Padec preveč

Nekje med temi mojimi zapisi je tudi zapis o stolu. Sem pred leti kupil nekega dražjega, kar precej dražjega, me je Grdin prepričal, da se izplača. Tudi on je kot jaz dolga leta delal predsvem na riti in kot jaz na stolih krepko šparal. Torej kupoval stole, ki dolgo pač niso zdržali. In ko je on kupil dragega, sem kmalu za njim enakega kupil tudi jaz. Sem bil z njim kar zadovoljen, kaj dosti pa o njem pravzaprav nisem razmišljal. Je delal. Ni se pokvaril.

Grdinu se pa enkrat vmes je. Je poročal, pa tudi o tem, da so mu ga pod garancijo popravili oz zamenjali pokvarjen del brez težav ali kompliciranj. Sem si to zapomnil, kakšne stvari si včasih tudi zapomnim, in ko je tudi moj stol rahlo dušico izpustil, ko se je dvižni mehanizem pokvaril in sem malce nižje kot običajno za pisalno mizo obesedel, kar je problem, če delaš z računalnikom, sem ga poklical. In mi je dal telefonsko, na katero sem nemudoma poklical in razložil težavo. So bili zelo prijazni in prosili, da stol pripeljem v Ljubljano. Da bodo zamenjali. Hm. Jaz sem zapeljem bogu za hrbet, če me ravno piči, tudi v Ljubljano na horsburgerja, če sem ravno pri volji, a tisti dan zares nisem bil pri volji voziti tam nek pokvarjen stol v prestolnico, a ker sem še vedno prenizko sedel za mizo, sem si rekel, da bom zadevo vsaj začasno popravil. Dokler ne bom imel poti v Ljubljano in bom še stol zapeljal mimogrede v garancijsko popravilo.

Sem v garaži neko ravno prav debelo cev našel, ki sem jo odrezal na pravo dolžino in stol popravil, začasno, a je ta začasnost trajala par let. Sem šel v Ljubljano medtem vsaj stokrat, a stola nikoli nisem s sabo vzel, ker kaj bi popravljali, če dela, mar ne?!

A kakor se rado zgodi, je po nekaj letih tudi moje začasno popravilo popustilo. Se je tista cev razmajala in sem bingljal na stolu ko na cirkuški žogi, ker sem vmes pa tudi že račun izgubil, na garancijo sploh pomislil nisem, le tisto cev sem z nekimi lesenimi deščicami zabitimi začasno popravil. A nikoli več ni dolgo držalo, naj sem še tako popravljal, enkrat vmes je celo Grdin znorel, kaj to ne popravim, ko se je na moj stol usedel in je skoraj padel. Pa sem mu pokazal, da je že tako pokvarjeno, da se sploh ne da popraviti in sem kakšno leto lovil ravnotežje, je bilo ravno dovolj dobro popravljeno, da nisem čmoknil, ko sem pa čmoknil, seveda sredi noči, pa spet nisem mogel po nov dvižni mehanizem, ker so trgovine ponoči zaprte in sem iz otroškega stola samo dvižnik vzel in ga nekako uspel zabiti v tisto že povsem razcefrano cev mojega stola in je spet za nekaj časa bilo. Dobro, žena predraga je znorela, ko sem razbijal sredi noči, da nekateri v tej familiji morajo v službo hoditi (in pri tem skoraj zagotovo mislila nase!), a zadeva je bila porihtana. Vsaj po mojem mnenju, po njenem pa ne, ker je grozljivo škripalo vsakič, ko sem se malo premaknil (kar jaz v bistvu s slušalkami na ušesih itak nisem slišal) in so tisti, ki v naši familiji na šiht hodijo, permanentno vlagali pritožbe. In sem res rekel, da nekaj bom storil in ko že skoraj sem, sem imel že na listku, ki ga nikoli dlje ko en mecec ne ignoriram, zapisano, a sem vmes spet čmoknil. V petek! Sem si rekel, da moram pa zdaj pa res nov dvižni mehanizem kupiti in sem po internetu poiskal, kdo ga prodaja in tudi našel trgovino ter jim poslal povpraševanje, vmes pa na nekem forumu našel informacijo, da Ikein stol za 150 eur z desetletno garancijo je pa dbest. Sem okoli pol treh zjutraj še pri Grdinu preveril, ki je potrdil, da takšen stol dva njegova prijatelja sploh ne moreta prehvaliti in sem kar v zagrebško Ikeo zavil (po internetu, kakopak), ga poiskal in naročil. Tudi skoraj že plačal, ko sem ugotovil, da v Slovenijo ne dobavljajo!

Sem pa pogledal delovni čas in ker v sobotah delajo, sem predragi soprogi med kosilom omenil, da jo peljem na izlet. Ja, vem, kaj si mislite in sem se tega zavedal. Me je dr. Stibro naučil, ko je leta 1984 ženo peljal v gostilno in je še skoraj celo desetletje mislila, da jo bo v gostilno peljal vsako leto! Tudi moja žena je debelo pogledala in na obrazu sem ji že videl trmast izraz, da v jamo z mano ne gre več, ko sem pa Ikeo omenil, se je pa stopila. Ko da sem ji predlagal novo poročno potovanje!

Vmes je še sestra klicala, da pride na kavo in sem še njej omenil, da če že pride, naj pride hitro, ker v Ikei ob sobotah pač ne delajo pozno v noč in je iz Domžal prišla v rekordnem času in smo bili v Ikei ajncvajdraj!

Sem bil prvič v Ikei in sem samo tisti stol iskal, ki ga ni in ni bilo, plus Ženo in sestro sem moral ves čas čakati, ker sta morali vsako stvar potipati in pogledati! Sem enkrat vmes, ko sem jima rekel, da bom skočil ven na čik in na kofe, doživel pa pravi kulturni šok, ko sem izvedel, da ne bom mogel tega storiti. Ker v Ikei greš noter na ena vrata, potem moraš pa po CELI trgovini par kilometrov hoditi, ker ven greš pa na druga vrata. Pa stol, ki sem ga končno ugledal in sprobal, tudi nisem mogel vzeti, le kodo sem si lahko zapisal in sem ga vzel proti koncu trgovine, ko smo končno se sprehodili čez skladišče. Ki se nahaja malo pred blagajnami!

Iz skladišča sem moral, verjetno ste že uganili, odpeljati dva vozička proti blagajni. Ne, ni bil stol tako velik, le žena predraga je vzela še par malenkosti …

Ko smo prišli domov, sem stol takoj zmontiral in sem zadovoljen (pa račun sem poskeniral in ga nalimal pod stol, 10 let garancije je dolga doba, pa da jih vidim!), v ponedeljek je pa prišlo še obvestilo tiste trgovine, ki sem jih za dvižnik za star stol spraševal. Da mi ga prodajo za 13 eur! Plus par eur poštnine!

Itak da sem kar dva naročil in ko sta prišla, sem še tastar stol popravil. Mi je moral sin pomagati, ker nisem mogel sam vseh tistih cevi ven zbiti.

Zdaj imam dva vrhunska stola, sem enega sinu šenkal, bova tekmovala, kdo ga bo prej frderbal. Čeprav, meni je vseeno, jaz imam zdaj 10 let garancije!

Aja, v ponedeljek sem dobil zjutraj tudi fotko na telefon od predrage soproge z nekim ogromnim pajkom, ki da jo je pičil. Je prežal na robu hladilnika in bil videti prav grozljivo. Sem si prav rekel, da še dobro, da pri nas doma nimamo tako velikih pajkov (no, enega smo par let imeli, a v terariju). In kako sem vedel, da je fotkala pajka v službi? Ker pri nas doma tako umazanega hladilnika nimamo!

Kasneje, ko sva se slišala, se je žal izkazalo, da ga imamo. Je bil pajek na domačem hladilniku, preden ga je speštala, ker jo je ugriznil, ga je še fotkala, da pokaže zdravniku, če bo potrebno … Sem ji kar priznal, da sem bil zgrožen, kako umazan je hladilnik in je priznala, da ona tudi, ko je fotko povečala. In ko je domov prišla, smo malo pospravljali. S tamalim sinom sva prevzela okna. Komplet zastekleno površino pritličja sva zunaj in znotraj oprala v desetih minutah. Sem bil prav ponosen, to je gotovo rekord, predraga, ko jih umiva, potrebuje dlje od ure. A ona ni bila tako navdušena, ni verjela, da sva bila hitra zaradi sistema!

Pa saj je vseeno, zdaj se skozi okna spet vidi, kar je edino pomembno …

Aja, pa občasno dobim tudi kakšno fotko, da so moje knjige še kar v obtoku …