Ko sem sredi noči, še v trdi temi pobral Mitjata, je bil ta že ves naspidiran in duhovit, vajen zgodnjega vstajanja. Do Petrola in prve kave ga itak nisem poslušal, potem sem pa toliko prišel k sebi, da sem ga lahko pohvalil, ker je (spet!) otresel tepihe mojega jamarskega vozilca in obrisal stransko steklo, da sem sploh kaj ven videl. Pa saj teh stvari itak nisem opazil, zjutraj ne funkcioniram dobro (no, funkcioniram, samo potem grem spat), pa me je kakopak opomnil. Saj veste, kokoška, ki znese jajca, zakokodaka …
Sem obrnil gretje v mojem Fiatku in ker je nekaj narobe z radiatorjem (saj bi popravil, pa si res nisem mislil, da bo toliko časa zdržal, da se sploh splača popravljati), so se okna takojci zarosila, da je imel prijatelj nemudoma polne roke dela z brisanjem stekel, plus zasmrdelo je, kakor vedno zasmrdi, ko vklopim gretje in ga je kulturni šok. Pa sva malo pomolčala potem med vožnjo, kar v zgodnjih predjutranjih urah preferiram. No, preden sva obmolknila, sva še ugotovila, da se je Klemi z drugega konca sveta obema javil. Meni preden sem šel spat, Mitjatu pa ko se je zbudil. Razlike vmes je bilo pa dve uri in pol … Klemi je pa šest ur za nami, takorekoč to dokazuje, kar sem vedno sumil, da je malce zaostal …
Sva torej molčala, zehala in se smilila sama sebi zaradi premalo spanca, ko sva pobrala še Primoža, je pa še on postokal. Da tudi njemu ni lahko, da je šel v posteljo šele ob desetih zvečer. Prejšnjega dne …
Danes smo še zadnjič čistili jamo pri Kočevju, smo jo že dvakrat, ostalo nam je še za švoh kontejner odpadkov. Kar smo danes podelali. V lepem sončnem vremenu. In je še ena jama takšna, kakršna mora biti – neonesnažena in brez odpadkov!
A ker smo končali dokaj zgodaj in ker zaradi operacije nekaj časa ni bil v jami, se je Mitja že včeraj odločil, da bomo še v Cinka skočili. Preveriti, kako se mu je noga zacelila. Zdravnik mu je rekel, da dva meseca ne sme mrdnit in ker je ta čas skoraj minil, sem pač zaustavil pri Cinku. Čeprav sem imel v avtu še Primoža. Ga je kakat pritisnilo, ko sem mu povedal, da samo nekaj skočimo pogledat dobrih sto metrov direkt pod zemljo. No, saj morda ga ni zaradi tega, kaj pa vem, jaz te mladine ne poznam več, a očitno je dobro odmetal, ker mi je dobro sledil v globino. Sva se že zunaj zmenila, da dol opremljam jaz, ven pa on razopremlja, za Mitjata pa nismo imeli nobenih nalog. No, edino eno – da ven sam prileze brez posebnih težav. In je prilezel, kaj je pa hotel. So ga dobro pokrpali očitno, sem mu komaj sledil. Malce tudi zato, ker sem pozabil zgornji del pasu in sem potem nekaj improviziral …
Torej, se je prijatelj preveril, vse dela, na mizi so že načrti za Čaganko. V vseh koncih in globinah, kjer je še kakšen vprašaj, vprašaji so pa v Čaganki itak povsod …
