Skopuh

Z Erkijem sva odšla v Nemčijo, na mednarodno vajo. Nič posebnega, morda porečete, a ni ravno tako! Smo namreč ravno sredi certificiranja slovenske enote za jamarsko reševanje, CSAR, ki bo delovala tudi v tujini in ker smo v EU prvi, postavljamo standarde in smo še posebej pod drobnogledom vseh!  Ja, evo, o tem govorim, jaz in Erki! Lih midva …

Na letalo sva se odpravila ob nemogoči jutranji uri in v Frankfurt prispela še skoraj  v temi, potem pa na letališču čakala debele ure, da so prišli vsi sodelujoči iz vseh koncev Evrope. Erki je vsaki dve uri zagrozil, da če še ne bomo šli, bo šel spet na stranišče lulat in je potem res odtakal ko da je plačan in preden so nas odpeljali, je res še enkrat skočil za vsak slučaj.

Na prvem brifingu sem udaril preverjeno taktiko, če mi kaj ni bilo jasno, sem prašal Erkija, on pa potem glasno predavatelje, sej zato pa so tam, da razlagajo, ne?! V desetih minutah so tako že vsi vedeli, kdo je najbolj radoveden med nami …

V hotelu so mene spravili v četrti štuk, Erkija pa v prvega, kar se je takoj izkazalo kot težava. Zame, kakopak! Erki hodi peš v sobo, zdravo živi pa to, jaz bom pa kmalu tudi, ker dvigala lih ne štekam. Pa ne da sem neumen, tudi francoski doktor, s katerim sva skupaj vstopila, je bil bogec. Sva vse živo pritiskala, pa se nikamor nisva premaknila par minut. Je receptorka potem pojasnila, da morava s kartico, ki jo imamo namesto ključa, mahati pred nekakšnim senzorjem, pa nama vseeno ni šlo, naju je premaknil šele neki črnec, ki je slučajno vstopil. Pa tudi za dol imam probleme, ko hočem v prvi štuk k Erkiju, ker ogromno delava ponoči pri njem, se odpeljem do recepcije in potem po stopnicah nazaj gor. Se mi zdi, da v prvem štuku za dol nima vprogramiranega postanka. Oz ga ima, sem se zdaj spomnil, ko se zjutraj dol vozim in sotrudnica z vaje ravno takrat pokliče, jaz vedno ves zaspan kar tam potem izstopim, ona me pa nazaj vleče. Se je že naučila, da sem zjutraj bogec, pa še dvigalo se je zarotilo prot meni …

Zjutraj dan začnem z Erkijevim sms jem, da kje sem, da me vsi čakajo, potem nadaljujem s kavo in opazovanjem Erkija, kako pedantno lupi ravno prav srednje mehko v trdo skuhan jajček in ga še bolj pedantno potem z majhno žličko izbeza ven, potem se pa akcija začne. Po scenariju smo v Tukastanu, izmišljeni državi nekje v Aziji, danes smo kot predhodnice svojih ekip pristali pri njih in opravili carinske postopke. Je bilo tako realistično, da me je bilo na trenutke kar strah, tako zelo so se igralci vživeli v svoje vloge! Ko so me recimo na carini spraševali, ali imam kaj prepovedanega, sem seveda takoj odgovoril, da ne, carinik se je pa v škarje zapičil, ki so bile v kovčku s pisarniško opremo. In pokazal na zid, kjer so bile na plakatu narisane škarje, na deblo prečrtane z rdečo. Je ponudil, da jih lahko prinesem v državo, če plačam kazen 50 eur, a sem mu odvrnil, da tako zelo jih pa ne potrebujem in jih je zaplenil. Pa v temnem prostoru, zadušljivem, me je obravnaval kot vohuna. Ko si navajen na Schengen, je to kar stresna izkušnja, pa čeprav gre za vajo! Šele ko sem mu pokazal zaprosilo za pomoč njegovega predsednika in potrdilo moje vlade, da sem usposobljen pomagati, so me spustili v državo. Kjer sem se dobil s tudi dodobra izmučenim Erkijem in skupaj sva odšla po prve informacije h kolegom iz EU, ki so prišli malo pred nami. Povedali so nam, kar so vedeli in predlagli, da zamenjava (monopoli) evre v lokalno valuto, tukastanske simrije. Sva v menjalnici zamenjala 500 eur, ki nama jih je za na pot dala najina vlada in tukaj se je pa moj prijatelj izkazal kot zelo trd pogajalec. Je cenkal za par centov gor in dol in ga sploh ni zanimalo, ko mu je človek razlagal, da ne more bolj popustit, da ima 12 otrok, ki jih mora nahranit! Sva se potem z lokalno valuto odpravila na tržnico, kjer dobiš tudi ogromno zanimivih informacij od lokalcev, ki najbolj poznajo situacijo, a midva jih nisva dobila. Sva hotela kupit sim kartico za telefon in dva zemljevida, a nama ni šlo. Erki ima poseben sistem za barantanje. Ko je prodajalka zahtevala 400 simrijev, ji jih je Erki ponudil 11! Tudi ko je prodajalka, na robu živčnega zloma, po pol ure spustila na 300 simrijev, ker ima tudi kup otrok za nahranit in nižje pač ne gre, je Erki prišel šele na 12! Da tista zemljevida itak nista vredna več ko pol evra, da sim kartico bova pa poplačala, ko jo bova uporabljala! Itak nama je taksi do štaba ušel, ko je barantal, da bi pa moje škarjice odkupila, ki so se začuda tudi tam znašle, ni hotel pa niti slišati! Da bova tudi brez njih zmogla …

V štabu, kjer sva končno prišla do kompjuterja in začela z delom, me je pa totalno fasciniral, ko je ocenjevalcem vaje, trenerjem in certifikatorici zaupal, da je virtualni operativni center, v katerega vsi vnašajo informacije na vseh misijah po svetu, en navaden drek in da bi on samo s par popravki vse supaj lahko izboljšal do nezavesti. Se je en ocenjevalec iz Danske celo strinjal z njim in mu predlagal, naj piše Združenim narodom, Erki ga je pa mirno vprašal, če ima morda kakšen mail, kamor mora pisati. Jap, očitno pomaga, če za zajtrk jajčka u trdo kuhana lupiš …

Ampak najbolj me je pa presenetil, ko je v času kosila, ko so nam želodci že krepko krulili in sta se pojavila dva “lokalna” prodajalca sendvičkov, pijače in kave in sem prvi sendviček, ki je bil velik ko luknja v mojem zobu, v hipu pojedel, kar dolgo razmišljal, ali mi kupi še drugega ali ne. Ker tiste monopoli papirčke lokalne valute je imel samo on kot vodja ekipe!

Okej, za drugo kavo, ki sem si jo privoščil, ni pa nič nergal, ker ve, da brez nje pač ne morem, pa potem, ko je odšel na brifing, mi je tudi stisnil 100 simrijev, če bo kofetar kaj mimo hodil, a mi je vsaj desetkrat zabičal, da moram dobiti njegov podpis …

Najhuje od vsega je pa to, da je sicer glavna certifikatorica za našo novo enoto sicer slišala, da sem jaz slavni pisatelj, kar je lahko samo plus, saj se ji očitno niti sanja ne, kaj to pri nas v naši žepni državici sploh zares pomeni, torej nič, ampak to, da so med ocenjevalci tudi slovenski strokovnjaki. Njih pa itak ne moreš zblefirat! Enega od njih videvamo po televiziji, pa ne med kroniko, da ne bo pomote, drugi je podpisan na vseh dokumentih, kadakoli operiramo v tujini, dva pa vse živo, kar se v Sloveniji in tujini ukvarja z reševanjem, uči in usposablja, kako naj to počnejo. Tle nimaš potem res nič za okrog prenašat, kar Erki sicer ni storil, se je pa drugače izkazal. Nezadovoljen z informacijami, ki so nam jih posredovale lokalne oblasti (v skladu s scenarijem, kakopak, ki je po mnenju poznavalcev dokaj realen), je kar vsem povedal, da na takšen način se pa ne da delat in da bomo naši nastajajoči enoti naročili, naj kar doma ostane. Evo, priznam, še celo meni se je malo zaletelo, pa potem sem se nekaj časa izmikal trenerjem in inštruktorjem, predvsem slovenskim!

Sva potem seveda zvečer v Erkijevi sobi malce bolj garala, da popraviva vtis, ker jutri bo šlo pa zares, jutri po scenariju naša enota pride in bo rokenrol. A sem prepričan, da brez napakic ne bo šlo, nisva vsega obdelala, me je prej iz sobe vrgel. Sem se igral z njegovo hotelsko kartico in nekaj pokvaril, tega pa moj prijatelj ne tolerira …