Brez stolpa

Na Triglavu sem bil že neštetokrat. Čisto zares se mi letos ne bi ljubilo še enkrat gor, a ker so Aljažev stolp z vrha odleteli na renovacijo v dolino in je torej najvišji slovenski vrh prvič v 250 letih brez stolpa, me je požgečkalo. Klemi je službeno v tujini, čez lužo, se še ne bo tako hitro vrnil in moj prvi motiv je bil, da grem gor samo zato, da naredim fotko, ki je on nikoli ne bo mogel narediti. A tudi moja zloba ima limite, ki jih lenoba nima in zagotovo ne bi šel gor, če zadnjič Grdin ne bi prijavil, da Halleyev komet pride naokoli vsakih 75 let, Triglav brez stolpiča pa le na vsakih 120 let!

In sem si včeraj rekel, da če se zbudim do pol osmih zjutraj, grem gor, če ne, pa se samo obrnem na drugo stran in drnjoham dalje. In ni vrag, soprogo predrago imam na morju in me nima kdo zbuditi, sem bil prepričan, da bom oko odprl ob 10 h, pa me je nekaj dregnilo in sem bil pokonci že ob 7h zjutraj! Kofetek, na hitro časopisi in že sem bil v avtu. Kuzla ni niti trznila, zanjo je bilo prezgodaj …

Ob 10h dopoldne sem že naredil prve korake v Krmi in prav presenečen sem bil, kako dobro mi gre od nog. Dobro, nahrbtnik je bil lahak, nekaj vode, hrane, nekaj čokoladic, veliko kofetov, rezervna oblačila. Bunda, flis, dolge hlače, pelerina. Sem doma, ko sem zadeve metal v nahrbtnik, govoril, da je tega preveč, čeprav je bilo napovedano slabo vreme proti večeru, a ko sem začel hoditi, sem kar žvižgal, kako lahek je. Prvo pavzo sem napravil šele više od pastirskega stana, ko sem imel že dobro tretjino za sabo. Sem si kavico s čikom privoščil ter napako naredil, ker sem na telefon pogledal. Sta imela Žeki in Remih že debelo debato, kako bo v soboto, ko ju peljem na dno Čaganke (ja, se tega bolj bojim kot sem se bal vzpona na Triglav v enem dnevu!) in sem napako naredil ter še jaz par vrstic napisal. Med drugim tudi, da ravno hodim na Triglav. In je bil Žeki povsem šokiram, kako se igram pred dnevom D! Da bi moral doma počivat in bla bla bla, da bo moč za Čaganko! Sem mu zagotovil, da mi lahko tudi roka manjka, pa me ne bosta čakala, čeprav, zdaj, ko tole klofam, se kar bojim, kaj bo. Ne vem, če bo dovolj časa za regeneracijo, tako sem zbit, morebiti me bosta pa res čakala?!

Kakor koli, po nekaj manj ko štirih urah sem si na Kredarici privoščil joto, radler in dva kofeta, potem sem še malo po telefonu klofal, nato se pa kar na vrh odpravil. Itak so vsi že dol hodili, je bilo napovedano slabo vreme po 17. uri, a se kaj dosti nisem sekiral, sem imel vso opremo in bi lahko gor tudi prespal … Po slabi uri sem si ogledal vrh brez stolpčiča in bil gor enkrat za spremembo povsem sam. Kar je pomenilo, da sem milijon sebekov napravil, da bi imel kakšno dobro fotko, a sem na koncu ugotovil, da v tem pač nisem dober in dobre fotke pač nimam. So še neki turisti z vodičem gor prišli in čeprav se je celo sonce za hip pokazalo, sem se kar dol odpravil, se je namreč po grebenu že začela dvigati megla. Manj kot 50 minut sem potreboval do Kredarice (Anži se je seveda v sporočilu pohvalil, da on toliko potrebuje za gor!), kjer sem spil še en radler in kofe in malo po telefonu brkljal, vmes me je pa mlada ovca celega prelizala. Saj sem jo na začetku poskusil odgnati, pa se ni dala in sem obupal. Malo manj sem bil potem prešvican in slan in veliko bolj slinast, ampak največji problem je bil potem doma, ko je kuzlica takoj zavohala, da sem se onegavil z drugo in je bila kar malo užaljena!

Gor je bilo prijetnih 8 stopinj Celzija in ko me je začelo rahlo hladiti, saj sem bil v kratkih hlačah in švic majici, sem se pa v dolino odpravil. Pa itak je bil že čas. Po kakšnih 8 minutah divjanja v dolino sem srečal mladenko, ki se je navkreber po Kalvariji pod Kredarico kar po vseh štirih prebijala, pa še vseeno ji je spodrsnilo, da je naredila prav fascinanten plesni korak. Kar sem ji tudi povedal, pa se je izkazalo, da bo trega po angleško, je bila tujka. Pa ni bila za hece, je bila na robu umrtja, kakor sem bil potem jaz, ko sem doma stopil iz avta! Je vprašala, koliko je še do koče in sem ji povedal, da sem do nje od koče potreboval 8 minut in se je ful razveselila, ko je seveda prej dvakrat preverila, če se ne lažem, a sem jo potem malce vznejevoljil, ko sem ji zaupal, da z njenim tempom navkreber bo pa kar več ko pol ure. Je pokazala nekam dol, da ji je že tam nekdo pred uro in pol rekel, da je do koče samo pol ure in se je kar jezila name. Sem jo povabil v dolino z mano, da dol je lažje, pa ni hotela, plus potem se je kar malo zame prestrašila, da kaj v dolino ob takšni uri rinem, ko bo kmalu tema. Sem jo pomiril, da imam svetilko, pa ni bila najbolj prepričana. Šele ko je povedala, da je iz Romunije, mi je bilo jasno. Vampirji …

Ko sem prišel do korita pod planšarskim domom, kar je približno dobra polovica in prišel sem kar hitro, sem tam sedel, da si nekaj popijem in enega pricinim. Pa sem ga pokadil samo pol, ker se je zelo na hitro noč spustila in rahlo je začelo deževati. Pelerine nisem ven vzel, le pripravil sem jo na vrh nahrbtnika, sem si pa prižgal lučko in pohitel v dolino. Mi je uspevalo, sem prehitel pršenje, a ko sem se čez čas spet hotel ustaviti in enega prižgati, me je spet ujelo. In sva tako tekmovala do gozda. Moker nisem bil, kadil pa tudi nisem …

Potem sem pa v gozd prišel in, saj veste, kako gozd vpliva name. V dolino hoditi ni zelo težko, srčni utrip je bil prav počasen, čeprav so me podplati pekli pa za popizdit, a ko sem zakoračil v gozd, se je srčni utrip pospešil. Avtomatsko. Sem se prepričeval, da za strah ni potrebe, da tako visoko medvedov ni, da gamsa bom pa že urihtal, če bo napadel, a ko je tu in tam se kakšno kamenje sprožilo v drugače popolni tišini, je bilo srce takojci v petah z milijon utripi na minuto. Plus v dolini se je začelo bliskati in vsakič, ko se je gozd razsvetlil, sem videl milijon pošasti, kar sem rešil tako, da sem gledal samo v tla. Malo pred avtom, ko je grmenje posajalo vse bliže in bolj pogosto, sem pa opazil, da sem že zelo blizu avta, saj se je na parkirišče pravkar nekdo pripeljal. Se mi je čudno zdelo, kakšne luči ima, nekam strupeno zelene in sem celo pomislil, da gre kdo peš nasproti s kakšno novo svetilko, potem pa nenadoma ugotovil, da na poti stoji majhna žival in me gleda. Zaradi moje svetilke sem opazil samo dva zelena reflektorja, ki se kar nista hotela premakniti, a ker sta bila ravno na poti do avta in so me podplati pekli, da tudi hoditi nisem več mogel in sem se želel le sezuti, sem totalno znorel. Sem zavpil, naj spizdi, da grem mimo, pa še na hitro sem se za vratno veno potipal, ki je utripala ko nora. Sem si rekel, da če me zdaj ni kap, me ne bo nikoli …

A ni še bilo konec, kakopak da ne. Je zagrmelo in se zabliskalo in začelo je deževati, jaz pa že čisto blizu avta. Sem si rekel, da nima smisla, da ven vlačim pelerino, čeprav sem jo brezveze trogal in sem napravil nekaj, kar sem nazadnje napravil leta 1982! Tekel sem! Saj se mi je kar smejalo, ko sem šibal proti parkingu vsaj ene pet minut, kar verjetno že šteje za pol maratona, kaj pa vem. Podplati me niso nič pekli!

Ko sem sedel v avto, skoraj nisem bil moker, šele ko sem zaprl vrata za sabo, se je zlilo! Ja, človek pač lahko ima tudi malo sreče, mar ne?!

Domov grede so me pa spet začeli peči podplati, čeprav sem se sezul in sem po avtocesti le s tempomatom vozil. Tudi pomislil nisem, da bi kaj s podplatom pritiskal!

Malo po enajsti zvečer sem parkiral in se vrgel pod tuš. Zadovoljen. Imam fotko, ki je Klemi nikoli ne bo imel …