Američan v Čaganki

Tu in tam prileti kakšen mail iz tujine, da bi si želeli ogledati kakšno slovensko neturistično jamo, ko bodo na obisku v Sloveniji, pa se kar jaz javim, ker sem itak non stop v Čaganki. Tokrat je takšno željo izrazil simpatičen parček iz Amerike. Sta napisala, da sta dobra jamarja in sem ju povabil na kofe na 250 m, da za prvič bo dovolj, čeprav je predvsem možak želel celo na dno, torej skoraj pol kilometra globoko. Pa globina niti ni problem, pri Čaganki hecajo bolj ožine, kar nekaj njih …

Prišla sta v nedeljo proti večeru in najprej smo pri nas malo sedeli in klepetali, proti bivaku pri Čaganki smo se odpravili šele krepko ponoči. Kar v mojem jamarskem Fiatku, ker njuno rentirano vozilo naj ne bi bilo primerno za gozdove. Kar po mojem mnenju sicer ni res, pred leti sem si za kakšne bolj hard offroad podvige raje sposojal avto kakor svojega uničil, a sta prisedla k meni, šele ko sem povedal, da je tudi v mojem prastarem Fiatku  možno napolniti telefon. Jackie, ki je sedela zadaj, je bila navdušena predvsem nad ročico za spoščanje stekla. Kaj takega v Ameriki ne vidiš več. Tam je vse na gumbe in elektriko … Pa ko smo prišli k bivaku, torej v debelo hosto, sta bila najprej navdušena nad zvezdami, ki jih pri njih menda ne vidiš več (jap, je potrebno iz mesta!), še bolj pa nad ognjem. Sem zakuril, kar tako, za vzdušje, da smo malce posedeli ob ognju in je predvsem Dane polena na ogenj metal, navdušen ko majhen otrok, ker je nazadnje sedel pri odprtem ognju, ko je v srednji šoli pohajkoval po plaži in so še zakurili … Ja, kako zelo malo je včasih potrebno! Pa kakšno pivo in malo čveka, pa gozd, poln nočnih živali. Tukaj moram biti iskren, kajti vsakič, ko je v bližini kaj zakrulilo, zahukalo, zarenčalo ali zacvililo, sta bila navdušena, jaz sem pa skrivoma seveda k vratom bivaka škilil, da bom prvi na varnem. Kaj pa onadva vesta o nevarnih beštijah v nočni slovenski hosti, onadva sta bila navdušena nad pristno naravo!

Blebetali smo do 3h zjutraj, potem pa smo se spravili v postelje. No, onadva sta se, jaz sem se malo bral, ker ne hodim s kurami spat in ko sem se okoli pol petih vseeno spravil v spalko, sem si uro naštimal za ob a 9h zjutraj, da ne bodo Amerikanci potem doma govorili, kakšni zaspanci smo tukaj pri nas. Sem si na ognju skuhal kofe  in prebral skoraj celo knjigo na telefonu, ko sta gosta iz Amerike končno vstala. Je bila ura 11 dopoldne! Menda že sto let nista bila pokonci do 3h zjutraj …

Ker sem si ravno skuhal drugo kavo, takšno močno, da žlica stoji v skodelici in ki veke vrže na drugo stran glave, sem jo bolj zaradi lepšega ponudil tudi njima. Jackie jo je odklonila, Dane je pa spil skodelico. Jo je pohvalil in sem mu odvrnil, da je zagotovo samo vljuden, da pri njih doma so vajeni drugačne in mu moja zagotovo ni bila čisto zares všeč, pa je odvrnil, da je bila to njegova četrta kava v življenju in da mu je prijala! Mu nisem povedal, da bo ponoči verjetno bolj slabo spal …

Smo nekaj pojedli, potem pa naj bi šli v Čaganko na – 250 v bivak na kofe, a  mi je nekaj reklo, da morda bi bilo pa pametno na hitro preveriti njuno jamarsko znanje in sem pri bivaku na hitro en štrik obesil, da vidim, kako gresta čez vozel. Smo se dali v opremo in Danejeva je bila, da bi Aleša Stražarja kap, če bi jo videl, mene je pa kap samo skoraj zadela in sem potreboval pol ure, da sem ga vsaj približno po pravilih uredil, še več pa je on potem potreboval, da je splezal tiste 3 metre prek vozla. Sem na koncu lojtre prislonil in ga snel, potem smo pa ugotovili, da čez vozel še nikoli nista plezala, čez pritrdišče pa nazadnje pred desetimi leti. Jap, ameriška tehnika se od evropske razlikuje. Oni v brezno vržejo štrik in se spustijo, mi pa kompliciramo z vmesnimi pritrdišči. Pa kaj potem, če se vrv malo drgne ob skalo tu in tam …
V prvo brezno sem Jackie spustil kot turistko, potem sem se po vrvi spustil jaz in sproti razkopal eno in edino pritrdišče, šele nato se nama je pridružil tudi Dane. Sem naredil par fotk ter nato splezal gor. Kakopak najhitreje, kar sem lahko, da pokažem, kako plezamo Slovenci. Mi je bilo težko plezati po vrvi brez vmesnega pritrdišča, sem se gugal ko pajac, a sem res dal vse od sebe in čeprav sem skoraj crknil, sem ven pokukal šele po slabih štirih minutah. Zadihan, kakor da sem ravnokar pretekel maraton in ne najbolj zadovoljen, prepričan, da bo Američan kar skočil ven!  Potem sem postavil sistem dvojnega škripčevja in začel ven vleči Jackie in je spet teklo od mene, ker je bilo vroče, jaz pa v podkombinezonu in kombinezonu. Mi je bilo kar malo nerodno, kaj si bodo vendar mislili gostje o Slovencih, ki že ob najmanjšem naporu švicajo ko prasci, a ko je dokaj hitro vsa vesela pokukala iz brezna, je povedala, da je mimo partnerja švignila ko strela. Kar me je malo presenetilo, še bolj pa, ko človeka skorajda celo uro ni bilo na spregled. Sem mislil, da si detajlno ogleduje čare prvega brezna Čaganke, medtem ko sem pospravljal dodatne vrvi in kovačijo, ko je pa končno priplezal do odmika na vrvi kakšnih 8 m pod površjem, ki ga moraš samo odpeti, je pa končno poraz priznal. Da nima moči odpeti vponke, je zaklical iz notranjosti in sem se spustil, odpel vponko, potem pa še enkrat postavil sistem dvojnega škripčevja in ravno ko sem mislil potegniti, je pa Žeki prihlačal mimo. No, saj sem vedel, da bo, a sem bil prepričan, da bo kot ponavadi kakor da je že izkušen jamar in ne šele pripravnik, prišel direkt na likof in malico! Še nikoli v življenju nisem videl tako prepotenega, mokrega in tako utrujenega človeka, pa sem ne dolgo nazaj jamaril z našim drugim čudovitim pripravnikom Mitjatom!
Smo potem nad ogenj mesnine vrgli, nič posebnega, čebulo, klobase in čevape, a sta bila nad hrano vseeno več ko navdušena. Če je to naša nacionalna jed, ju je zanimalo. Sem jima pojasnil, da ne in da je okusna le zato, ker sta si jo prislužila v potu svojega obraza, pa nista povsem verjela. Pa ko je Dane pojedel, je tudi že toliko k sebi prišel, da je lahko pločevinko s pivom nagnil …
Torej, sem prepričan, da si bosta obisk slovenskega podzemlja zapomnila, predvsem Dane, kajti Jackie je že med obedom začela ugotavljati, da je iz jame prišla hitreje kot on. To, da sem jo ves čas jaz vlekel ven, njenega partnerja pa le zadnjo tretjino, je pa kaj dosti ni zanimalo. Ko bosta prišla domov, bo zgodba o hitrosti že dokončno izoblikovana …
In, ja, sta bila ponosna, da sta bila prva Američana v Čaganki, da so bili v njej pa tudi Rusi, jima je bilo pa vseeno. Ker oni, Američani, so bili pa prvi na Luni …