Morje

Moja predraga soproga je bila kar dolgo na morju. Da se je spočila. Jaz sem se pa tudi. Okej, bodimo iskreni, saj se nimam od česa, zelo pogosto od dela pregret ne pijem. Sem že hotel napisati, da sem, ko je bila na morju, lahko pa po jamah hodil. Ampas to že itak lahko, imam zlato ženo. Ki ima očitno rada mir. Mir v hiši pa je, ko sem v jami …

Okej, je bila na morju kar dolgo in bi kar lagal, če bi rekel, da je nisem pogrešal. Enkrat, ko je prvič doma pustila večino otrok in mene (no, ko nam ni bilo potrebno iti na morje, bi bilo bolj prav rečeno), je domov prišla vsa spočita in vesela, ker nas dolgo ni videla, dokler ni v pralnico odnesla perila in bi jo kmalu kap, ker skoraj vrat ni mogla odpreti. Mi smo pa že vsi v prekratkih oblekah hodili, sam bi pa skorajda poročni gvant moral že obleči, če bi ga še imel! Vse drugo smo zasrali, kakopak in ker nikogar v hiši ni bilo, ki bi znal operirati s tisto mašino, ki perilo pere …

A letos je bilo drugače. Sem kar samega sebe presenetil. Ampak res! Lačen velikokrat nisem bil, tudi v Novem mestu je čedalje več restavracij, ki ti domov hrano prinesejo tudi ponoči, bencinska je pa itak 24/7 odprta. Tudi cunj je bilo dovolj, je predraga vse oprala, preden je odšla, mi smo se pa tudi naučili, da bolj pazimo, ko je ni, a se je težava pokazala pri jamarski opremi. Saj imam tri in načeloma ne bi smelo biti težav, a sem bumbar zadnji čisti podkombinezon, popolnoma prešvican od 12 urnega jamarjenja, zabrisal v transportno vrečo, ki se je potem dva dneva cmarila v avtu na peklenskem soncu. Ko sem jo odprl, vrečo namreč, bi me kmalu kap. Ker je norer vse zavrelo, da o vonjavah sploh ne govorim! Sem zadevo kar v potoku skupaj s kombinezonom opral in jo je sonce v hipu posušilo, samo vonjave pa seveda niso izginile. In ni bilo druge, ko da vzamem navodila za tisti aparat, ki perilo pere in malo preštudiram kaj in kako. Sem kar takojci hitri program odkril, 15 minut in je, plus samo 30 stopinj, ker tehnično perilo pač ne smeš preveč na vroče. Pa mehčalca nisem nič nalil, saj veste, sem že stric v letih in mehčalec in moje gate ne gredo lih dobro vkup!

Sem stal tam ob stroju, ko da sem ravnokar nuklearni reaktor sam sestavil in ko je opralo, sem tiste zdelane in strgane jamarske cunje na vrtu na sušilec obesil tako ponosno, ko da obešam najbolj fine čipkaste spodnje gate. Samo v vednost, takšnih ne nosim, to je bila samo prispodoba!

Eden od treh podkombinezonov, tisti skuhan, je še vedno smrdel, sem ga kar v kis namočil, mi je Mitja predlagal in ga potem še enkrat na hitri program, potem sem pa še komplet aktivno perilo poleg vrgel. Je vse skupaj potem malo po kisu smrdelo, a kaj bi cepidlačili. In ko sem bil že v elementu, sem še par pohodnih hlač tudi na hitri program opral, vmes sem pa še kavbojk par vrgel, saj itak niso nikoli tako usrane, da jim hitri program ne bi bil kos.

In sem potem kofetkal na vrtu in prav s ponosom tisti sušilec opazoval, na katerem ni bilo več prostora niti za ene jamarske nogavice več! Ma boljši ko kateri koli tv program, vam povem, opazovati, kako se suši perilo, ki si ga sam opral!

Pa sonce je delalo v mojo korist in je bilo vse ajncvajdraj suho, ker je pa še nekaj dneva ostalo, jaz pa ravno v zaletu, sem poklical Grdina, če morda ve, kje zadrge prodajajo. Na dveh podkombinezonih sem imel zadrgi že povsem na koncu. Saj sem jih hotel že prek interneta naročiti, samo bi šele naslednji dan prišle, jaz sem imel pa prav takrat voljo do dela! Je povedal, da nekje v Bršljinu v Hederi in sem tisto Hedero kar dokaj hitro našel, trgovino z zadrgami pa ne, pa sem celo prehodil. In sem ga, ker prijatelje samo zato za nasvet vprašamo, da jim potem lahko očitamo neuspeh, poklical in uažaljeno sporočil, da me je naplahtal. Sem mu mimogrede zlajnal, katere vse trgovine v Hederi imajo, da s fršlusi pa ne, pa je že po trgovinah vedel, da nisem v pravi zgradbi. Da sem šel v Bršljinko, da Hedera je pa čez cesto, nasproti McDonaldsu. Sem našel pravo zgradbo in še to celo prehodil, povsod, kjer so imeli cunje, sem še za zadrge vprašal, ko sem pa že hotel obupati, sem jo pa povsem na koncu našel. Trgovinico Krojaček, so imeli zadrge že v izložbi. Sem povprašal prijazno gospo, če imajo zadrge, dolge 65 cm in je vprašala, če takšne, ki se razprejo ali takšne, ki se ne razprejo. Sem rekel, da rabim takšno, da jo bom lahko razprl, če me lulat prime, pa je precej videla, da ima opravka z idiotom in je bolj preprosto vprašala, če rabim za hlače ali jopico. Ko sem odgovoril, da za podkombinezon, se je pa zmedla, jaz pa tudi, ker kdo pa ima na hlačah en meter dolg fršlus?!

Jo je našla, zadrgo, eno sem črno vzel eno pa vijoličasto, ker ko me je vprašala za barvo, sem ji rekel, da mi je popolnoma vseeno in mi je vijoličasto poturila, da jo imajo že par let in je ne morejo prodati. Mi je to kar pošteno priznala in sem jo vzel, kaj pa otresam gobec, mar ne?!

Doma sem šivalni stroj zakurblal, ker kaj pa je to umetnost eno ali dve zadrgi na jamarski podkombinezon zašit! Ma sej v bistvu je, če hočeš zadevo lepo naredit, ampak meni je bilo vseeno, da le je fršlus in čeprav bi se zdajle prav rad zlagal, da sem kar okej zašil, se pač ne bom. Ker tudi moje pretiravanje ima pač meje …

Na enem mi je kar okej ratalo, to že moram poudariti, še celo cikcak šiv sem uspel nekako spacati, da kar lepo drži, na drugem je pa tako bolj na hojladri, ampak, kdo me bo pa kontroliral?! V jamah modne policije pač ni. Na srečo …

Sem bil že kar malo utrujen od vsega tega gospodinjskega dela, a ko sem na sušilcu zagledal svetlo zelen pulover, ki ga imam tudi samo za v hosto, ko grem v jamo, sem se spomnil, da mi je na rokav pred časom padla iskra iz ognja in je bila potem tam na lepi svetlo zeleni tkanini temna pika. Saj ni bila velika in pulover tudi ni bil zelo drag in bi lahko vse skupaj ali pustil, kot je bilo ali vrgel stran, a ko sem bil ravno v akciji, in sem obvladal in pralni stroj in šivalni stroj, sem pa še na likalnik pomislil. Sem malce po omari pobrskal, kjer sem pred desetimi leti, ko so moji otroci še tripali na takšne zadeve, nazadnje videl samolepilne krpice in res sem dve našel. Ena je bila nek levček, druga pa piratska zastava. In sem piratsko zastavo izbral, kakopak. Celo navodila sem prebral, koliko moraš zadevo z likalnikom pritisniti, da se prime na tkanino in sem likalnik (s strahospoštovanjem!) zakurblal in pritisnil. In je prav, da se likalnikov bojim, ker sem očitno predolgo tiščal, ker sem in krpo, prek katere sem lepil, pripalil, in okoli tiste piratske zastavice, ki sem jo nalepil, da bi majhno črno pikico skril, sem pripalil svetlo zeleni pulover, da je bilo vse črno in pripaljeno in stopljeno. Ziher je kakšna plastika pulover in ne tehnično blago …

To mi pa res ni ratalo, pa vse itak ne more in sem zadevo že proč hotel zabrisati, pa potem iz nekega inata pač nisem. Ma, naj se vidi, da znam …

Uglavnem, hotel sem povedati, da je bila žena predraga na morju, jaz pa takorekoč vseeno kar okej samozadosten, da pa ona vseeno bolj mene potrebuje kakor jaz njo. Vsaj zdi se mi tako. Sem jo moral danes v Strunjan na nek pregled peljati, ker Slovenija je sicer majhna, ampak zanjo vseeno prevelika in ker sem premalo spal in me je s težavo vrgla iz postelje, sva potem po avtocesti malce pritisnila, kar ji ni bilo prav, a saj se je njej mudilo, ne meni!

Pred deveto zjutraj sem že parkiral ob morju in se namenil kar pri avtu jo počakati, a ker je kmalu sonce pripalilo, sem stopil tistih par metrov do obale in pljunil v vodo, da ne bo kdo rekel, da jaz pa letos nisem bil na morju. Potem sem pa v debeli senci malo proč zagledal kafič in pomislil na kavo. Še preden sem se tja napotil, sem pa še parkirnino plačal. Denarja nisem imel, ampak na srečo smo moderni in sem kar SMS poslal po navodilih na parkomatu, še registrsko številko sem moral zapisati. Je ne bi mogel, če je ne bi videl!

Potem sem na kavico odšel, a tisti kafič v senci je bil še zaprt, zato sem se do naslednjih marel napotil, prav tako v senci in na koncu pri igrišču za mini golf pristal. Saj ko sem hodil proti kafiču, v katerem se je čas ustavil ene 30 let nazaj, sem prav pomislil, da bi bila pa fora, če bi eno partijo mini golfa sam s sabo udaril, pa sem potem to misel zavrgel. Ker vem, da bi goljufal če mi ne bi šlo. Pa itak mi ne bi šlo, ker sem za te stvari motorični debil, mini golf ima tudi žogico namreč, kar ima pa žogo, me pa ne zanima!

A se je vseeno splačalo, ker poleg mini golfa so imeli tudi balinišče in ker so imeli balinišče, so bili tam tudi trije stari strički balinarji, ki so nazadnje verjetno balinali enkrat oktobra, a sem prepričan, da tam sedijo pa vsak dan! Natakarica, malce starejša od mene, v minikiklci iz džinsa in ortopedskem obuvalu (belih nogavičk pa ni imela, to pa moram priznat!) je korektno kofe prisesla in kokto, potem sem pa užival, ko sem tiste stare strice nalinarje poslušal, kako jo v glavo drkajo. A ker so imeli poleg mini golfa in balinišča še eno tenis igrišče, je mimo prineslo še enga galeba v belih kratkih hlačkah, z loparjem pod pazduho, z eno tudi ne preveč mlado tenisačico. Sta si v senčki še kofe privoščila, preden sta se udarila na igrišču, in sem kar njima prisluhnil. No, njemu, galebu, striček je bil namreč teniški učitelj ali nekaj takšnega, tista tetica je pri njem imela že 5 ur in je krepko napredovala v bekendu, mu je ene 134 krat zatrdila. Model se je pa držal, ko da je najmanj Džokovič (evo, priznam, sem poguglov, ker je kakšen dober teniški igralec, da sem lahko prispodobo udaril, jebajga, tudi tenis se z žogico igra!) in je bil pameten ko televizor. Sem hotel enkrat vmes kar vstati in mu povedati, da je učitelj tenisa v Strunjanu, ki ga Google mapsi sploh niso najdli, ko sem jih prosil za pomoč pri navigaciji!

A je na srečo že predraga prišla, ko sva pa k avtu prišla, sem pa šele na telefon pogledal in videl sporočilo, da moj telefonski ponudnik ne podpira plačevanje parkirnine prek SMS!

Ampak, ja, sva potem še malo naokoli zakruzala in sem skoraj 600 km napravil. Pa naj še kdo reče, da je Slovenija majhna! Pa samo na morju sem bil …