Bingljalčki

Bi človek rekel, da bi si po tolikih letih ukvarjanja z jamarstvom in prijateljevanja z Grdinom že lahko nekaj izkušenj nabral, a temu seveda ni čisto tako. Nujno potrebujem fotografijo Cink križa, je rekel prijatelj, kdaj gremo? Saj za v jamo kakšnega posebnega razloga ravno ne potrebujem, a sem vseeno že človek v letih in sem poskusil z lažjim načinom. Fotk Cink križa imam ko solate, sem bil suveren. Pa še zlagal se nisem. A pri Grdinu nič ne gre zlahka, včasih pa ima celo prav. Tokrat je imel, ko je dodal, da potrebuje kvalitetno fotko Cink križa za neko razstavo, s poudarkom na kvalitetno.

Sem vseeno malo surlo užaljeno stegnil, nič ne tajim, a ne za dolgo, sva danes popoldne že letela proti Kočevskemu rogu. Sem bil v kratkih hlačah in sandalih, pa s sabo sem vzel le kombinezon iz blaga brez podkombinezona. Čeprav naj bi bil že izkušen in čeprav naj bi se že dooolgooo družil z Grdinom, me ni izučilo. Še nikoli nič ni bilo dve urici in tudi tokrat ni bilo!

Sem bumbra še sam malo zakompliciral, ko sem predlagal žičnico direkt čez brezno, da bo dobil boljši posnetek. Ja, kar naredi, je bil dobrodušen, jaz samo malo fotoopremo pripravim. In sem seveda splezal na drevo in začel montirati žičnico, kar ni čisto najlažja naloga na tem svetu, če želiš narediti varno, ko sem že mislil, da mi bo pomagal pri drugem drevesu, saj je že vstal in prišel do mene, sem se pa spet zmotil.

A maš ti krpico za svoja očala brisat, je vprašal. Sem pokimal, da jo imam, čeprav nisem vedel, čemu, ker se ga še dokaj dobro videl, kar je pomenilo, da očala niso nič bolj umazana kakor ponavadi.

Če mu jo posodim, je vprašal.

Itak da mu jo, sem rekel, le dol moram priti, ker očala brišem v majico.

Je ni hotel, da je preveč mokra, kar je bilo sicer res, a se mi je spet fržmagalo malo. Zakaj moja majica, dasiravno malo prešvicana, ni dovolj dobra za lečo njegovega novega fotoaparata, me je zanimalo.

Ni odgovoril, le počasi je odšel proti avtu, ki sva ga parkirala par sto metrov proč in se vrnil s čisto lečo in Žekijem.

Žeki se počasi že uči. No, ne počasi, se uči kar hitro. Je priskakljal, ko sem končal. U piko! Sem se spustil povsem premočen z drevesa, žičnica čez brezno je bila napeta. Vrv v globino pa še ne postavljena. In sem si rekel, zdaj te pa bom, enkrat za spremembo. In sem mu vrgel stometrsko vrv in deset vponk, da naj potegne smer v globino Cinka. In je zadrhtel, končno spet enkrat. Jaz sem sedel in si en čik prižgal, vmes pa poslušal, kako mu Grdin daje inštrukcije. In sem vmes popizdil, kaj ne bi, ko je začel človeku, ki je ravnokar napravil izpit za jamarja pripravnika, razlagati, kako se naredi vozel šestica z dvojno zanko. Dobro, saj pripravnik še ne opremlja jame, vozle pa že mora poznati. Okej, malce moram biti iskren, en štrik je za drevo privezal z mulinim vozlom, ki ga je prav ponosno kazal, a kaj, ko smo iz jamarije ta vozel ven vrgli že pred leti. Torej zna, samo ne prave stvari …

Sem odvrgel čik in mu dal nekaj najbolj osnovnih napotkov, da bi nalogo lahko dobro opravil in je skočil, vse mu je bilo jasno, v globino pa ni šlo. Je namreč opremljevalno vrv zavozlal okoli drevesa in se obesil!

Na, pa maš za dve strani bloga, je poskušal biti duhovit, a sva ga z Grdinom hitro rešila in v globino porinila. Pa je že pri prvem pritrdišču imel milijon vprašanj, kar je v bistvu korektno, če ne znaš, vprašaj, a ko sem videl, kakšno osmico je napravil, sem mu hotel kar štrik prerezati! Sem mu prav po inštruktorsko najedal par metrov višje, Grdin se je pa usedel in zamomljal, da do polnoči ne bomo končali.

In res skorajda nismo, a ne zaradi Žekija, ko je enkrat dojel, je letelo, sem se moral kmalu tudi jaz v globino podati, bolj se je zabremzalo zaradi Grdina. Se je obesil na žičnico nad brezno in fotkal tako in drugače, midva sva pa 50 m nižje vsak dve bliskavici v roki držala, ki sva ju morala obračati enkrat tako, drugič drugače. Dokler čez par ur, ko Žeki, ki ima manj kilometrine, nog ni več čutil, jaz sem pa noge čutil a me je pa zeblo ko psa, saj nisem bil pametno oblečen!

Potem se je Grdin ogločil, da bo še od spodaj gor pofotkal in se je dol spustil, jaz sem pa ven splezal, da sem e malo pogrel in iz vrha držal bliskavici. Kar bi bil izi posel, če vmes ne bi začelo deževati in če sem ju še tako priganjal, ni šlo, ker po njima, ki sta bila v breznu, ni nič padalo …

Okoli desetih zvečer sta končno ven priplezala, da sem lahko vse pospravil, ko sem k ognju sedel, je pa Žeki do mene prišel. In mi pokazal povsem uničen karabin. Je počakal, da sem se umaknil od brezna, ker je vedel, da bom spet v zrak skakal. Saj malo sem, a sva se potem pomenila, kakšno opremo mora imeti in kako jo mora uporabljati, ker če si bo že kaj naredil, jaz ne bi bil rad poleg. Mislim, če bom poleg njega, bo reševalski kombi jamarske reševalne nekdo drug s sireno in lučkami vozil  …

Napiši mnenje