Opremo smo mi dvigovali skozi okno z vrvno tehniko, poškodovane pa po žičnici spuščali ven, da je bilo vse skupaj ko v Diznilendu. Otroci so prav nestrpno čakali v vrsti, da so se lahko zapeljali v globino, najbolj pa me je presenetilo, da je ogromno reševalcev snemalo zadevo. Reševalce, ki s težko opremo prebijajo pot v ruševine, rešujejo ljudi spod težkih betonskih blokov, je fascinirala najbolj enostavna vrvna tehnika, ki jo pri jamarskem reševanju uporabljamo vsakodnevno.
Ko smo speljali vse otroke, se je za vožnjo prijavilo tudi nekaj reševalcev, da jim ne bi bilo treba po stopnicah, a smo uspeli spustiti le tri ali štiri, vsem ostalim je tik pred zdajci zmanjkalo poguma …
Vaja je bila uspešno končana in certifikatorji, tri sem poznal še iz vaje v Nemčiji, so mi zaupno povedali, da smo naredili. Da smo carji. Da smo CSARJI. In so se hoteli fotkati z mano, da ovekovečimo trenutek. Pa ker itak vsi vedo, da sem slaven slovenski pisatelj, samo ne vedo, da to pa res nič ne pomeni, so izkoristili priložnost. A je Erki tako fotkal, da je ujel samo tri certifikatorje, mene je pa odrezal, le roka se vidi. Pa potem pojasnil, da nimam dovolj visokega čina biti na fotki z mednarodnimi veljaki. Okej, bodimo pošteni, je potem (po protestu) pritisnil še eno …
Kakor koli, zdaj smo kot prva jamarska reševalna služba v Evropi certificirani pri EU Civilni zaščiti. Ja, res je, sami ne moremo veliko narediti, a ker smo Slovenci zaorali ledino, bo drugim iz drugih držav toliko lažje …
