Slovenski kulturni praznik se spodobi preživeti delovno. Jasna, Žeki in jaz smo ga preživeli v bivaku, vsak s svojo knjigo. Okoli enih zjutraj sta onadva omagala in zaspala, jaz sem pa vztrajal do štirih. Če bi se pošteno malo samoanaliziral, bi morda rekel, da sem se bal zaspati, kar sem se na lastne oči prepričal, da medved pride tudi do vrat bivaka, a temu ni bilo tako. Le knjiga je bila zanimiva, plus vrata sem dodatno zaščitil. Ja, Žeki je bil pameten, da to ne bo nič pomagalo, da medved le s krempeljčkom pritisne in vrata odletijo, a mi je vseeno pomagal desko na pravo mero odžagati, da bom lažje spal. Takorekoč zaradi ljubega miru mi je ustregel, a šele nato, ko sem omenil, da bo veliko bolj efektivno pa morebitne begunce odganjala. Teh se on bolj boji kakor medveda …
Vsi so zdaj pametni, kakšen usrane sem, da se bojim medveda, ki je prišel na en meter oddaljenosti in kako se mi je roka tresla, ko sem ga snemal odhajati, če se morda že zgodnji parkinson kaže in podobno, najbolj pogumen je bil pa prijatelj, ki bi medveda kar v rit brcnil, če bi bil z mano, žene si pa ni upal vprašati, če gre lahko v soboto z nami v jamo! Jap, vsi imamo svoje strahove …
Kakor koli, sem mislil, da bo bolj grozno spet spati v bivaku, zdaj ko vem, kakšne beštije dejansko na obisk pridejo, a je očitno pomagala družba, še bolj pa verjetno tista deska, ki sem jo zataknil pod kljuko. Res pa je, da sem, kar sta se v posteljo spravila, nehal piti, da me morebiti na vodo ne bi pritisnilo! Sem torej bral knjigo in na medveda niti pomislil nisem, preden sem luč ugasnil, sem pa v peč še polena nabuhal, kolikor jih je šlo ter se spravil v horizontalo. Sem že skoraj zaspal, prasketanje polen je zelo uspavajoče, na medveda res niti pomislil nisem, ko so se v peči drva zrušila. In me je skoraj pod strop vrglo. Saj sem vedel, da so bila le drva, a kako to dopovedati ponorelemu srcu?! Sem se končno uspel pomiriti in spet že skoraj zaspal, ko sem v tistem stanju, ki ni ne spanec ne budnost zaslišal tri krike. Me ni povsem prebudilo, v spanec zazibati pa tudi ne pustilo. In sem torej še malo omahoval med spancem in budnostjo in ko bi se skoraj že preselil v spanec, je beštija spet trikrat zakričala. Kot bi čakala do zadnjega trenutka! Če bi s kričanjem počakala le še par sekund, je namreč ne bi več slišal …
In sem bil spet buden ko sova ter napeto poslušal. Ko so se trije kriki spet ponovili, sem imel pa dovolj! Ne, nisem v samih gatah ven skočil in nagnal beštijo (po vsej verjetno je bila lisica), ampak sem Žekija zbudil. Ja, vem, zelo odraslo in zelo pogumno, a sem si mislil, da če že jaz ne morem spati, zakaj bi on?! Pa se ni pustil motiti, le nekaj je zamomljal in v sekundi zaspal, na srečo se je pa sestra zbudila, ki je slišala, da se pred vrati bivaka nekaj premika. Evo, moj strah je preskočil nanjo in končno sem v miru lahko zaspal. Kaj je pa ona počela, se mi pa tudi sanja ne …
Ob devetih sem bil v čudovitem sončnem dnevu prvi pokonci in sem v miru žulil kofe in knjigo bral, ko sta nekaj po deseti vstala še Žeki in Jasna, sem pa končno lahko šel ven odtočit. Žeki je namreč pogumno zakoračil do majhne hišice (kamor je pred dnevi odlomastil medved), čeprav sem opazil, da je tudi on najprej malo preveril, ali se beštija kje v bližini smuka, pa med potjo tja se je tudi malo bolj glasno z mano pogovarjal …
Ko je majhna hišica mene poklicala, sem najprej eno kratko na pokrovko zaigral, pa tudi ves čas sem se z Jasno pogovarjal, čeprav je razdalja med bivakom in sekretom vsaj 100 m! Pa da ga vidim medveda, ki bi vseeno prišel …
V Čaganko smo se spravili šele okoli pol enih. Žeki in jaz do bivaka v Severnem rovu na kofe, Jasna je pa eno stopnjo višje obrnila. Da bo šla počasi ven, da naju ne bremza, ker kakor nima dovolj kondicije. Žeki je še kakšnih 40 m globlje v Game Over skočil po vodo, medtem ko sem jaz kofe kuhal, potem sva se pa ven zapodila. Nama je šlo kar dobro, a seke nisva ujela. No, sva jo, naju je čakala v prvem breznu. Je bil zunaj še tako lep sončen dan, da ga je želela deliti z nama. To, da se zunaj potika medved, z njeno odločitvijo ni imelo nobene veze …
Smo torej v kolonici odpeketali do bivaka, tam pa na čebuli spekli vse meso, kar smo ga imeli v bivaku, da kosmatinca ne bi premamilo, medtem ko nas ne bi bilo. In med pripravljanjem hrane nisem samo jaz okoli sebe oprezal, ali bodo vonjave priklicale še koga! Čeprav medvedov se menda samo jaz bojim …
