Skoraj certificirano

Ja, seveda, nismo še tam, da bi bila mednarodna enota za jamarsko reševanje, SI CSAR, certificirana, še eno pravo vajo v Avstrijski jami bomo morali udariti, a smo že bliže temu. Sva bila z Erkijem danes še posebej pridna, sva delala, da se nama je iz ušes kadilo, a ker nekateri v štabu (po Erkijevem mnenju kakopak) niso, so dobili, kar so iskali. Klasičnega Erkija! In skorajšen mednarodni incident za dobro vago poleg tega, kakopak …

Ampak, prehitevam. Danes smo se res zabavali med delom. Spoznali smo se že dodobra in je vse lažje. Na začetku so me recimo Nemci postrani gledali, ko so poskušali fotografirati kakšen načrt pa sem jih s komolcem dregal, da so bile fotke meglene in neuporabne, čeprav sem se jim vedno vljudno opravičil, danes so pa že oni od enega do drugega skakali in jih rukali ter se jim vljudno opravičevali. Ma, se očitno lahko naučijo in sprostijo, če se hočejo. Drugače so pa še vedno najbolj zanesljiv vir. Če kaj ne veš, Nemce vprašaj, če recimo celo stric Google ne ve. Sem moral recimo v dnevno poročilo štabu napisati, da sem dal intervju o našem delu neki novinarki in me je trener opozoril, da moram zapisati vse, kaj so me vprašali, kaj sem odgovoril, kateri časopis, katera novinarka … Se mi sanjalo ni, priznam, sem tisti intervju bolj ko ne izkoristil zato, da sem zunaj enega lahko prižgal, a sem samo do Nemcev skočil in sem imel vse, celo telefonsko številko novinarke! Res so super, pa sploh jih ni motilo, da sem skoz pri njih visel in jih nekaj spraševal, so radi pomagali, ker so vedno nov vic od mene izvedeli. No, ja, evo, nič ni povsem zastonj …

Zmagovalka je bila danes članica belgijske ekipe za purifikacijo vode, ki jo pošljejo na poplavljena območja, da ljudem zagotovijo pitno vodo. Je od evropskega štaba poleg dodatne hrane in goriva za njihove čistilne stroje zahtevala tudi pitno vodo za ekipo …

Ampak, Erki, mednarodni incident. V bistvu sem jaz kriv, k sem ga za kratek čas pustil brez nadzora in potem itak veste, kako je to, če je Erki sam. Tukistan je namreč danes prizadel nov potres z dodatno škodo v severnem delu in nekaj članov naše misije se je moralo s helikopterji odpeljati tja, da oceni škodo. Sem odšel jaz, Erki je pa v bazi ostal, da uredi obsežno papirologijo za slovensko ekipo, ki naj bi zaradi nove naravne katastrofe v prizadeti državi ostala še dodatnih 10 dni. Ko sva se menila, kaj bo on in kaj moram jaz, sem pa nenadoma zvok bližajočega helikopterja zaslišal. Sem kar na rit padel od začudenja. Pa ti Nemci so res carji, sem si mislil, celo za štabno vajo zares helikopter priskrbijo! Sem stopil ven in helikopterja ni bilo, le zvok. Ki je prihajal iz zunanjega zvočnika modrega kombija njihove Civilne zaščite. Pa tudi šoferja sta imela pilotski čeladi in preden smo se vkrcali v kombije, smo celo spet pregled potnih listov opravili! Pa čez mesto smo se tudi peljali z vključenimi zunanjimi zvočniki z zvokom helikopterja in ko smo v centru stali pred rdečo lučjo in so nas vsi debelo gledali, mi je kar nerodno postalo …

No, ko sem nazaj v bazo prišel, je bil pa mednarodni incident že v teku. Erki je bil predolgo sam! Je naš glavni komandant, ki ga ponavadi samo po televiziji gledamo, poslal malce manjšega komandanta do naju, da preveri, kaj se dogaja in da nama naroči, naj malo razmisliva o tem, kako bova razmišljala! Naj se zamisliva, kako bova mislila takorekoč …

Nič mi ni bilo jasno, dokler seveda Erkijevega maila, ki ga je poslal v glavni štab operacij ZN, nisem prebral. V lepi in pravilni angleščini je uvodoma napisal, da jim bo razjasnil par stvari, da bodo popolnoma jasne, potem jim je pa razjasnil, da je bilo jasno. Da naša slovenska vlada nerada dela popoldne in če mu ne bodo do 14:00 sporočili, ali zaradi novega potresa slovenske reševalce potrebujejo še dodatnih 10 dni , da on lahko zaprosi vlado za podaljšanje mandata, bo našo ekipo odpeljal domov. V Slovenijo. In mi je bilo potem za nazaj jasno, zakaj sem me trenerji in ocenjevalci spraševali, če danes odhajam domov, ko nas je “helikopter” vrnil v bazo …

Kakor koli, smo uredili in zgladili, pa pomagalo je očitno vseeno, ker sva potem dobila vse informacije potrebne, ampak komandant je pa podkomandanta vseeno še parkrat do naju poslal. A sva vsakič imela pojasnilo. Ko je recimo vprašal, kje je najino dnevno poročilo, sva mu samo na uro pokazala, ki je kazala 4 minute do 16. ure. Po njihovih navodilih naj bi pa v štab dnevno poročilo poslala do 16h. In sva imela ravno še dovolj časa, da sva skopirala od zlatih Nemcev in je potem tudi Google prevajalnik lahko v miru zmlel. Sva enkrat skopirala tudi od Čehov, a ni bilo najboljše, smo kasneje ugotovili, da so oni pa že enkreat prej skopirali od nas Slovencev.

Pravilo torej je, da če že kdo, naj Nemci delajo namesto tebe.

Ne vem pa, ali je v redu, da naju zdaj komandant, ki ga bolj ko ne na tv gledava, osebno pozna. Z imenom in priimkom. Ma, je v redu, ssm prepričan, sva danes namreč ob z Erkijem dobila diplomo! Verjemite, sva bila bolj začudena od vas, res …

 

 

 

 

 

Napiši mnenje