Čaganka z dodatkom

Je sestra rekla, da bi šla v jamo pa ni šla potem, je Grdin rekel, da bi šel v jamo, pa ni šel potem, meni glih prav narajcanemu pa potem ni ostalo drugega, kot da SMS pošljem našemu pripravniku Mitji, če si morbit on upa na 150. Ja, vem, to je nesramno, če človeka, ki je ravno začel dobro jame vohati, takole sredi tedna, ko imajo pošteni ljudje šiht, vabiš, ker to je isto, kot bi žabo v vodo silil! In res je v sekundi SMS nazaj priletel, da on je skoraj vedno za, da upa si pa vedno. Da ima še neke obveznosti, da ga lahko šele ob pol osmih zvečer poberem, če ni prepozno. Zame seveda ni, noč je moje jutro, bi rekli v skupini TNT, Mitja je pa tudi dovolj star, da ve, da ima naslednji dan službo in teoretično bi lahko rekel tudi ne. No, ne bi mogel, so ga jame kar zagrabile!

Nekaj čez pol deveto sva bila pri bivaku in je bilo še dokaj svetlo, ko sva se začela v jamarsko opremo spravljati, je pa nedaleč stran začelo nekaj ruliti. Glasno! Ma me sprva ni bilo strah, sem mislil, da je jelen in bivak ima tako ozka vrata, da tista beštija z velikimi rogovovi sploh ne bi mogla noter, ko je pa še rulilo in rulilo, se mi pa ni več zdelo podobno jelenovemu ruku.

To ni jelen, sem ugotovil ne preveč prepričano in Mitja mi je takoj pritrdil. Da njega to bolj na medveda spominja. Saj mene je tudi, samo nisem hotel takoj panike zganjati!

Sva poslušala, fascinirana, zverina je rulila, da je šlo po hrbtenici. Celo ko sva zavpila ali zaploskala, ni prenehala. Kar se nama je zdelo nadvse čudno. Ker medved se človeka načeloma boji. Sva ugotavljala, kaj bi to bilo, zakaj tako ruli in nisva našla druge razlage, kakor da je v kakšno jamo padel in ven ne more. In itak je prišlo najbolj pametno vprašanje, ki v takšni situaciji lahko pride – a greva pogledat?!

Ker se res ni slišalo zelo daleč, oba sva bila mnenja, da prihaja nekje s ceste, kakšnih 200 m stran od bivaka. Sva bila oba ko majhna otroka, ki ju ata prvič v cirkus pelje in sva bila v hipu spet v avtu. Ste morda mislili, da bova šla peš?! Še v avtu me je bilo strah, ko je mrcina še kar rulila in sva imela odprto okno, da sva bolje slišala, ko sva se približala gozdni cesti, od koder se nama je zdelo, da prihaja vpitje, je pa utihnil. Sem zaustavil, ugasnil motor in sva kakšnih deset minut poslušala, če se bo spet oglasil, pa se ni. Saj ne rabim povedati, da sem imel prste ves čas na ključih, če bi bilo potrebno na hitro odpeljati, Mitja je imel pa ves čas telefon pripravljen, če bi bilo potrebno zadevo posneti!

Sva po kakšnih 10 minutah obupala in se odpeljala spet do bivaka, a še preden sva se spet za v jamo začela pripravljati, se je medved spet oglasil. Še bolj grozno kot prej!

Vmes se je seveda stemnilo, hkrati z izginotjem svetlobe je pa tudi moj pogum izginil. Sem malce postokal, da morava do jame kar nekaj dolgih deset metrov peš čez gozd in če bi morda pa ne šla, sem poskusil, a ko jamarskega pripravnika do vhoda v jamo pripelješ, poti nazaj več ni. Sem na hitro še Lenko poklical, strokovnjakinjo za medvede, kaj to pomeni, če medved kar ruli, čeprav midva ropotava, če je morda ranjen ali kaj, pa se je tako smejala, da je sploh nisem mogel resno jemati. Da srnjaka slišiva. Sem zatrmulil, da vem, kako se srnjak oglaša, pa jelen tudi in da skoraj zagotovo to medved ruli, da kaj drugega ne more biti. Se je še kar smejala in lisjaka ponujala, ki sem ga z gnusom zavrnil, pri kojotu sem pa malce zatrokiral, ker za kojota pa res ne vem, kako se oglaša. A nisem kupil, tisto, kar je rulilo ne daleč proč, ni bilo nekaj majhnega!

Je prijateljica videla, da sem v resni stiski in se je zresnila. Vprašala, če se k bivaku pripelje. No, to me je pa streznilo. Kam bi pa prišli, če bi me morala Lenka v jamo za rokico pospremiti?! Vem, kam, v črnomaljski vestnik na prvo stran, v rubriko Saj ni res, pa je!

Sem zbral ves pogum in se oblekel, Mitja je zagrabil sekiro in sva krenila proti jami. On se je prvi spustil v brezno, jaz sem bil s popkovino pripet na vrv, če bi se moral v globino vreči! Brez heca! Ko sem bil enkrat na štriku in v hladu, je strah minil in sva kar hitro prodirala v globino, ko sva prišla do konca meandra, do koder sva zadnjič prišla, je pa Mitja rekel, da to ni nič, če isto naredi, da mora biti vsakič kakšen napredek in če bi se še eno stopnjo spustila. Sem ga spet opomnil, da naslednji dan zjutraj meni ni treba v službo in da naj se kar sam odloči in se je. Je vpletel zavoro in se spustil še dodatnih 40 m, da sva potem malce kontemplirala nad akustično dvorano. Zapela pa nisva, to pa ne!

Gor nama je šlo kar okej, tam nekje v tretjem breznu pred izhodom me je pa spet ugriznilo. Kaj pa če beštija še vedno ruli in če morda ruli še kaj bližje?! Sem bil prav vesel, da je bil Mitja prvi, ko sem posran pokukal ven, dejstvo, da je v rokah trdno stiskal sekiro, me ni pa nič pomirilo.

Proti bivaku sva ropotala z jamarsko opremo, ko da po hosti hodi cel totalno pijan tolkalni ruski ansambel, medveda ni bilo. Pa tudi rulil ni več. A nekaj časa sam k bivaku zagotovo ne bom šel …

 

Napiši mnenje