Najbolj zajeban kinderjajček

Sobotni datum je bil v mojem koledarju že najmanj dober mesec. Je Remih pri ženi izprosil vikend in rezerviral termin za delo na dnu Čaganke, v Kalahariju. Sem dobil le elektronsko sporočilo z njegovega koledarja, da gremo na dno, v Kalahari, ter tri možne opcije odgovora – da, ne, mogoče. Še preden sem pogledal na svoj koledar, ali sem takrat prost, je že priletela Žekijeva potrditev, da on je za in je že rezerviral termin. Potem sem pa še jaz potrdil, kaj sem pa hotel, ker ne glede na to, da je generacija jamarskih tečajnikov 2018, kamor spadata, čudovita in sposobna in relativno mlada in (še bolj) relativno duhovita, mi niti za sekundo ni padlo na misel, da bi ju dol spustil sama! Mislim, Žeki in Remih, sama na dnu Čaganke, da bi kopala Kalahari?! Saj razumete, ne?! Mislim, da ne bo pomote, moji strahovi niso bili, da bosta klinca zagreta Čaganko končno na 500 m poglobila! 🙂

Kakor se je datum odprave bližal, tako so se želje večale. Pa kaj bi dol hodili samo za en dan, dejmo dol prespat in naredimo orng! In ker sta bila tako zagreta, se je na akcijo še Anži prijavil in še par jih je razmišljalo o tem, da se nam pridruži. Pustimo ob strani dejstvo, da je v spodnjem bivaku prostora le za tri!

A kakor se pri akcijah v Čaganki rado zgodi, so kandidati za garanje odpadali ko gumbi iz hlač bajsija, ki je poskusil nase navleči hlače izpred 30 let! Še pred finalom je celo Remih izpadel! Ja, saj je poslal sporočilo, da je bolan in na bolniški in da ne more, čeprav si nadvse želi, a jaz ga vem. Malo pred akcijo si je premislil in ker se ne bi mogel izgovarjati na svojo zlato ženo, je pa svojega najmlašega, ki je ravno virozo fasal, verjetno vsega polupčkal, da se je še sam nalezel …

Sem čisto previdno potipal Anžija in Žekija, če bi morda tudi onadva odpadla, ker je tudi mene malce misel na dno Čaganke minevala, a seveda ni bilo niti govora. Žeki se je gor pripeljal že v petek zvečer in sem se mu še jaz pridružil v zunanjem bivaku, da ga ne bo strah. Na Poljanski gori je bilo kljub spomladanskim temperaturam še vse zasneženo, a je moj Fiatek zgrizel, ker je kolesnice že Žeki razoral. Sva blebetala do pol treh zjutraj, malo preden sva se spravila v postelji, mi je pa kinderjajčka dal. Da ga je zame kupil, da ga bom imel za v jamo. In ker kinderjajčka že kakšnih deset let nisem jedel, kar so jih moji otroci prerastli, sem ga kar takojci počvakal. Ampak je bil nekaj pokvarjen, niso bile tri stvari, le dve. Sladkarija in presenečenje, igrača je pa manjkala! Mislim, saj nekaj je bilo notri in sem sestavil po načrtu, a mi ni bilo jasno sploh, kaj sem to sestavil, dokler nisem ugotovil, da bom moral še ene sedem figuric zbrati, preden bo igračka dobila smisel. In sem vse skupaj zabrisal v smeti in se knjige lotil, Žeki za spanca, ki mu je bolj manjkal kakor meni, ker je bolj zgodnja ptica.

Ker čas ni naš gospodar, sem budilko nastavil na deveto uro zjutraj, še prej sem pa Anžiju poslal sporočilo, naj nikar ne hodi prezgodaj, ker bo dobil po kepi. In ko je ura zvonila, ga res še ni bilo in sem jo le klofnil, pomiril Žekija, da ni bila budilka, da sem le sporočilo dobil in sva v sekundi spet drnjohala. Sem za kofe pristavil okoli desetih zjutraj in šele takrat tudi Anžijevo sporočilo videl, če nama kaj iz trgovine prinese. Sem mu odgovoril, da čokoladni krof, a je čez tri minute že kar osebno povedal, da če želim krof, moram bolj zgodaj vstajati in odgovarjati …

Smo potem pozajtrkovali in pokofetkali, celo Anžiju se nikamor ni mudilo, je bil prejšnji večer na silvestrovanju, kjer so tekmovali v uničevanju alkohola. Na srečo ni zmagal, je bil pa verjetno kar blizu prvih mest, ker zelo pogosto se ne zgodi, da ne priganja v jamo …

Ja, okej, niti nerodno mi ni več priznati, da smo se v luknjo spravili šele ob 12h. Ko sem kot prvi prišel v bivak v Severnem rovu na globini nekaj čez 200 m, kjer sem odložil par stvari, ki jih bom v kratkem potreboval za plezanje kamina Game Over z Remihom, sem za hip razmišljal, ali grem kar naprej ali kofe skuham in sem skuhal kofe, kakopak. Malo sem tudi računal, kdaj bomo glede na pozen vstop ven prišli in me je rezultat na kako pritisnil (namig – nedeljsko jutranjo mašo definitivno ne bi ujeli!), A sta medtem pa še Anži in Žeki prikruzala. Žeki se je takoj kofeta lotil, Anžiju, ki ne pije kave, je pa kinderjajčka podaril. Da se bo imel s čim kratkočasiti …

Itak da sem tako surlo stegnil, da kje je pa kinderjajček zame, da jaz bi tudi, a ga ni imel. Da sem ga dobil že zunaj in da sem si sam kriv, če ga nisem nesel v jamo. Dobro, saj sem itak kofe žulil in spet se nam nikamor ni mudilo, sva z Žekijem debatirala, ko da se že sto let nisva videla. Ko sem pa že en tretji čik prižgal, me je pa začudilo, kako da me Anži nič ne priganja! In sem ga to tudi vprašal, a je bil ves v sestavljanju igračke iz kinderjajčka. Načrt je imel na blatnem kolenu in je ves čas pogledoval vanj, prav skoncentriran je bil! Mater, tole je pa najbolj zajeban kinderjajček do zdaj, je izjavil in sem lahko še enega pokadil, preden je dokončal. Je sestavil letalo in potem sem lahko še enega prižgal, ko sta si ga z Žekijem podajala. In potem sem jaz zarobantil, da bi morda pa že bil čas, da odrinemo naprej!

Tokrat je šel Anži prvi, jaz pa zadnji, ker sem imel s sabo še vrv, da zamenjam nekje v globini natrgano od zadnjič in ko sem se spustil v Game Over, sta prijatelja že izginila v ozkem nadaljevanju. Mene je pa dobesedno šokiralo, koliko vode teče iz mogočnega brezna, saj sem bil v hipu povsem moker! Sneg, ki ga je toplo vreme z močnim vetrom čez noč stopilo, se je očitno prebijal v globine … Malce so se mi alarmne lučke prižgale, a ker sta prijatelja nadaljevala, sem jima sledil. V Play Againu me je še dodatno namočilo, saj sem se spustil v slapu, a sem se “tolažil”, da sem si sam kriv, ker nisem uporabil prečnice, narejena prav za takšne primere, ko zaliva, potem smo se pa že itak v fosilne dele zabasali, kjer vode ni bilo. In smo se basali in tenstali še dodatnih 100 globinskih metrov, enkrat vmes je pa Žeki začel vriskati. Je Anži našel njegovo jamarsko zavoro in čeprav si je že novo kupil medtem, je bil nadvse vesel, da jo je “le” v jami pozabil. Je bil namreč prepričan, da jo je kje doma pod vplivom alkohola izgubil! Sem lahko le zavzdihnil, prijateljeva abstinenca, ki se ji je zaobljubil za eno leto, se bo očitno predčasno končala …

In kljub temu, da je bil edini jamar v Čaganki z dvema zavorama za pasom, je bil tudi edini jamar v Čaganki, ki je neko krajšo stopnjo kar na prosto premagal, brez uporabe zavore. Jap, človek z dvema urama nikoli ni povsem pripričan, koliko je zares ura …

Na okoli 350 m globine, ko sem se zarinil v drugo vertikalo s slapom, da me je povsem zalilo spet, kolikor me že prvič ni, sem pa dol zaklical, naj počakata. Da nima smisla riniti v tako, pa niže dol so še vsaj tri vertikale dosti hujše, ko je mokro. Se je Anži takoj strinjal, je že plezal v takšni svinjariji navzor, Žeki, ki je bil edini od nas treh videti, ko da je do roba čelade v blato stopil, bi pa še kar rinil. A se je tudi on strinjal, da obrnemo in smo obrnili. V srednjem bivaku smo spet pokofetkali, da je Anži lahko sendvič pojedel, potem smo pa proti ven crkovali. No, vsaj jaz sem. Ki sem šibal naprej, da zakurim. Že pred sedmo uro sem pokukal ven, veter se še ni polegel. Sem začel z ustaljeno mantro – ne bojim se medvedov, ne bojim se medvedov – in napravil par korakov v gozd proti bivaku, potem bi me pa kmalu kap, ko sem gor pogledal! Ne, ni bil medved, še huje. Nekdo je hodil proti meni z zelo zelo močno svetilko. In prva reakcija je bila itak dejmo crknit od straha. Mi je povsem premočene gate tako močno v rito potegnilo, da jih je dobesedno oželo! Sem kar nekaj časa potreboval, da sem ugotovil, da je ravno vzhajala polna luna izza hriba in da proti meni med drevjem sveti le lunin žarek …

Potem pa seveda klasika – v bivaku sem zakuril, da smo v gatah not sedeli, spili smo par kofetov in par radlerjev in piv, pa čevape s čebulo smo v rito vrgli. In sem bil enkrat za spremembo že v soboto zvečer doma. Kuzla me je bila vesela. Žena je pa že spala. Dokler me ni bila kuzla vesela, potem se je tudi ona zbudila …

Napiši mnenje