Je Miha pred leti enkrat rekel, da če že hodim toliko v Čaganko, naj vsaj termometer vzamem s sabo in temperaturo v jami merim, da bo kakšna korist, pa sem šele včeraj prvič poslušal njegov nasvet.
Sva z Mitjem že dan prej ponoči v bivak skočila, da bova v jamo lahko šla bolj zgodaj, a sva potem ob ognju toliko časa blebetala, da se je že skoraj jutro delalo, ko sva se v posteljo spravila, pa Mitja je potem še literaturo za bližajoči se jamarski izpit študiral, jaz sem pa knjigo bral na telefonu. Pa se kaj dosti nisem mogel osredotočiti na vsebino, ker me je ves čas motil. Ti, stari, a veš da je najstarejša turistična jama Vilenica? Vem, Mitja. Aha … Ti, stari, a veš, kaj to šaht pomeni? Ja, vem. Kaj? Rov. Aha, ja, sem zadnjič to slišal, so stari jamarji to ves čas govoril, pa nisem upal vprašat, zdej pa u tem gradivu to berem … Ahm … Ti, stari, kolk je Kostanjeviška jama dolga? A to je tud v testih, sem bil presenečen. Ne, to me pa sam tolk mal zanima, sem se lih spomnil …
In sva tako drobila, da se je luna že debelo skrila, ko je telefon namesto budilke zvonil, se nama pa vstati ni ljubilo. Mitja v sosednji postelji, vajen vsakodnevne tlake, se je že odkril in vprašal, koliko je ura in sem se mu mirno zlagal, da je šele sedem zjutraj. In je človek mirno legel nazaj in spet zaspal, jaz si pa še nekaj časa nisem upal niti dihati, da ga ne bi prebudil in bi po soncu ugotovil, da je že krepko krepko več. Sva spala do desetih, sem jaz prvi vstal in za kofe pristavil.
Pa nekaj sva še pojedla pa malo sva se še obirala, potem mi je bilo pa skoraj nerodno Klemiju in Grdinu sporočiti, da greva končno v jamo in da bova zunaj najkasneje do osmih zvečer. Mitja je obleke svoj novi jamarski kombinezon, ki ga je naročil iz Romunije ter nataknil nove gumijaste rokavice, ko sva se končno zaustavila v bivaku v Severnem rovu, tam nekje okoli 230m pod površjem, da sva si skuhala kavo, sem bil pa prav presenečen, kako prepoten je. Prav teklo je spod njegove čelade. A je zagotovil, da je vse okej, le da je nov kombinezon tako impregniran, da popolnoma nič ne diha. Sva spila kofe, odčitala temperaturo s termometra, ki sva ga prinesla s sabo s površja in je pred bivakom kazal 8,5 st C ter se zapodila v kamin Game Over. Ki smo ga pred dobrim letom in pol preplezali do vrha, vseh 180 in nekaj metrov od spodaj navzgor in se je kakor zaprl, a jaz vem, da se ni, le luknjo v stropu je potrebno poiskati, pa nekako nikoli ni bilo časa. Zdaj, ko je suša in je Čaganka suha ko poper in je Mitja celo dopust vzel, da si malo mišice pretegne, sva se pa odločila gor spet pokukati. Je šlo počasi, ker smo ga plezali od spodaj navzgor in nismo mogli čistiti, torej odbijati krušljivih kamnov in podobno, da ne bi poškodovali vrvi, po kateri smo plezali, zato sva morala uporabiti posebno tehniko. Je Mitja, ki je plezal prvi, splezal nekaj raztežajev, jaz sem pa skrit v kakšnem spodmolu čakal, da je končno obmiroval in je nehalo dol padat ter pohitel za njim, nato sva ponovila manever in tako parkrat do vrha.
Na vrhu sva oba obvisela na zadnjem dvojnem pritrdišču, par metrov pod stropom in z močnimi lučmi osvetljevala morebitna nadaljevanja. Je kar hecen občutek, ko dva bingljata na enem štriku 180 in nekaj m nad dnom brezna! Sem iz bidona privlekel Petrolov kofe, da sva se malo podprla pa enega sem pricinil, da sva opazovala, kam dim vleče, pa tega nikakor nisva mogla ugotoviti, ker je takoj izginil. Plus oba sva imela občutek, da zrak prav po zunanjem diši, ker bi bilo povsem možno, saj sva bila le kakšnih 40 m pod površjem! Pa še na termometer sem pogledal, ki je že kakšne pol ure stal na blatni polički malce proč od naju in odčital 11 st C. Kar me je malce presenetilo, mislim ta razlika v temperaturi, kaj pa to pomeni oz če sploh kaj pomeni, pa nobeden od naju ni imel pojma!
Ko so naju ritnice začele boleti zaradi bingljanja, sva se pa spustila. Enako, kakor sva se prej vzpenjala. Jaz sem se spustil par raztežajev in se skril pod kakšen previs, šele nato mi je sledil Mitja. In tako vse do bivaka v Severnem rovu, kjer sem spet pristavil za kofe in je bil že skuhan, ko se mi je pridružil Mitja.
Stari, boš nekaj videl, je rekel in sezul gumijast škorenj. Sem mislil, da ga kakšen kamenček žuli, a ko je nagnil škorenj, je iz njega izlil vsaj pol litra tekoćine. Skoraj bi na rit padel. Sem mislil, da je kakšen slap našel, kljub temu, da je Čaganka povsem suha (no, v kaminu je kapljalo, a ne kritično), pa je pojasnil, da mu kombinezon tako dihta, da prav čuti slap, ki se mu po hrbtu med hlebčkoma po nogi zliva v škorenj!
Sva nekaj pojedla, potem sva se pa proti površju napotila, a naju je kmalu zabremzal Mitjev kombinezon. Človek se je drastično pregreval! Že z “normalno” opremo 400 m, kolikor naj bi jih pregrizla, ni kašji mačelj, z njegovim kombinezonom pa sploh! Sem zahteval, da mi da njegovo transportko, da jo bom jaz nosil, pa je okleval, ni takoj popustil. Sem vedel, da ga žuli, da bom potem na blogu vsem povedal, da sem nosil še njegovo transportko, čeprav tega ne bi storil, a ker je potem popustil, ne da bi zahteval, da o tem molčim, lahko vsaj omenim. Jebiga …
Saj Mitja je pameten možakar, mislim, se zna postaviti zase, ko kakšno kapitalno ustreli, da mi sapo zapre, v isti sapi že zabiča, da to je pa off the record, pri transportki je bil pa očitno preveč segret, da bi na to pomislil …
Kar nekaj časa sva ven se grela, a je zunaj, kjer naju je pri bivaku že Žeki z ognjem čakal, dokaj hitro prišel k sebi, saj ko je škornje sezuval in sem jaz čakal s kamero in filmček snemal, najprej zabičal, da tega filma ne smem objaviti, šele potem je švoh liter pravega moškega švica izliz! Šele potem si je radler privoščil …
Sem pomislil, da JackAssi so pa res pusiji. So tam nekega bajsija v filmu v polivinil oblekli in ga na kolo posadili, da je potem Steve O. spil švoh požirček njegovega švica in so za to dobili bale denarja, naš Mitja pa čist zastonj sproducira litrček če ne še več!
Sva potem pojedla prebranac, ki ga je scmaril Žeki in je bil doooobeeer, ampak res, potem smo še malo ob ognju drobili potem pa kar domov. Ker eni imajo šiht, kjer bodo počivali, pa se jim je mudilo.
Jaz pa že razmišljam, kdaj bomo šli še tistih par metrčkov splezat, da vidimo, kam nas bo Čaganka spet odpeljala. Razmišlja pa tudi Mitja, samo je rekel, da bo takrat pa oblekel tastar kombinezon …
