Petina

Danes sva se z Grdinom odpeljala proti Pivki. JRS bo IZRK pomagala pri črpalnem poskusu vode iz Matijeve jame, v jamo bomo spravili okoli 100 kg težko črpalko, dolgo prek 2 m. In sva si morala zadevo ogledati na kraju samem, načrti kakšno malenkost vedno zamolčijo.

Vroče je bilo ko v peklu, ko smo parkirali na travniku (pokošenem) pred jamo, ki ga občasno poplavi voda, ki bruha iz Matijeve jame in smo se kar hitro v opremo spravili ter v hlad podzemlja. Vhodno brezno, globoko kakšnih 20 m, je bilo kot na načrtu in ne bo predstavljalo težav pri transportu, najbolj so me zanimale ožine. Ki jih v bistvu ni, so le nižine. Torej nizki prehodi. Sem malce po produ pod nizkim stropom pobrskal, po katerem sem se moral spustiti po trebuhu, tako nizek je in sem mimogrede rešitev našel. Da bomo par večjih kamnom odvalili, pa bo, sem povedal, pa je Franjo malce zahmmmmmal. In potem s prsto pokazal na zadevo, ki pa na načrtu ni narisana. Neeksplodirana eksplozivna sredstva! Je bilo včasih tam blizu vojaško strelišče in so vojaki tisto, kar je zatajilo in je bilo prenevarno, da bi nazaj v vojašnico odpeljali, kar v jamo zabrisali. Kar je v bistvo pametno in varno, če seveda nisi jamar …

Saj kaj zelo nevarno ni, menda, če bi počilo, bi že počilo, saj voda tiste zadeve non stop premešča, a ker človek nikoli ne more biti dovolj previden, se bomo tem zadevam, ki lahko počijo, izognili. Se bodo z njimi, ko bomo končali, spoprijeli profesionalci …

Smo si ogledali tudi jezero, ki naj bi ga izčrpali in ko smo razmišljali, kakšen manever bomo postavili, da bo najbolj optimalno, so nas ves čas motile človeške ribice. Jih je bilo, ko da smo hrano zastonj delili! Nekatere velike, da še nikoli tako velikih nisem videl, nekaj jih je bilo celo iz vode, prvič pa sem videl tudi mladičke, velike komaj par centimetrov. Ko bomo začeli črpati njihovo hišo, bomo pazili, da je ne izčrpamo do konca, bi bili verjetno speleo biologi hudi …

Ko sem pa ven plezal, me je proti koncu, ko sem že skoraj ven pokukal in je začelo iz vseh por mezeti, ko je udarila vročina, me je pa pri vrhu pozorno opazovala jamarka iz Kolumbije. Se je z možem med obiskom Slovenije namreč oglasila na Inštitutu in so ju kar poleg povabili, ker ju kras namreč zanima. Mi je zastavila nešteto vprašanj glede plezanja in vrvne tehnike. Sem ji vse pojasnil in pokazal, ko sem pa končno smel ven splezati, je pa pojasnila, da oni uporabljajo neke vrste bogarsko tehniko, ki ima na isti vrvi še nekakšno dvojno varovanje, za katero nas večina meni, da ni le zoprno in moteče in zamudno, temveč je lahko tudi nevarno. Ampak da od zdaj naprej bodo pa uporabljali našo tehniko, da sem ji vse lepo pokazal in razložil. Se mi je zdelo, da se malo heca, a je potem pri kosilu razložila, da sedimo s petino kolumbijskih jamarjev, njihova najglobja jama pa ima menda kakšnih 40 m globine. Ne v enem kosu.

Sem jo pa pozabil vprašati, če bodo vrvno tehniko plezanja, ki jo bodo kolumbijski jamarji začeli uporabljati v prihodnosti, ko se vrneta domov in jih naučita, poimenovali slovenski način. Da vem, če bodo Francozi ali Italijani ali Španci jezni …

Fotke so pa Grdinove, kakopak.