Nov obrazec

Tokrat smo se s kandidati za jamarja reševalca pripravnika dobili v petek zgodaj popoldne na Pokljuki. Iz prijetnih skoraj 25 stopinj smo se dvignili na manj prijetnih 12. Jap, v hribih je hladno, sneg se še ni umaknil! Nastanili smo se v vojaškem objektu, kar je pomenilo skupno spalnico, skupno kopalnico, skupno jedilnico, učilnico … No, za to zadnjo je itak logično, sva jih s Klemijem v njej morila krepko čez 11. uro ponoči. Klemi s prvo pomočjo in pakiranjem nosil, jaz z vsem ostalim. Zmagovalec je bil Tomaž (pa ne Grdin), ki si je vestno natisnil vseh 100 in nekaj strani poslanega gradiva! Naučil se ga sicer ni, a ne bodimo malenkostni …

Kakor vedno, ko spremenim lokacijo, sem bil pokonci prvi. No, skoraj, Simon me je prehitel, ki je že pred šesto zjutraj pred vojašnico avto pospravljal (!), da sem ga lahko za 30 centov nafehtal in si kofe iz kofeavtomata privoščil, ko je sonce pokukalo izza gora, sem pa storil nekaj, kar že dooooolgooo časa nisem! Sem odšel v spalnico in zaspance metal iz postelje! Ponavadi je obratno, ampak niti predstavljati si ne morete mojega užitka, ko sem bezal Klemija (ki je sicer že bil buden) in Ticota (ki se pa ni hotel zbuditi, pustimo ob strani, da sta s Klemijem iz Ljubljane prikolesarila!), pri Grdinu sem pa kar blago erekcijo dobil. Ne zaradi njegove možate postave, kakopak, ampak užitek je bil res neizmeren, ko sem ob postelji njegovi stal in mu resno razlagal, da naj se neha hecat, da mora na zajtrk, ker potem bomo šli v steno, čakali se pa ne bomo!

Pred sedmo smo bili že vsi na hladnem zraku, natančno ob sedmih sem pa četico pognal proti jedilnici. So kar ubogali, kar me je presenetilo, v jedilnico vstopili pa niso, kar me je pa spet presenetilo. A je bil misterij v hipu razrešen – bili smo v vojašnici in ker na vratih piše, da je zajtrk od 7:15 naprej, so se vrata jedilnice odprla točno takrat in nič prej …

Že pred osmo zjutraj smo pičili proti plezališču Gorje, kjer so nas nekateri inštruktorji JRS že čakali, potem se je pa akcija začela. Izpit se bliža, znanja potrebnega je ogromno in bilo jih je kar veselje gledati, kako so se podili gor in dol in dol in gor, v želji čimvečkrat vse veščine ponoviti. Celo Erika sem enkrat videl delati, ko so ga v nosila zapakirali in po terenu nosili! Je vsaj enkrat prešvican pil, ker so ga po soncu menda trajbali …

Ko sem videl, da že dovolj znajo, sem se tudi sam dal zapakirati v nosila, kajti junakov, ki bi se pustili prenašati, vedno manjka. Pa ne zato, ker bi bilo nevarno. A ko te enkrat zapakirajo, ne prideš več kmalu ven! Vsi želijo sprobati kakšen reševalni manever z nosili, ki jih je kar nekaj in če je tečajnikov za pripravnika 12, se urice kmalu obrnejo. Ponavadi nosil sploh na tla ne spustijo, da se človek ne bi kar sam odpakiral in ušel in se pripravniki samo menjajo na vrvi ob nosilih, ki bingljajo nad tlemi, človeka iz nosil pa spustijo šele, ko čez par ur zagrozi, da se bo v hlače (in posledično v nosila) uscal!

Meni ni bilo hudega, sonce je bilo ravno prav prijetno in morebiti bi celo zaspal, če komandant ne bi milijon kofetov prinesel pod steno, kar me je pa v hipu zbudilo. In je potem človek užival ko jaz ob Grdinu, ko sem ga iz postelje brcal! Sem trgal tista nosila, da bi ven prišel in si kofetek priboril, pa ni šlo. In se je spet izkazal Tomaž (spet ne Grdin), ki je s skodelico kave vestno stal ob meni, ki sem bingljal meter nad tlemi in mi jo podal vsakič, ko me je tečajnik prevrnil v vertikalo. Ja, to je tudi reševalni manever, pa še dokaj zahteven. Poškodovanega človeka namreč transportiramo iz jame v horizontali, če se le da, ker je to najbolj udoben položaj, a včasih so zadeve preozke in morajo nosila ven vertikalno, torej pokonci. Takrat jih mora pa reševalec prevrniti na vrvi in to so trenirali z mano, ravno ko so kofetki prišli. In, ja, sem poskusil piti tudi ležeč v horizontali, da ne bi izgubljal čas, pa ni šlo. Zato si je Tomaž pridobil plus točke, ker je kofetek podajal, ko sem bil v vertikali. Aja, pa pravkar sem se spomnil, da sem tečajnika Erika še enkrat videl delati – naju je fotografiral pri tem početju …

Okej, saj delali so vsi, še najbolj pa kakopak pa Erki, ki vse vidi in vse ve, pa čeprav je 20 m proč. Sem si malo prej ogledal Simonov filmček, ki ga je posnel na Pokljuki, sploh nisem vedel, da je imel kamero s sabo. In je postokal, da Erki je pa vedel, da ga je iz prve protiteže, kjer je nadzoroval zadeve, na tretjo, kjer je bil Simon regulator (torej vodja manevra), okurcal, da naj se bolj z reševalnimi manevri ukvarja kakor s snemanjem le teh …

A na koncu je tudi on priznal, da je letošnja ekipa kar dobra. Ne ravno s temi besedami, le napak njihovih ni preveč našteval, kar je že tudi veliko! Sem Klemija enkrat fotografiral, ko je svedrovec nabijal v steno in se je prav zdrznil, je mislil, da ga Erki fotografira. Ker to pomeni, da nekaj počneš narobe, ker Erki pač ne fotografira za svoj užitek …

Smo garali do mraka, potem smo v vojaškem objektu večerjo ujeli, si privoščili še tuš, potem pa seveda še garanje v učilnici. Je Maks obujal spomine na svoje brezštevilne intervencije v svoji dolgi reševalski karieri, kar je vedno zanimivo poslušati, ko jim je ob 11 h zvečer dovolil, da imajo pa še kaj časa zase, jih je večina pa kakor pokošena v postelje popadala.

Ja, res ni mačji kašelj 12 ur skupaj in več  učiti se in trenirati jamarsko reševanje!

Nekaj čez polnoč smo se v spalnico odpravili še zadnji in moram priznati, da čeprav imam Maksija nadvse rad, nisem bil prav nič vesel, ko se je zvrnil v posteljo ob moji. Maksi je namreč profesionalni smrčač. Ja, vem, vi ste mislili, da je to naš Anžič, a ste se zmotili. Anžič je kakor jaz čisto navaden amater v primerjavi z Maksom, mi amaterji ropotamo le, ko noter zrak vlečemo, pravi profiji pa ropotajo, ko vlečejo zrak v pljuča in še bolj, ko ga izdihujejo. Najbolj izkušeni, med katere kakopak spada tudi naš Maks, pa se celo na položaj telesa ne ozirajo in smrčijo tudi na trebuhu …

No, na srečo ni takoj zaspal, je še po kompu klofal, doktorji namreč nikoli ne nehajo delati, jaz sem pa sobotno bral. Okoli dveh zjutraj sem pa nenadoma pomislil, da morda bi bilo pa dobro zaspati pred njim in sem časopis zadegal pod posteljo, da si malo prednosti pred prijateljem naberem. Pa si je nisem, kajti čez par minut je tudi on komp ugasnil, da zapre trudne oči. Sem se silil hitro zaspati, pa kakopak ni šlo, v tej veščini res nisem dober (razen dopoldne, ko je večina v službi, takrat sem pa super, takrat pa lahko spim, da bi rekorde podiral!) in ko je začel malce globlje dihati, še niti blizu temu, da bi se izklopil, nisem bil. A ni bilo grozno in sem za hip celo pomislil, da so vse te štorije o njegovem smrčanju iz trte zvite, da gre za urbano legendo ali kaj takšnega in tudi ko je malce pojačal volumen, sem bil še kar optimist. Da bo. Mislim, da bo spanec zame.

Pa je moj prijatelj ko največji potniški avion – ogromne motorje počasi zakurbla, ne more kar direkt na poln gas, traja nekaj časa, da se vse skupaj ogreje. Je najprej globoko dihal, potem je malce hrčati začel, samo pri vdihih, ni bilo še nič groznega, a je pojačaval, kakor inženirji letalski zahtevajo, počasi a vztrajno. Ko pri meni spanca še niti blizu ni bilo, je pa on motorje navil že do konca. No, tako sem vsaj najprej pomislil, ko je bogo Katjo, ki je spala na pogradu nad njim, verjetno že krepko treslo od vibracij. Pa je šlo še na huje, letalo je bilo še na tleh, najbolj začne ropotati, ko se spusti po pisti in še pojača! Malo prej sem izbrskal čepke in si jih nabil do možganov, zato o jakosti ne morem čisto zares soditi, s kakšnim gasom se je zapodil po vzletni stezi, pa tudi Katarinco, ki je spala na drugi strani sobe, nisem opazil zapustiti prizorišča. Menda je okoli treh zjutraj spoznala, da ne bo šlo tako naprej, da ona potrebuje počitek, saj je cel dan vadila reševalske manevre pa še en naporen dan je bil pred njo in se je odpravila na hodnik na trdo klop počivat. Naj bo trdo, da je le tiše …

Je bilo pa menda zanimivo v sosednji spalnici, kjer so se tudi konkurenčni junaki v smrčanju preskušali med sabo. Ko je zarulil Maksi, so tudi tam kar potihnili. Saj veste, ko pride v gozd nov glavni medved in malo povpraša, če obstaja kakšen močnejši od njega, tisti manjši pezdetki, ki so se prej glasno širokoustili, kakšni carji da so, potihnejo in se poskrijejo …

Kakor koli, je pa na srečo vstal že okoli petih zjutraj, a ne zato, da bi si tečajniki vsaj za eno uro lahko moči pospešeno s spancem nabrali, le delati je moral nekaj na računalniku. Ob zajtrku je pa potem, ko so se prestrašeni novinci pogovarjali o nočnem dogajanju, kar blestel od ponosa. Pa ugotovil, da morda bi pa v JRS uvedli nov obrazec, z le enim vprašanjem: Ali želiš spati z Maksijem v isti sobi? Obkrožili bi lahko le “da” ali “ne”, samo potem nismo dodelali do konca zadeve, kaj bi bilo, če bi obkrožili “ne”. Med tečajniki se je pa hitro razširila pobuda, da bi dobili še tretjo opcijo – ali bi sploh spali z Maksijem v isti hiši …

Evo, če si car, si car, a tudi naši novi bodoči reševalci niso od muh! Po celodnevnem garanju v steni so še celo nedeljo garali in trenirali, je pa res, da se bliža izpit. Sem pa dokaj prepričan, da bodo med obvezno jamarsko reševalno opremo odslej prištevali tudi ušesne čepke …

 

 

Napiši mnenje