Bravo naši!

Bravo naši!, je napisal Anži, ko sem mu sporočil, da imamo v novomeškem jamarskem klubu dva nova jamarja pripravnika in enega jamarja. Pa ni bilo tako zelo samo po sebi umevno, da se bo ta zgodba končala z diplomami. Ker, ja, diplome so res že vnaprej napisane, a se lahko tudi strgajo, če kandidati delajo prevelike neumnosti …

Ma saj povsem zares v sposobnosti naše ekipe nisem dvomil, a kaj, ko te tamladi vedno znova lahko presenetijo. Po jamah trapljajo ko profesionalci, na izpitih je pa druga pesem, tam lahko spodrsne na na videz nepomembnih detajlih!

Smo v zadnjih dneh intenzivirali vaje in bingljali in vozljali in kravžljali, da sem imel jamarske šole že vrh glave, ko sem jih naše tri junake danes ob 6h zjutraj pobral in smo pičili proti Hotavljam, pa očitno še ni bilo dovolj. So se vsi trije zatopili vsak v svoje papirje (no, Tomaž se je bolj pretvarjal, da študira), zmagovalec je bil pa Cvelbi, ki si je v ušesa mirno zarinil čepke. Sem ga kar malo užaljeno pomiril, da med vožnjo ne smrčim, pa me je pomiril, da čepki so zato, da ga ne bomo motili, ko bo teorijo ponavljal.  Se mi je kar malo zasmilil in sem ga pomiril, naj kar neha učiti se, da zelo strogi na JZS izpitih pa res niso in bo kaj lahko tudi prepisal, pa je kar v zrak skočil. Da ko je za pripravnika delal, sem mu tudi tako rekel, na koncu je pa edini znal in so menda vsi samo od njega prepisovali …

V steni pri Hotavljah se nas je nabralo za mali bataljon ljudi, samo kandidatov za pripravnike in jamarje je bilo 35! So se kar kmalu spravili k pisanju testov (Tomaž je, sem takojci opazil, izkušeno sedel na strateško najbolj primerno mesto, da je imel teste vseh pametnih na očesu!), jaz sem se pa v opremo spravil, saj me je Bojči postavil k poligonu. A sem nalogo vzel prelahko, sem samo spodnji pas nataknil, niti stopne zanke ne in pantina, prepričan, da na poligonu se jim pa res ne more kaj bistvenega zalomiti. Sem vsakemu povedal, naj upoštevajo predvsem to, da morajo biti vedno dvakrat varovani, naj preveč ne improvizirajo in če ne padejo dol ali od mene zahtevajo, da jih s štrika rešim, bodo dobili moj podpis. V bistvu nadvse lahka naloga, ne?! Pa se je našla vražja mladenka, ki je zaštrikala na nenapeti prečnici prav pod vrhom tako profesionalno, da sem kmalu nehal z verbalno pomočjo, v sekundi nataknil še zgornji pas in bil v naslednjih nekaj sekundah kljub debeli senci že premočen, ko sem skočil do nje. Prav razmišljal sem, kako bom odvetnikom pojasnil, kaj sem počel, preden je gospodična tako zaštrikala, da je dol čmoknila!

Pa ni, ko sem do nje prišel, sva ugotovila, da ima dovolj znanja, da se sama varno reši in je na koncu dobila moj podpis. Pa vsi ostali tudi, jim je kar šlo, celo svojim sem dal avtogram brez slabe vesti.

Sem jim že med potjo povedal, da če ga bodo kaj biksali, jih bom kar zatajil in se lagal, da so iz kakšnega ljubljanskega jamarskega kluba, a ko sta Laura in Tomaž vsa nasmejana in optimistična priskakljala do moje točke in povedala, da sta bila carja na vseh točkah, sem bil kar malo ponosen. Čeprav me je črv dvoma vseeno malo dajal …

Sta dobila moj podpis, kakopak, Cvelbi pa tudi, ko je med zadnjimi prikorakal do mene. Potem smo si klobase privoščili, Gorenjci so se kljub vsemu izkazali, potem so me pa nazaj na poligon poslali, da ga pospravim. Pa ker sem večino dela res na riti opravil, sem se pospravljanja z veseljem lotil, a malo preden sem do vrha prišel in že skoraj vse odvijačil in razkopal, je pa zgornji štrik mimo mene dol priletel. Po katerem bi se povzpel, ko bi pospravil. Je Walter hitreje od mene nad mano svoje delovišče pospravil, ko sem protestiral, je pa samo navrgel, da sem reševalec in naj se že kako dol abzajlam. Sem se, a če bi samega sebe ocenjeval, zaradi varnosti sam pri sebi izpita ne bi napravil!

A na srečo me nihče ni videl, novopečeni jamarji in pripravniki so hrano v glave metali, potem so se pa ko purmani ponosno okoli sprehajali z diplomami. In sem po dolgem času spet opazil, kako so čini pomembni – Laura je prisedla spredaj k Cvelbiju, da vidi, kako se je voziti ob jamarju, da ne more biti samo ob pripravnikih. Pa se Tomaž kaj dosti ni sekiral, on gleda v prihodnost, na svojih ramenih že vidi višji čin. Mu je Cvelbi ponudil sprintano gradivo za izpit jamarja, pa ga Tomaž ni hotel vzeti, da bo tud za jamarja kar enako taktiko ubral ko za pripravnika (poškili k pametnejšemu sosedu) – kaj bi menjal zmagovalno taktiko, ne?!

Napiši mnenje