Skalar

Po Skalarju sem nazadnje brazdal leta 2012 in ko je komandant jamarske reševalne poklical, da ga bo potrebno malo preopremiti in pripraviti za septembrsko mednarodno vajo, sem najprej rekel ne. 911 m je globoka jama, z ogromnimi brezni, Rolling Stones recimo meri skoraj 300 m, a to me ni čisto zares odvrnilo, le v Čaganko sem želel še pokukati, v kamin Game Over in sem vedel, da energije za dve takšni akciji pa zelo verjetno ne bo v razmiku nekaj dni. Pa sva z Žekijem iskala primeren dan in ga nekako nisva našla, potem sem pa kar predlagal, če gre na Kanin z nami in je seveda takojci rekel ja. Je bolj odločen od mene.

Smo se v Bovec odpeljali že v torek ponoči, mimogrede pa v Ljubljani pobrali še Damijana in Anžeta, ki sta v sredo zjutraj tudi želela še malo poležati in jima jutranje vstajanje za dolgo pot ni najbolj dišalo. Smo se spravili v jamarsko sobo v Bovcu (in mimogrede zbudili še Zdenko in njeni dve hčerki) ter potem res spali do osmih, a lahko bi še dlje, ker sta Walter in Jezerjan očitno vedela, da bo žičnica na Kanin zaradi vetra začela obratovati šele ob 11h! Smo imeli dovolj časa za dober zajtrk v turistov prepolnem mestecu plus za milijon kofetov, kot jamarski reševalci smo pa potem tudi lahko preskočili vrsto pred žičnico, v kateri je stalo kakšnih 200 turistov. Kot osli obteženi smo (predvsem jaz) crkovali do koče Petra Skalarja, kjer smo se preoblekli v jamarsko opremo in kar takojci pičili proti Skalarju. Walter in Jezerjan sta se obtežena z vrvmi in kovačijo prva podala kakšnih 800 m globoko, da opremita do dna, za njima sta v mraz vstopila Damijan in Anže, ki naj bi žico za jamski telefon z globine približno 300 m potegnila še bolj globoko, kolikor je pač bo in nato prespala v bivaku na 550 m skupaj s prvo ekipo, z Žekijem sva šla pa v jamo zadnja, ker sva imela najlažjo nalogo. Preopremiti kakšnih 180 m globoko brezno Delirium tremens, zamenjati vrvi in vponke, pa še kakšno novo pritrdišče narediti, da bo vse skupaj bolj varno. No, pa ta naloga potem absolutno ni bila lahka, kar krepko sva se namatrala!

Sem razkopaval stare vrvi in pritrdišča in nova cmaril, predvsem stari in zategnjeni vozli so pa povzročili, da so mi skoraj prsti odpadli. V jami so le 3 stopinje in ko visiš pol ure v pasu in se trudiš z mokrimi vrvmi, ni enostavno, sem kmalu spoznal. Zelo zelo počasi sva napredovala v globino, Žeki kot sicer še povsem frišen jamar pa mi je bil v veliko pomoč. Ko sem recimo prišel do konca vrvi, jo moraš na pritrdišču v vponki povezati z novo vrvjo tako, da sta zanki prepleteni. Če recimo vponka poči ali kaj, da sta vrvi povezani. Sem se s tem vpletanjem trudil tudi po pol ure, ker je ponavadi ostalo še par metrov vrvi, ki jo moraš prevleči in preplesti čez vozel in ko mi je rit zaradi teže, ki je visela na mojem pasu, že odpadala, sem ponavadi, ko sem vse naredil, Žekiju potem pustil, da je še estetsko popravil. In mi je šele na dnu povedal, ko sva malo pred polnočjo malica in malo preden sva se iz globine kakšnih 300 m ven odpravila, da je vse vozle, ki sem jih jaz vpletal in kompliciral, on razpletel in čisto navadno osmico naredil, da je ful lažje! Da potem vrvi nista bilo povezani, je pa druga zgodba. Sva gor grede potem to popravila, kakopak …

A hujša je bila moja napaka, ki sem jo skorajda napravil in mi je bilo vroče še naslednji dan! Ko sem se počasi vozil v globino in namesto stare vrvi opremljal z novo, sem staro vrv kar v brezno metal, saj se je itak zaustavila na naslednjem pritrdišču, ko sem se po novi dol pripeljal, sem pa samo vozel na njej razpletel in jo spet vrgel v globino. No, nekje že proti dnu sem jo pa vseeno na pas pripel, ne vem, zakaj, a še dobro, da sem jo! Ko mi je do naslegnjega pritrdišča manjkalo morda samo še 5m, mi je nove vrvi namreč zmanjkalo! Če bi staro vrv vrgel dol, kakor sem prej počel, pritrdišč ne bi mogel povezati, kako bi četverica prijateljev, ki so se nahajali globoko globoko pod mano potem ven prišla, pa zagotovo ne ve niti policija. Bi morala z Žekijem splezati ven po drugo vrv, kdo bi jo na Kanin prinesel, pa spet ne vem.

Kakor koli, ko sva porabila vso opremo, ki sva jo imela, sva končala in pičila ven, v upanju, da bo zunaj kljub nočni uri kaj topleje, pa kaj dosti ni bilo bolje, je namreč pihalo za popizdit.

V posteljo v koči sva se spravila okoli 2h zjutraj, okoli 4h zjutraj bi me pa kmalu kap, ko sta noter prikorakala še Walter in Jezerjan! Se jima ni ljubilo pol kilometra pod površjem spat in sta kar ven prisopihala!

Vstali smo nekaj po sedmi uri, je bilo sonce premočno za v postelji ležati celo zame, po par kavah na sončku, ko smo le čas drobili in uživali, smo se pa vsi štirje proti žičnici podali. Walter in Jezerjan domov, midva z Žekijem sva pa le opremo tja nesla, da bi potem lahko še zadnji dvojici jamarjev pomagala nositi, ko bi končno blagovoljila iz jame priti. Smo še tam v restavraciji malo čas drobili ob kavah in radlerjih (pravi možaki ob pivih, kakopak!), okoli enih sem pa spoznal, da moj načrt, da ju z Žekijem kar tam počakava, ne bo pil vode. Ven bi namreč morala priti že ob 12h! Sva se brez nahrbtnikov in opreme torej še ne preveč zaskrbljena spet proti Skalarju podala in še tam malo čas drobila, okoli pol treh se je pa skrb oglasila. Pa saj čisto zares urica, dve ali tri prek načrta v tako globoki jami še nič ne pomeni, a ker je bilo dogovorjeno, da vstaneta ob 5h zjutraj in se podata proti površju, bi že res morala biti zunaj.

Sva se z Žekijem torej podala še proti vhodu v Skalarja, vmes sem pa razmišljal, kako pameten sem, da po visokogorju šetkam popolnoma brez vsega. Imel sem le škatlico cigaret, vode nobene, jedel nisem že od prejšnjega dne nič, v riti milijon kofetov in en radler, svetilke pa tudi nobene ne toaletnega papirja! In ko ju kar ni in ni bilo iz luknje, se oglasi skrb, pa malo sem se sam sebi zasmilil, ko je tudi zaskrbljeni komandant s poti domov poklical, če sta že ven pokukala. Ker sem vedel, da bo slej ko prej spet treba proti uro in pol oddaljeni žicnici po opremi in nazaj do jame pa potem not … To, da sta tovariša morda poškodovana, me je manj sekiralo!

A seveda nista bila, sta čisto vesela ven pokukala in povedala, da se jima zjutraj pač ni ljubilo iz toplih spalk pokukati. Pa pol kilometra plezanja navzgor tudi nekaj časa vzame, pa ozek in dolg meander Strela tudi. Sta priznala, da sta nekje v globini pokukala na uro in se zgrozila nad pozicijo kazalčkov ter se odločila, da bosta zašibala ven na polno, a se vseeno ni izšlo po urniku. Plus ko se je Damijan končno usedel malce na sonček, sem mu moral priznati, da se absolutno tako ne mudi, da ne bi enega v miru pricinila na toploti. Ko je iz žepa privlekel povsem zmečkano in mokro in strgano škatlico Manitou cigaret (res obstaja ta znamka!), se mi je kar malo zasmilil, a je zadovoljen izraz na njegovem obrazu, ko je puhal dim, govoril, da se mi nima zakaj! Sem potem njegovo torbo nosil do Skalarja, kjer sta se preoblekla in sem mislil, da bom na hrbtu ozebline dobil …

Smo potem pohiteli proti žicnici, da nam ne bi ušla, v dolini smo pa prvo dobro gostilno poiskali, da smo krepak kos mesa v rito vrgli za lažjo dolgo vožnjo domov. Sem si rekel, da zdaj imam pa za par dni dovolj, a Žeki že dela načrte za kamin v Čaganki, ki ga je potrebno pokukati, še ta teden, v Skalarju bo pa pred vajo tudi še potrebno marsikaj postoriti …