Dan zmage

Če je v Sloveniji praznik in dela prost dan in če je predraga z mladičkom odpotovala na zasluženo morje, človek skorajda mora pod zemljo, mar ne?!

Sem poklical enega letošnjega tečajnika in so se kakopak vsi štirje javili, so namreč čudovita skupina. Po načelu, če en crkuje, zakaj ne bi vsi, pa še jaz poleg …

Z Žekarjem sva že v nedeljo ponoči pri bivaku večerjala, zaključek pečenja sva morala dokončati z dežnikom nad loncem in žerjavico, se je namreč poletje odločilo za rahlo ohladitev. V posteljo sva se spravila bolj pozno in čeprav mi je povedal, da mu je Mitja naročil, da me mora ob 8h iz postelje zbezati, mi je priznal, da mu je odgovoril, da gre raje medveda iz brloga ven vlečt kot mene iz rane postelje, a mu je vseeno uspelo. Je oreng kofe skuhal in ogenj zakuril in sem bil par minut čez osmo že pri njem na klopi. Ostali so pa kakopak malo zamudili, kot se spodobi za dan zmage in čeprav je bil njihov načrt za prmej, da gremo ob osmih v jamo, se je Mitja kot prvi v hlad Čaganke spustil šele ob 10h! Za njim Žekar in še za njim Primož, še za njima pa midva z Lauro. Načrt je bil, da si gremo Južni rov ogledat, da vidijo, kje smo leta in leta zabijali čas, a ker se je Laura dol spuščala z ročno, ker kljub temu, da jamarsko pripravniški izpit ima, zelo velik oizkušenj v globokih in blatnih jamah pa ne, smo v bivak na 200 m prišla skoraj uro in pol za njimi. Fantki so si pa kar žurko omislili, čajčke in kavice so si kuhali pa en brezalkoholni radler so spili, pa v disko folije so bili zaviti, za lepše vzdušje so jim pa svečke iz Žekarjevega prvega čebeljega voska narejene svetile. No, vosek so naredile čebele, Žekarjeve, svečke iz tega voska pa Žekar …

Laura je imela dovolj, po malici se je odločila, da bo šla kar ven. Da en rekord na dan je dovolj. Ker pa sam ne smeš po jami trapljati, smo ji za družbo Žekarja dali, ki je tudi rekord poglobil globinski, dolžinski in blaten, Mitja, Primož in jaz smo se pa v Game over spustili. Predvsem zato, da si v rit ne skačemo pri plezanju, malo pa tudi zato, ker je Mitja zdaj že nekako vajen, da domov vsakič prinese nov rekord in se baha pred ženo. Ko smo bili pa že v Game overju na 250, smo se spustili pa še v Play Again, ko smo bili pa že tam, sem pa pomislil, da bi bilo hecno pokazati jim, kako Čaganka od tam naprej popolnoma spremeni svoj obaz. Se iz blatne turistične krasotice, ki jo vsak pripravnik lahko osvoji, spremeni v blatno prasičko, ki ti, kjer le more, kakšno poleno pod noge vrže!

Jima je šlo in ker jima je šlo, sem se še kar spuščal, prijatelja pa za mano, dokler skoraj na 300 m nismo prišli in dokler se Mitja že ene sedmič ni vprašal, kako za vraga bo potem gor prišel. In sem nas zabremzal. Seveda je nemudoma padlo vprašanje, koliko je še do 300 in ni bilo več daleč, vsaj globinsko ne, guzenja po ozkih stopnjah pa še kar nekaj in sem predlagal, da bi kaj še za naslednjič pustili. Mitja se je strinjal, Primož se je hotel pa še eno stopnjico spustiti, a mu Mitja ni pustil, da to ne gre, da bi ga šmrkavec po globini nascal v skoraj že njegovi jami. Je bil v Čaganki že ene šestkrat, Primož pa šele drugič …

Gor je bil kakopak rokenrol, a jima je šlo, ju moram pohvalit. Kar junačko in brez prevelikega stokanja sta brazdala za mano. V Play Againu, kjer se končajo ožine, sem pa malce potegnil. Da vsaj malo prešvicam. In ko sem stal pri bivaku v Severnem rovu ter razmišljal, ali si še en kofe scmaril, me je od spodaj zadelo vriskanje, da sta priplezala v Game over. Sem samo zavpil, da šibam naprej in ju na vrhu vsake stopnje počakam, le toliko, da vidim, da sta še živa in sem to potem res počel vse do sredine 70 metrce, kjer sem Lauro in Žekarja ujel. Sta malce počivala. Kar me je kar šokiralo, po vseh izračunih bi morala biti že zunaj, ne pa še 150 m pod zemljo!

Sem počepnil ob Lauri, da vidim, kakšna je, a je bila povsem okej, le zastokala je, da bi bila rada že zunaj. Sem jo potolažil, da bo, le plezati mora, potem pa kar ven potegnil, nista hotela plezati pred mano. Čakal jih več nisem, ker štirje takšni kerlci z izpitom jamarskega pripravnika iz Čaganke morajo že sami priti a ker sem bil spet sam, sem kar pumpal in pumpal in bi me spet kmalu kap, ko sem zunaj na uro pogledat. Res sem čisto prehitro plezal!

Ker je zadnje dni deževalo, je bila cisterna pri bivaku polna in sem blatne cunje samo dol zabrisal in se umil, potem pa kar v samih gatah  ogenj zakuril pa radler si odprl in en kofe scmaril ter oboje ob ognju z užitkom spil. Potem sem se oblekel, ker mladi pripravnici nisem smel zagnusiti jamarstva, kar bi ji zihrl storil, če bi jo v gatah pričakal, potem sem pa 4 čebule narezal in 4 kranjske klobase in vse skupaj dodobra prepražil nad ognjem, preden sem 4 konzerve prebranca dodal. Potem sem si pa še en kofe scmaril, ki sem ga z užitkom srebal, ko je Klemi poklical. Kako nam je šlo. Sem priznal, da meni odlično, ostalim pa malo manj, ko sem na uro pogledal, da je že uro in pol minilo, kar sem ven prišel, naju je pa zaskrbelo. Je prijatelj ravno nameraval v Klevevž opremo it oprat, pa je rekel, da bo še malo počakal, če bo potrebno kaj pomagati, jaz sem pa zaskrbljen do vhoda v Čaganko skočil. In moram priznati, da mi je zadnjih nekaj deset metrov srce že prav divje utripalo …

A ni bilo sile, Laura je bila že zunaj, Žekar je pa ravno prišvicnil ven. Itak da sem se ju razveselil, a je bila Laura nadvse kratka – da naj se jebem! Ne, to ni bilo nespodobno povabilo, če bi slišali, s kakšnim glasom je to izgovorila, bi vam bilo v hipu jasno, da je bilo to povabilu k seksu s samo eno osebo – torej mene z mano!

Pa saj nisem potreboval veliko, da sem jo spravil v dobro voljo, pa tudi sonček mi je pomagal, pa Žekar tudi, ves vesel in ponosen nad doseženo globino, predvsem pa na dejstvo, da sploh ni toliko švicnil, ker je sotrpinka diktirala hitrost vzpenjanja, a še preden sem en požar pogasil, je že drugi vzplamtel. Je ven pokukal še Mitja in še preden se je s štrika snel, je že grozil, da me bo mami zatožil, da sem ga 300 m pod zemljo samega pustil! Sem se kar malo zmedel, a me je rešil Primož, ki je prisvinjal ven malo za njim in povedal, da ni bilo hudega, da ga je ves čas pazil. Mislim, Primož Mitjata, da ne bo pomote …

So se preoblekli in prebranac v rite vrgli in se je razpoloženje krepko dvignilo, potem so me pa ko ponavadi samega pustili pospraviti vse, če sem že skuhal, ker eni imajo jutri šiht. So odšli, jaz sem pa še enega pricinil, preden sem pospravil, ko sem končno v avto sedel, da se še jaz domov odpeljem, se pa nisem mogel. Je bilo namreč prek ceste kar eno orng deblo položeno, da sem se krepko matral, preden sem cesto osvobodil. Klince tečajniške očitno nisem dovolj zmatral, če so imeli še toliko viška energije, sem za zmatral sebe, ker so se med tovorjenjem debla s ceste krči v mišicah v nogah pojavili.

Ampak, pod črto, iskreno, bil je res lep dan zmage. V vseh pogledih! Samo naslednjič jih bom pa zmatral, da bodo res zmatrani, ne da bodo samo mislili, da so zmatrani