Medijsko

Zgodbe s srečnim koncem zanimajo vse, tudi medije. Kar je v redu. Recimo zgodba o psu Zippu, ki je padel v brezno in smo ga živega potegnili ven po treh dneh, je že takšna. Zanima ljudi, ki so jim zgodbe s srečnim koncem všeč, zanima medije, ker to pač zanima ljudi. In za jamarsko reševalno službo je čisto okej malce pozitivne publicitete, ker nas itak nikoli nihče ne vidi, saj smo pod zemljo in zaradi tega itak tudi nobeden ne ve, kaj sploh počnemo, nihče nikoli ne vidi, koliko reševalci vadijo, trenirajo, kondicirajo, koliko ur posvetijo temu, da lahko pomagajo …

A ta medijska pozornost ni vedno najlažja. Sem se spravil v posteljo ob šestih zjutraj, sem moral nekaj dokončati in kot vedno sem se zadeve lotil zadnji trenutek, saj je s svetlobno hitrostjo bližajoči se deadline najboljša inspiracija. Pa nisem takoj zaspal, možgani še delajo, potrebujejo nekaj časa, da se izklopijo in umirijo. Sem končno zaspal, kar je vedno okej, mislim, spiš in počivaš in polniš baterije. A nisem spal dolgo, ko me je nekaj zbudilo in sem se počutil, kakor da sem pravkar pristal na Luni. Najmanjšega pojma nisem imel, kje sem, kaj se dogaja, kdo pravzaprav sploh sem. Sem končno prišel toliko k zavesti, da sem pogledal na uro, ki je kazala nekaj do osme zjutraj, torej sem imel pod kapo dobro uro in pol spanca na podlago štirih ur spanca prejšnjega dne in ko sem si še malce bolj opomogel, sem ugotovil, da zvoni telefon. Ker sem reševalec, ga ne izklapljam in ker sem že star, kolikor sem, sem že večino ljudi streniral, da me pred deseto ne kličejo, zato ga tudi na potiho ne dajem. Je kar zvonilo in zvonilo in ker ob takšnem ropotu ne bi mogel zaspati, sem samo pokukal na fotko, ki se je pokazala na ekranu in klic utišal. Ter v sekundi spet zaspal. Ah, blaženost, ko se izklopiš v sekundi …

A se nisem izklopil za dolgo, ker je kakopak spet zazvonilo. In spet ista fotka na ekranu. Lepa ženska, a vseeno. Sem razmišljal, da bi frdamano zadevo zabrisal ob zid, pa je nisem, ker bi si moral novo kupiti, utišati je spet pa tudi nisem hotel, ker zdaj sem bil pa že dovolj buden, da sem vedel, da ne bo odnehala. Pa seveda firbec se pojavi, ko se malce bolj zbudiš.

Sem se oglasil. Ne z dobro jutro temveč z glasnim protestom, da je prezgodaj, da še nimam dovolj spanca pod kapo. Ni pomagalo, verjetno že pet ur pokonci in v pogonu je ignorirala moje renčanje in povedala, da me bo poklicala novinarka in z mano naredila intervju o Zippu. Da naj se ji oglasim, da to je pomembno za JRS. Ni odložila, dokler ji nisem obljubil, da se bom oglasil!

In sem potem sedel v postelji ko en Pepe, s telefonom v roki in buljil v ekran, ker sem vedel, da če se spet uležem, bom zaspal in preslišal klic. Sem sedel in sedel in sedel in ko sem si ravno rekel (saj to je bilo morda po dveh minutah, kaj pa vem, ko si na silo zbujen, čas počasi teče), klinc gleda in novinarje in reševalno, jaz potrebujem spanec, je pa zazvonilo. Sem se oglasil, na drugi strani mil ženski glasek, poln veselja do življenja in že ves naspidiran in v akciji, zagotovo je bila tudi ona že najmanj tri ure pokonci. Sem sedel v postelji in odgovarjal na vprašanja, a ko sem spoznal, da bo kar trajalo, saj jo je vse zanimalo, sam nezavedno vstal, si pritisnil kofe, še enega ali dva pricinil vmes, skočil v nabiralnik po časopisa, med blebetanjem še malo naslove prelistal, ko sva pa končno končala, sem si pa še enkrat zobe oščetkal in se vrnil v posteljo. Me je v sekundi zmanjkalo!

Sem vstal, kakor garači morajo, ko je bilo sonce že visoko in me je šele med kofetkanjem in listanjem časopisov zadelo, da sem zgodaj zjutraj že nek pogovor z neko novinarko imel. Sem moral kar debelo pomisliti, da sem se spomnil, potem sem se pa cel dan tresel, preden sem prebral, kaj sem blebetal in si lahko oddahnil. Ni bilo pregrozno …

Potem je pa zgodbo seveda pograbila še televizija. Če lahko dam par izjav. Ja, seveda, lahko, podnevi ni nobenih težav. Pa so bile, itak. Ko me je klic dosegel, da so že pred reševalnim centrom, sem se jaz šele domov vozil, misleč, da imam na voljo še ves čas na tem svetu! Doma sem hitro poiskal JRS jakno, da bo vsaj kaj uradno službenega na meni, pa še povsem novo majčko z logotipom JRS sem si oblekel. Naj se vidi, kam spadam, ne?!

So me postavili pred kamero, kakor jim je najbolj odgovarjalo, jaz sem pa na majico pogledal, če je znak JRS lepo viden. In ni bil, kakopak. Mislim, ni ga bilo! Smo dobili kakšen teden nazaj vsi po eno novo majico, na kateri je lep majhen znak službe na prsih, dan prej sem dobil pa še eno, ker sem dovolj priden. No, to drugo sem si oblekel in ta druga očitno na prsih ni imela znaka. Preden so začeli snemati, sem v sebi še malo pobentil, kako nisem že prej videl, da sem dobil dve različni majici, eno brez znaka, potem se je pa že pogovor začel in sem se moral osredotočiti na odgovore … Ne vem (še), kako je to šlo, me je misel o tem, da nosim majico brez znaka med pogovorom kar preganjala in zagotovo sem se kaj po prsih nezavedno gladil …

Pred leti so me poleti sredi največje pripeke iz bazena sneli, naj pridem in podam izjavo o nečem in sem se dejansko direkt iz bazena v mesto pripeljal, kjer so me posneli. Mislim, mikico sem navlekel in hlače in pičil, las si itak ne  rabim sušiti! In sem imel občutek, da sem kar dobro opravil, da sem lepo in pametno odgovarjal, ko sem si pa potem prispevek ogledal, mi je bilo pa nadvse nerodno. Se mi je namreč v ušesih voda ujela in sem se med pogovorom po glavi tepel, da bi si uho odmašil pa občasno sem malo z glavo opletal, poskušajoč vodo ven spraviti, da sem izpadel ko kakšen debilček, ki so ga v kakšnem zavodu ujeli …

No, sem danes, ko so prispevek posneli, odšel domov, slekel jakno in si v kuhinji pritisnil en kofe, preden sem pa odpeketal v kabinet, so me v hrbet zadele ženine besede: Majico imaš narobe oblečeno, JRS znak imaš na hrbtu …

Mah …