Dober zaključek dneva

Po dobrih treh urah spanca sem že navsezgodaj tirolko napenjal med dvema drevesoma in nosila vpenjal. Ne, noben jamar se ni poškodoval, le vojašnica v Novem mestu je imela dan odprtih vrat in so povabili tudi jamarske reševalce, da se predstavimo. Ma saj kaj zelo naporno ni bilo, le tu in tam sem se uščipnil, da preverim, ali še spim in sanjam ali sem res tako priden, še preden sonce začne peči na vso moč! Tanja pa kakopak vsa živahna, njej je sredi noči vstajati normalno. In sem jaz bolj v senci sedel, ona je pa firbce malo v nosilih drgnila gor in dol …

Potem sem skočil v Ljubljano na tretje cepljenje, s steklino sem zdaj zaključil (ne smem nobenega ugrizniti vsaj tri dni), klopi me zdaj tudi lahko napadajo, pa kakšnega z ošpicami tudi lahko objamem. Kaj so pa hepatitisi in podobni nebodijihtreba, pa se mi niti sanja ne …

Potem sem se vrnil v vojašnico, malo v senco sedet in Tanji družbo delat, ko je pa poveljnik videl, da se dolgočasiva, naju je pa na vožnjo z Valukom po poligonu poslal. Kaj zelo adrenalinsko ni bilo, ker so puške odmontirali, a sem se čisto zabaval. Potem se je uscalo in sva ravno zadnjo sekundo vse skupaj pospravila, čeprav se jamarji načeloma dežja ne bojimo, doma sem se pa preveč hvalil, kako sem se z oklepnikom vozil in je bilo ravno še dovolj časa, da sem moral še tamalega sina odpeljati v vojašnico. A si je namesto vožnje z Valukom izbral vojaški muzej, da sem mu lahko najedal, kakšno puško sem imel jaz med osamosvojitveno vojno in kakšno uniformo. Znaka veteran sicer nimam, a ga imajo na srečo vsi drugi. Saj ni čudno, da smo takrat zmagali, ene pol milijona jih zdaj ponosno hodi z znakom veteran okoli in razlaga, kako so sovraga odgnali …

Še preden sem domov prišel in še preden se je zmračilo, me je pa vprašanje našega letošnjega tečajnika Mitja zadelo, če bi šli kaj v jamo. Da se samo z reševalnimi zadevami ukvarjam, on se mora pa s kolesom voziti, namesto da bi se hladil v podzemlju!

In sva šla, kar v čaganko, kakšnih švoh 140 m globoko. A se kaj dosti hladil ni, celo kar dobro je kuhal. Mu je šlo dobro, in gor in dol, nimam kaj tajit. Zunaj je bil pa vesel ko televizor, spet je nov globinski rekord padel, pa da je končno umazal kombinezon se je tudi veselil, da ga ne bo v prazno pral. A, tako, med nami, kaj dosti se zasral ni, zna Čaganka bolj umazati. Ko sva se potem pri bivaku preoblačila, sem opazil, da so njegove snežno bele gate še vedno snežno bele. No, vsaj od daleč …

Potem pa še na hitro en prebranec, brez tega ne gre, in se je dan počasi prevesil v nov dan …

Napiši mnenje