Mitja z družino odhaja na morje in si je zaželel še ene hitre akcije, saj ga je jamarstvo kar zasvojilo. Da bi nekaj resnega, da gre lahko tudi prej iz službe, je sporočil. Opcij je bilo kakopak več, celo o kaminu v Game Overju sem razmišljal, da bi ga res tako izmučil, da bi še malo čez morje držalo, a ker je Čaganka kar mokra, se je na koncu zadovoljil s Cinkom. Da ga bo dvakrat ali trikrat vzel pa bo 300 m. Smo v debato kakopak vključili še Žekarja (smo tudi Lauro, ki si je komolec poškodovala šele v pisarni, ko je prišla skoraj iz 400m globine Leške!), brez njega ne gre in smo v roke pljunili za v četrtek, a je že v sredo ponoči priletelo vprašanje, če sta morda letošnja tečajnika že zrela, da Cinka izmerita do dna. Sem malo pomislil, vzdihnil, priznal, da sta, da pa nimam dovolj vrvi. Da bosta šla lahko pa štirikrat gor in dol, če bo želja …
A to ni isto kot ožina na nekaj čez 100 m globine iz prve v drugo stopnjo, ki jamarskega začetnika loči od jamarja, to sem vedel jaz in to sta vedela prijatelja. Kar malo sta se jima nosova povesila, a ne za dolgo, ker če ne gre, pač ne gre. Pa Cink itak nikamor ne bo šel …
A sta se mi malo zasmilila in sem potem zelo škrto opremljal brezno, prav po gorenjsko sem varčeval z vrvjo in ko sem stopil na dno 1. brezna ter izmeril ostanek vrvi, je Mitja takojci pomahal z repčkom. Jo je bilo po grobem izračunu dovolj še za drugo brezno …
Tam pred tisto luknjico smo stali čisti in suhi in preden sem se zarinil v ožino, sem ju še enkrat vprašal, če si tega res želita. Sta si tega res želela. Sem torej legel v mokro mokro blato, ki mi je takoj natopilo gate in se zarinil v ožino, že kakšna dva metra nižje sem se pa zaustavil. Tisti frdamani kamen na sredini ožine se mi je spet v rit zarinil in mi je bilo takoj jasno, da ne bo šlo čez. Sem se spustil po napačnem boku …
Kakšnih 15 minut sem potreboval, da sem ven prišel in sem si moral enega priciniti, vmes je pa v ožino smuknil Žekar. Da bo on poskusil. Tudi on po napačnem, levem boku. In itak je prišel do istega kamna kot jaz in odnehal, preden bi se povsem zagozdil, za ven je pa potreboval malce več časa. Pa vesel je bil ko televizor, ko se je zguzil ven, čeprav mu je ožina nekje vmes čelado z glave snela!
Sem medtem pokadil in sem spet legel v ožino, tokrat na pravi, desni bok. Po desnem boku je mnogo težje zlesti noter, a je v ožini tako ozko, da se tam absolutno ne bi mogel obrniti, da bi kamen dobil v trebuh, kakor je prav, in ne v rit. Sem si dodobra poblatil in zmočil še desno stran telesa in se že dobro zarinil v rov, ko je Mitja vprašal, ali sem komu sporočil, kam smo šli. In sem zabremzal v hipu, kakopak!
Prvo pravilo je vedno sporočiti zanesljivemu prijatelju, kam odhajaš in kdaj se predvidoma vračaš in to vedno počnem, tokrat pa nisem! Mislim, Klemiju in Grdinu sem že dan prej povedal, da bomo šli, tistega dne pa potem nisem sporočil nobenemu, da smo res odšli. Kar je neumno in sem se po desetih minutah spet ven privlekel, tokrat umazan in moker že povsod. Namreč, če bi šel jaz prvi dol in opremil, drugi bi prišel za mano, tretji pa bi se morda zataknil v ožini, bi imeli težavo. Pomoč bi prišla verjetno šele naslednji dan …
Sem priznal napako in se že veselil klobas na površju, ko se je v ožino pognal še Mitja. Itak je moral še on poskusiti, tega mu nismo smeli zabraniti. Je šel not po levem boku, kar ni prav, a se je pred kamnom v ožini obrnil na desni bok, da sem od presenečenja skoraj usta pozabil zapreti. Jaz v tisti cevi namreč niti roke nad glavo ne morem dati, kaj šele da bi se obračal!
Je bil kmalu mimo kamna, ki v ožini ožino še bolj ozko naredi in kmalu je zavriskal, da mu noge bingljajo v zraku. Ker se ožina v zemeljski prelomnici kar nenadoma v vertikalo spremeni, zato moraš dol po vrvi, kar še bolj otežuje vse skupaj.
Ni minilo dolgo, kar je že vriskal, da je na dnu druge stopnje in če se mu bo kdo pridružil. Sem pomignil Žekarju, če hoče poskusiti, a je samo odkimal z glavo. Je pameten jamar postal, ve, da gre dol vedno lažje kakor potem gor …
Sem se pa jaz spet spravil v ožino, da ne bo samo jamarski pripravnik na dnu druge stopnje, a meni ni šlo tako lahko. Že na začetku sem na čeladi obvisel, je nisem prav obrnil in se je zataknila in so mi trakovi pod brado zarezali in kar nekaj časa sem potreboval, da sem zadevo popravil in se nisem zadavil! Pri tistem kamnu mi je kar šlo, a mi je zavoro zarinilo med rebra in naj sem se še tako trudil, je kmalu postalo jasno, da če bom tako naprej rinil, bo kaj počilo. Pa ne bremza, ki je železna in ne kamen, ki je kamnit …
Sem se zvlekel malo gor, popravil zadevo, kar je pet vzelo nekaj debelih minut, potem pa končno zdrknil do vertikale in kmalu obvisel na vrvi. Sem se še malo spustil, da sem vsaj zadihal lahko, ko sem dokazal, da zmorem čez ožino, sem se pa kar v prelomnici na vrvi prepel v plezalne naprave in se napotil nazaj. Se nisem do Mitja spustil, sem mu hotel pokazati, kako profesionalci ožino tudi navzgor obvladamo …
Pa sem vse skupaj res preveč z levo roko vzel in sem že pred vhodom v horizontalen del krepko zakampiral. Prostora ni bilo nič, le toliko, da ni tiščalo. Mi je šlo kar malo na smeh, kako neumen sem, da sem že pozabil, da ožina Cink križa pač ni kašji mačelj!
Iz vertikale, viseč na vrvi, bi se moral nekako v tisti ožini spraviti v horizontalo in zariniti v še ožjo cev, kar mi pa nikakor ni uspelo. Bi si moral stopno zanko prestaviti z leve na desno nogo, za kar pa ni bilo prostora. Saj sem poskušal, a zanke enostavno nisem mogel doseči, preozko je. Sem prepričan, da sem vsaj 20 minut poskušal, preden mi je vsaj deloma uspelo! No, ni mi uspelo, le snel sem si jo in se nekako na žgance zarinil v frdamano cev! Zeblo me ni, čeprav sem bil popolnoma blaten in moker! Ko sem se končno uspel malce proti gor poriniti, da sem tisti kamen že z roko dosegel, me je pa zabremzalo, ker se mi je ročaj zavore, ki sem jo imel obešeno na pasu, nekam pod nek kamen zagozdil. In sem spet potreboval skoraj 20 minut, da sem se osvobodil.
Potem sem se nekako mimo kamna spravil, z res velikimi napori, da se mi je od vsega hudega že kar smejalo, tam mi je pa Žekar končno lahko pomagal, da sem crknil ven in vrv osvobodil za spodaj zmrzujočega Mitjo! Me je Žeki vprašal, zakaj ne razširimo, če povsod širimo, da to je pa res neumno. In sem mu pojasnil, da če bi v Cinku delali še naprej, raziskovali, bi zagotovo razširili, tako pa ta ožina ostaja prav za merjenje pripravnikov. Ki postanejo jamarji, če jo premagajo …
Mitjo sem, pa absolutno ne privoščljivo, snemal. In je modelu uspelo ven priti brez kakšne prevelike muke v desetih minutah! Sem bil kar malo fovšen, nič ne tajim, a mladost je le mladost …
Za Mitjo to seveda ni bilo dovolj, odhaja na morje za cel teden in potrebuje matr, zato se je odločil, da gremo ven, a ne razopremimo, da se bo on vrnil in razopremil. Sem ga trikrat vprašal, če resno misli, ker se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem moral potem jaz plezati nazaj, ko je kakšen prijatelj željo imel res resno, moči pa potem ne več in mi je zagotovil, da je povsem resen.
Smo torej špricnili ven, skoraj do vrha nam je šlo odlično, dokler sopara ni udarila. Z Žekijem sva se slekla in ogenj zakurila pa radlerja odprla, Mitja se je pa nazaj v globino podal. Dobro urico je potreboval, da je spet ven pokukal, medtem je bila pa žerjavica pripravljena in smo samo klobase švicniti vrgli in smo imeli pojedino, kot žedolgo ne. Ko se človek matra, je hrana mnogo okusnejša!
Sem Mitja vprašal, če je imel kakšne težave pri razopremljanju, saj tega še nikoli ni počel, pa je le zamahnil z roko. Da je enostavno ko pimpek. Da ko prvič pogruntaš, kako se kožica dol potegne, si v naslednjem trenutku že profesionalec. Kar si bom zapomnil! Rad imam pripravnike, ki delajo, da stari strici lahko malce počivamo …
Fotke Mitjata, kako v gozd nese košaro suhih drv, ki jih je prinesel od doma, pa ne smem objaviti. Ne zato, ker je drva v hosto nosil, temveč zato, ker je to počel samo v spodnjih gatah. Ja, kaj čmo, v gozdu človek včasih res pokaže svoj pravi jaz …
