Obed presenečenja

Pravzaprav je vsak razlog dober, da gre človek v jamo, a ker sta imela soboto prosto in Žeki in Mitja, ga niti nismo potrebovali. V bivak smo se zapodili že v petek zvečer, Žeki malce pred nama, da je zakuril in domače klobase skuhal. Da naj ga pokličeva, ko bova čez Vahto, je napisal sporočilo, da base v vodo vrže. A ga nisva poklicala, ker čez Vahto nisem šel že kakšnih deset let, kar ga je nadvse presenetilo. Da iz Novega mesta čez Vahto je par kilometrov bliže. Kar bi bilo logično, če bi šla peš, ko vsak kilometer šteje, če greš pa z avtom, pa izbereš cesto, ki ima ene tri milijone manj ovinkov. Torej ne tiste čez Vahto! Kar ga je spet presenetilo, kaj me ovinki motijo, če nimam volana, a mu nisem odgovoril. Sem imel polna usta nadvse okusne klobase. Jaz ponavadi kupim cenejše, bom od zdaj naprej nehal škrtariti. Že zaradi Mitjata, ki je večerjal doma in je rekel, da bo le tri kolobarčke čvaknil, tako, zaradi družbe, pa jih je potem 13. Čeprav nisem štel …

Potem smo seveda blebetali skoraj do dveh zjutraj, se že od lani nismo videli (no, skoraj), potem sta se pa garača, ki zjutraj zgodaj vstajata zaradi službe, v postelji spravila, jaz sem se pa po riti praskal še dve ali tri urice. In polnil pepelnik, ki ga je v šoli naredil Mitjatov tasrednji, Lovro, ter mi ga podaril za novo leto. Iskreno, eno boljših daril ever, prav stopil sem se!

Vstal sem ob osmih in zakuril, da bo prijateljema toplo, ko vstaneta, skuhal kofe in malce bral, prijatelja sta pa vstala, ko so zaradi vročine že tapete v bivaku odstopale. Smo imeli namen v jamo iti bolj zgodaj, ker je moral biti Mitja zvečer doma, pa nam kakopak ni uspelo. Še nikoli nam ni! Mitja je vstal, šele ko sem mu čaj v posteljo prinesel, potem pa še kavice pa zajtrk pa kavice pa čvek pa sprehodi do majhne hišice z luknjo v deski (Žeki je šel celo dvakrat, kljub temu, da je bilo krepko pod ničlo!) in smo se v luknjo spravili malo pred poldnevom!

Čaganka je bila suha, kot že dolgo ne in prav žal mi je bilo, ker se nismo za plezanje kamina Game Over odločili. Pa se nisem kaj dosti sekiral, dela smo imeli več ko preveč. S sabo sem imel novo vrv, da zamenjam dotrajano v Akustični dvorani in ko smo prišli do tam, sem se kar dela lotil, otroka pa v Južni rov poslat igrat se, da me pri delu ne motita. Sta se upirala, sta hotela pomagati, potem je pa Mitjata seveda firbec premagal, ker edino tam v Čaganki še ni bil, Žeki je šel pa pomembno pred njim kot vodič, ker je bil tam pa že večkrat.

Ko je v Akustični končno zavladal mir, sem si najprej enega z užitkom pricinil, potem sem pa skoraj uro potreboval, da sem vrv zamenjal. Nato sem odšel do bivaka v Severnem rovu in si kofe privoščil ter skočil še kakšnih 50 m niže na dno Game Overja po vodo. Ko sem spet vodo pristavil in se me je blaga skrb jela lotevati, sem pa zaslišal njuno vriskanje! Saj nisem dvomil, itak da ne, a ko mladička prvič spustiš, da se gresta sama pred hišo igrat …

Smo spili kofe, potem je pa Mitja pospravil smrekco, Žeki si je pa oprtal transportko s konzervami, ki smo jih tja dol prinesli že pred kakšnimi petimi, šestimi leti in so bile že vse zarjavele in brez etiket. In se jih že par let nihče ni upal niti dotakniti, četudi je bil lačen …

Mitja je šel ven prvi, za njim sem plezal jaz, ki sem sproti še star in res dodobra pokonzumiran štrik ven vlekel (ki se je prav nesramno ves čas zatikal!), zadnji je sopihal Žeki, ki ga je slabih dvajset kilogramov konzerviranih dobrot krepko zaviralo. A ni obupal ali odnehal!

Nekje na sredini Sedemdesetmetrce smo bili še dokaj skupaj, ko je pri meni nekaj nenadoma počilo in sem na vrvi, kakšnih 50 metrov nad tlemi, celo malce zdrsnil. In sem se usral, kakopak. Popolnoma sem obmiroval, potem pa previdno pogledal, kaj se je zgodilo. In seveda kmalu ugotovil, da je popustil moj zgornji pas. Ki sem ga v enem letu dodobra pokonzumiral, a sem bil prepričan, da za parkrat bo pa še … Sem skoraj pol ure potreboval, da sem zadevo rešil in nadaljeval s plezanjem, a od tam naprej sem odprl vse ventile in je teklo iz mene ko iz Žekija, ki je tovoril malce za mano. V jami opremo lahko popraviš le omejeno in zelo zelo improvizirano …

Mitja se je že preoblekel in zakuril, ko sva prisvinjala do bivaka in ko je Žeki z olajšanjem odložil konzerve, nama je zaupal zamisel, ki ga je obšla med plezanjem. Ker se hrane ne meče proč, je predlagal, da bi imeli v prihodnje nekajkrat obrok presenečenja. Da torej ne bi kupili mesa, temveč vsakič odprli eno ali dve konzervi in pojedli, kar bi bilo pač v njih. Kaj je v njih, se itak ne ve, saj so brez etiket in bi imeli takorekoč obede presenečenj!

Jaz sem se z zamislijo strinjal, Žeki je imel pa pomislek. Da konzerve ful smrdijo, da jih je vohal celo pot ven!

Zakaj bi konzervirana hrana smrdela, mi ni bilo povsem jasno, ko smo pa zadevo stresli iz transportke, se je pa vse skupaj zelo kmalu razjasnilo. So namreč konzerve krepko prerjavele in skoraj vse puščale in itak da je Žeki ves čas vohal mleto meso za makaronflajš pa vloženo šunko, paštete, doručke in druge dobrote …

Smo si potem spet privoščili klobase in jajca, prepražene na čebuli, a ni malo manjkalo, pa bi jedli napol surove. Zakaj? Ker je Žeki nekje prebral, da če zaužiješ hrano 10 minut po matru, gre vsa hrana v mišice, če jo poješ po desetih minutah, se naloži pa v špeh. In ker z Mitjatom nisva zelo zašpehana, sva se zbunila in sva zadevo pekla še dodatnih deset minut. Pa tudi Žeki nama je potem pomagal lonec prazniti, špeh gor ali dol …

Napiši mnenje