Tanovi

Ta vikend je bil pester. Proteus 2018, tečaj za jamarje reševalce pripravnike in jamarje reševalce se je končno iztekel v izpite. Pravim sicer končno, ker zame je ta vikend končno napočil, za tečajnike pa po njihovem mnenju morebiti celo malce prezgodaj. Bi se še učili, ponavljali …

Saj čisto zares verjetno ne, so vadili do nezavesti, znanja je bilo zadosti, le samozavesti ne. In ko sem jih v petek posedel v učilnico v Sežani ter jim na vprašanje, če bodo testi A in B, odgovoril, da bodo tudi C in D, je bilo kar nekaj panike zaznati v nekaterih pogledih. So res verjeli, da bo šlo na hard. Saj za trenutek sem celo pomislil, da bi vsaj prvih par minut poskusil igrati, da plonkanja ne bo, da bi videl, kako danes stari (in manj stari) kozli plonkajo (da ne bi poskusili plonkati, niti najmanj nisem dvomil, zdaj jih že dovolj poznam!), pa nisem imel srca. Pa še nekdo je cel kup peciva spekel (ne smem napisati, kdo, da se ne bo vedelo, kdo podkupuje!) in sem imel nekaj časa kar dovolj posla sam s sabo in dovolj dela za obe roki in usta. Jap, očitno me tudi oni zdaj že poznajo …

Ko sm tako metal tiste dobrote v glavo in se brigal le za to, so seveda ugotovili, da ne bom kompliciral in se kmalu otresli prav vsakega strahu. Ko sem recimo hotel vsaj eno fotko napraviti, ko kdo ne bi škilil k sosedu, mi ni uspelo! Pa sploh niti omenil ne bom, da najbolj je plonkal pa prav učitelj!

A se nisem kaj dosti sekiral, po dobri uri in pol, ko so končali s pisnim testom, smo se podrobno in v detajle še verbalno sprehodili prek vseh več ko 40 vprašanj, da sem si z lahkoto potrdil vtis, da znajo. Se je dan, ko smo končali, že prevešal v naslednji dan in večina se jih je v postelje spravila, nekaj jih je imelo pa še kar nekaj vprašanj za naslednji dan, ko naj bi pokazali svoje znanje pa v steni. Na koncu sem šel enkrat za spremembo v posteljo res utrujen …

Sobota je bila peklenska! Že navsezgodaj dopoldne so skakali po steni gor in dol in posamič različnim inštruktorjem kazali, kaj in kako so se naučili. Tukaj pa prostora za plonkanje in blefiranje ni bilo. Vsak tečajnik je imel pri sebi list vseh reševalnih manevrov, ki jih mora obvladati in jih je moral pravilno ter varno izvesti pred inštruktorjem, ko je končal, je dobil pa podpis. In podpisov za zbrati je bilo veliko, res veliko. Tič je priskakljal enkrat do mene, usta je imel razvlečena od ušes do ušes, ponosno mi je pokazal svoj list. S prvim podpisom. Ni mi bilo jasno, kaj je tako vesel in je pojasnil, da kako naj ne bo, ko je pa prvi manever dobro napravil in podpis inštruktorja dobil. Ko sem mu pojasnil, da podpis na njegovem papirju pomeni le to, da je bil na določeni točki, da bo vedel, kaj vse še mora napraviti in pokazati, da če je napravil ali ne oz. s kakšno oceno je napravil, si pa inštruktor na svoj list zapiše, je pa nasmeh malce zbledel. In na drugih veselih obrazih, ki so tudi že zbrali par podpisov in se veselili ko nekoč Ciganček belega kruha, so nasmehi tudi malce splahneli, ko so kaj kmalu izvedeli, kaj podpis pomeni …

Vsi, prav vsi so bili v pogonu, enkrat vmes smo pavzo za kofe in sendvič napravili (ki je bila bolj kratka, podpisov za uloviti je bilo res veliko), potem pa delali do poznega popoldneva. Pri meni so morali dobiti podpis iz poznavanje skupne opreme in ker se nobenemu niti sanjalo ni, kaj to sploh pomeni, so prvi prikapljali šele, ko so že zbrali vse druge. Previdno, kakopak in nekateri celo z malce strahu. A moja točka res ni bila težka, le našteti so mi morali, kaj vse morajo s sabo vzeti recimo za manever protiteže ali za sistem dvojnega škripčevja ali kaj tretjega in ko so ugotovili, da ni zadaj nobene pasti, ko so začeli previdno naštevati, so prav vsi nalogo opravili brezhibno. Kako je tudi ne bi, zadnja dva meseca so vse reševalne tehnike trenirali do nezavesti!

In ko sem potem jemal tiste njihove papirje, da jih podpišem, so se mi nekateri prav zasmilili, kajti papirji so bili popolnoma popolnoma premočeni. Podspise so dobesedno v znoju zaslužili! Sem si napisal opomnik, da moram za naslednje leto naloge za tečajnike natisniti na vodoodpornem papirju …

Končali smo morda pol ure pred večerjo in popolnoma jasno je bilo, da vsi pod tuš ne bodo mogli, saj smo bili v sobah po trije, a so bodoči jamarski reševalci pripravniki iznajdljivi. Ker morajo biti. Iz naše sobe je recimo Klemi skočil iz kombija že, ko se še niti dobro ni ustavil in tekel pod tud, Grdin je medtem malo opremo pospravil in se potem med tekom proti sobi že med potjo slačil, da sta se pod tušem direktno zamenjala, jaz sem pa v sobo prišel, ko je ravno ven prišel in sem imel na voljo še par minut. Kranjčani, ki se niso tako organizirali kot Dolenjci, so bili pa sicer tudi vsi stuširani, a sem jih malo sumil, da so šli pod prho pa kar vsi trije naenkrat. Spraševal pa potem nisem. Nekaterih stvari pač nočem vedeti …

Po večerji in kratki analizi smo se pa na nedeljo pripravili, ko naj bi svoje znanje pokazali še v jami. Kar je pomenilo, da so se v dve ekipi razdelili, vsako sta vodili kandidatki za reševalki, razdelili so si odseke jame, prešteli opremo, ki jo bodo potrebovali in jo potem tudi nabrali, uredili po transportnih vrečah … In se je priprava na nedeljsko jamo zavlekla kar krepko v nedeljo …

Ob sedmih zjutraj pred centrom, ko so moral ivso opremo v kombije zmetati, mi jih je bilo pa zanimivo opazovati. Na Katarinino vprašanje, kje ima Tič svojo prasico, kar pomeni težko transportno vrečo z opremo, sem ga kar videl, da je hotel biti duhovit in odgovoriti, da doma, pa si potem ni drznil, ko je opazil, da poslušam in je vedel, da ga bom tukaj izdal …

V jamo je šel prvi reševalec Bojan, da jo opremi, sledila sta mu s praznimi nosili kolega iz bosanske jamarske reševalne, ki sta prišla k nam pogledati, kako se mi šolamo, za njimi sva šla pa s Tonijem in napeljevala vox. Jamski telefon torej. A še niti v temo nisva prišla, ko je Bojan že prišel ven po dodatno opremo, da je jama povsem mokra in do bo moral prek jezer napeljati dodatne vrvi. Smo počasi napredovali v notranjost, a kaj daleč še nismo prišli, saj še niti prve slušalke nismo obesili, ko sem od zunaj že slišal vpiti Erkija: No play!, No Play!, prinesi nosila ven. Sem ravno žico za jamski telefon ovijal okoli roglja visoko v meandru, da ne bo motil reševalcev in sem dobesedno na eni nogi bingljal nad jezercem in samo čakal, da čofnem v vodo in sem seveda zavpil ven, naj ne drka, da nimam ne časa ne volje za zafrkancijo. Pa Erki ni odnehal, da kaj mi ni jasno, da No Play! je in da nosila morajo ven. In sva jih s sotelefonistom Tonijem odnesla ven, kaj sva pa hotela, sem bil prav nejevoljen. Prepričan, da gre spet za nek hecen scenarij, kako dodatno hecati reševalce, a se je izkazalo, da ni bil hec. Da je našemu gospodarju Murčku, ki je otovorjen ko delovno živinče trogal dodatno opremo do jame, gleženj grdo zvilo, ko je v visoki travi v neko luknjo ponesreči stopil.

So ga bodoči reševalci, ki so se ravno na vstop v jamo pripravljali, zapakirali v nosila (še prej so mu imobilizirali gleženj, še prej so mu ga pa z rdečim pivom, ki se je hladil v jezercu pred jamo malce ohladili, a so ga le v obrate spravili, ker je bilo lih rdeče pivo in ker se je kmalu začel spraševati, kateri vrag si je drznil pivo do jame sploh prinesti!) in ga po travnikih in najhujši pripeki v jamarski opremi (za hladne jame) proti vozilom odnesli. So mi kasneje povedali, da je bilo kar nekaj heca in blebetanja med potjo, a le do prvega brega, ko so vsi utihnili. Nekje na pol poti se je Grdin opogumil in gospodarja vprašal, koliko kilogramov premore njegovo možato telo in ko je dobil odgovor, so se vsi utrujeni in preznojeni nosači strinjali, da jim je verjetno povedal težo še iz srednje šole … Ko so ga končno prinesli do vozil, so pa ugotovili, da so pred jamo ključe pozabili in so najmlajšo in najbolj okretno Katarinco ponje poslali. Da so si ostali lahko medtem vsaj toliko oddahnili, da so se v hladno jamo končno lahko odpravili, na izpit za jamarskega reševalca. Saj so poskusili, to že moram povedati, če bi jim morda izpit že kar priznal, ker so vendar pravo intervencijo izvedli in kaj bi se še zafrkali z detajli, a očitno nimam srce, jim nisem uslišal želje. Saj ne rečem, če bi gospodarju zdrsnilo v prvih metrih jame in bi ga od tam nosili, bi se morda še kaj zmenili, tako pa …

Opremljevalna ekipa je prišla do dna jame, od koder naj bi napravili izvlek, tudi telefonista sva nekako prisopihala do tam in se javila v bazo, od tam smo pa dobili informacijo, da nosila sicer prihajajo dol, Zdenka, ki naj bi igrala poškodovanko, pa ne, ker je resničnega poškodovanca v bolnišnico odpeljala. In smo zadevo kar hitro rešili, smo za nosila telefonista kandidata za jamarja reševalca pripravnika Tonija določili. Predvsem zato, ker ima nekaj manj kot 70 kg. Saj sem sebe potihoma ponudil, toliko jim zdaj že zaupam, a so me enkrat že nosili okoli in nihče ni bil za to, da grem jaz u izi leže iz jame …

Sem potem kar sam splezal ven, da si na soncu eno kavico scmarim, v jami je bilo namreč prijetno hladno, mojo namero je pa Bojči takojci uganil in se mi je pridružil. Sva potem zunaj v lonec zlila liter vode in trikrat preveč kave, malo preden je zavrela, je pa po jamskem telefonu obvestilo prišlo, da bo šefica prve ekipe Jerica manever preskusila. In je Bojčija, ki je bil določen, da prvo ekipo nadzira, dobesedno izstrelilo v jamo, da bo poleg, jaz sem pa za njim vpil, naj ne skrbi, da se bom jaz žrtvoval in ves kofe požrl …

Vmes sem na FB napisal, da smo imeli pred vajo še pravo intervencijo in par fotk objavil, vmes je še gospodar zagodrnjal, da on še niti na rentgenu ni bil, jaz pa že reportaže pišem, vmes je uspel še deliti to mojo novico, pa rentgen jo na srečo pokazal, da zlomljeno ni, le zvito in da bo treba počivati (česar pa ne zna, samo tako, med nami!) pa še sporočil je, da naj reševalcem prenesem zdravnikovo pohvalo, da so gleženj dobro imobilizirali.

Kofe sem res požrl, nič ne tajim, najprej Bojčijevega potem pa še svojega, potem pa spet v jamo nos nesel. Na prijeten hlad. V jami pa mravljišče!

Ni globoka, kakšnih 80 m, zajebana pa, da bi še izkušeni reševalci švicali. Ozek in zavit meander, s polno globokih jezerc. So vlekli ko plačani, usklajeni, ko da že sto let to delajo (je zaleglo opozorilo, da smo jih v petek in soboto ocenjevali individualno, da v jami bo pa ocena za skupino) in jih je bilo veselje opazovati, res. Do malinic v vodo zabresti jim ni bil problem, če ni šlo drugače, pa niso potapljači, eden redkih reševalcev, ki je tudi potapljač, pa v vodo ni zabredel, jim jo je pa direkt iz mehurja vsaj malo segrel. Kar tudi šteje, če mene vprašate …

Izvlek nosil je trajal uro in petnajst minut, kar je, mi boste morali verjeti na besedo, čudovit rezultat. Pa nihče ni bil poškodovan in nič od opreme ni zmanjkalo, ničesar se torej ni pozabilo v jami. Kako to vemo? Je vmes seveda z urgence prišel gospodar in čeprav je imel debelo povit gleženj, je vse skupaj še vseeno lahko preštel in preveril …

Po obilni in več ko zasluženi večerji smo jim pa še potrdila o opravljenem izpitu razdelili, 11 novih zagretih pripravnikov imamo in dve čudoviti reševalki. Diplome dobijo pa na tehničnem dnevu v januarju, da bom vsaj še kakšen kofe dobil, ker dobijo pa še ta papir, si ga bom moral pa spet sam kuhati …

Aja, Klemi in Grdin sta se tudi uvrstila v izbrano druščino in med vožnjo domov me enkrat za spremembo nista nič kaj preveč kritizirala. Sem užival v trenutku, ne bo dolgo trajal, vem …

Napiši mnenje