Kosmatinec

Toliko časa že nisem bil v jami, da dobim muskelfibr že če se pretegnem. In sem si rekel, da en kofetek v bivaku na 250 m v Čaganki pa res ne more škoditi. Sem se kar popoldne odpeljal proti bivaku, za vsak slučaj, če bo cesta zaradi snega neprevozna. Ja, vem, v dolini imamo pomlad, tam pri Čaganki se pa velikokrat zafrknem in nisem hotel tvegati. Mislim, sem šel dovolj zgodaj popoldne, da bom še po svetlem v bivaku, četudi bi moral par kilometrov peš. Saj veste, medvedi in druge beštije …

Pa les spravljajo iz hoste in sem se skoraj do bivaka pripeljal, čeprav je na Poljanski gori še dokaj belo. Predvsem pa mrzlo. Pred bivakom je termometer kazal stopinjo pod lediščem, v bivaku pa dve nad lediščem. Ker je bilo še svetlo, sem iz drvarnice nametal par drv in jih nasekal na manjše kose, da bodo šla v peč v bivaku, ki ni ravno največja. Me je kmalu muskelfibr udaril, saj sem povedal, da sem povsem brez kondicije in bi bil kmalu zadovoljen s količino drv, a je na srečo zmagala moja izkušenost. Namreč, mi je bilo popolnoma jasno, da sem nasekal premalo drv, da bi mi bilo toplo do zjutraj in čeprav me je leni vrag na desni rami prepričeval, da jih bo dovolj, sem vedel, da če zdaj zmaga lenoba, bom po drva hodil sredi noči. Ne bi prvič!

Okej, saj drvarnica ni daleč od bivaka, le nekaj par metrov, a vseeno, zakaj bi ob dveh zjutraj sekal, če se lahko zdaj pomatram, ko je še svetlo, mar ne?! Saj veste, ponoči okoli hodijo medvedi in druge beštije …

Sem zakuril, pristavil za kofe, si odprl radler in se poglobil v knjigo. Bivak se je kmalu segrel in ko je okoli dveh zjutraj mehur zastokal, da je poln in da bi se spraznil, sem mirno stopil v temo, do drevesa par metrov proč, kjer ponavadi zalivamo in se olajšal. Sem kar samega sebe v mislih po rami trepljal, kakšen car sem, da sem v temo stopil, proč od varnega zavetja lesene gajbice! Ponavadi, saj mi je nerodno priznati, največ do vogala pridem in ko odtakam, brizga na vse strani, ker se mi roke tresejo. Zaradi medvedov in drugih beštij, ki prežijo v temi, saj veste!

Tokrat sem v miru odtočil, nobenega strahu ni bilo, kar me je v bistvu presenetilo. Na koncu sem moral še ročno otresti zadevo, čeprav to ponavadi kar avtomatika sproti dela, saj roke trepetajo non stop. Mi je bilo malo čudno, sem celo pomislil, da možak postajam, ki se ne boji čisto vsakega mrakca in šumka, a kaj dosti o tem nisem razmišljal. Je bila knjiga preveč zanimiva. Sem se spravil v posteljo in bral še kakšni dve uri, preden sem ugasnil luč, sem pa še par polen vrgel v peč in pred bivakom enega pricinil. Kar v gatah, čeprav je bilo pod lediščem, a je prijalo, saj sem v bivaku zakuril ko v peklu … To večkrat storim, ko sem v bivaku, pred spanjem še enega na mrazu pricinem, da se malo ohladim, a ponavadi kar med vrati stojim, tokrat sem pa celo malo proti drvarnici stopil. Celo toliko korakov sem napravil, da če bi recimo izza bivaka medved pritekel, se ne bi mogel hitreje od njega vrniti v varno notranjost! Jap, spet sem malo razmišljal o tem mojem novem pogumu in se v mislih potrepljal po ramenih, potem sem se pa v posteljo spravil.

Ponavadi se mi, ko ugasnem luč (le če sem sam v bivaku, kakopak!), neverjetno izostri sluh in skačem pod strop ob najmanjšem šumu od zunaj, tokrat sem pa kar mirno zaspal. Še preden sem zaspal, ko sem spet malo razmišljal o tem mojem novem pogumu, me je pa usekalo – ja, itak da sem pogumen, ker vem, da pozimi medvedi spijo!

Zbudil sem se ob šestih zjutraj, ko je bilo zunaj še temno ko v rogu. Ne, ni me medved prebudil, niti v jamo se mi ni mudilo (kljub novemu pogumu do Čaganke garant ne bi šel sam po temi!), le Remihovo sporočilo je priletelo, da naj par polen v peč vržem. Je ravno v službo odhajal in je poskušal biti duhovit. Sem res vstal in v peč nabuhal, kolikor se je dalo (temperatura je krepko padla, ko je ogenj v peči pojenjal) in se spet kar pod spalko zarinil. Prasketajoča drva so me prijetno uspavala, naslednjič sem odprl oči šele malo pred deseto, ker mi je direktno v glavo nabijalo sonce. In sem vstal, kaj sem pa hotel. Zunaj sem odtočil (spet z ročnim otreskom, podnevi, ko ni medvedov, avtomatsko tresenje pipice ne deluje!), si oščetkal zobe (to kar tam pri drvarnici, kjer je bila najbolj osončena zaplata), potem pa na žerjavico v peči vrgel par polen, da si kofe scmarim. Je ogenj drva hitro prijel, a voda ni in ni zavrela, zato sem kar plinski gorilnik zakurblal, ki ga imamo za rezanje vrvi in s tem zadevo pohitril. Kdo pa ima zjutraj čas čakati, da voda zavre?!

Sem si skuhal močno močno kavo in jo z užitkom počasi pil pa knjigo sem bral. Bil je lep dan, le kaj bi se mi mudilo v jamo!? Nekajkrat mi je zakrulilo po trebuhu, zato sem pristavil novo vodo na peč, sam pa vzel vlažne robčke in se napotil proti majhni hišici, ki je kakšnih 150 m stran od bivaka. Napisati pismo babici …

Sonce se je prebijalo med vejami dreves in me žgečkalo po obrazu, da sem bil skoraj zaslepljen, a se kaj dosti nisem sekiral. Podnevi medvedov ni, plus zima je, ko beštije spijo. Nobenega strahu ni bilo med hojo do majhne hišice, pa tudi nazaj grede sem si skoraj požvižgaval. Nič nisem levo desno ko neumen oprezal. Saj veste, nevarnost se skriva v temi, ko pa sončece posije, izgine …

Voda je že vrela in sem samo kavo vmešal in sem imel nov jutranji napitek, tudi močnejši, kakor bi bilo treba, a sem razmišljal, da potem do bivaka v Čaganki kave ne bom več pil in če je tudi ta malo močnejša, ne bo nič škodilo. Sedel sem za mizo, odpil prvi požirek, brezglasno zapredel od ugodja, potem pa v knjigi poiskal, kje sem nehal brati. Morda sem prebral dva ali tri stavke, ko sem od zunaj zaslišal dva koraka na zamrznjenem snegu. In nato še enega. Zmrznjen sneg je točno pred vrati bivaka nekomu zaškrtal pod nogami!

Moram priznati, da sem se kar malo prestrašil! Če bi kdo prišel k bivaku, bi ga moral videti, saj sem bil obrnjen proti oknu, ki je gledalo proti poti, po kateri prideš do zabojnika! Zato sem takoj pomislil na kakšnega drvarja, kar v bistvu ni čisto zares razlog za strah, potem me je pa prešinilo, da morda so pa kakšni begunci. Meja s Hrvaško je namreč dokaj blizu. Pa ni me bilo strah ljudi, bolj sem se bal, da če enkrat odkrijejo ta naš bivak in koordinate podelijo z vsemi prek družbenih omrežij, bo potem vedno zaseden in nikoli ne bomo vedeli, ali bomo dobili fraj posteljo, ko iz jame pridemo ali ne!

Sem vstal in pokukal skozi okno. Priznam, lahko blebetam, da me ni strah ljudi, a če bi bilo temu zares tako, bi lahko tudi vrata odprl. Le roko bi stegnil. Pa nisem, vstal sem in pokukal skozi okno. Pričakoval sem, da bom zagledal ali drvarja ali pa par ljudi temnejše polti. Ki pa jih ni bilo. A čeprav ničesar nisem opazil, si še nisem oddahnil. Ker potem pa sem opazil! V trenutku!

Ogromen črn medved se je ravno v trenutku, ko sem pokukal čez okno, obrnil od bivaka in se napotil proti drvarnici. No, ko rečem napotil, mislim reči, da je napravil tistih par korakov! In se pri drvarnici postavil na zadnje noge ter nekaj ovohaval …

Faaaaaaaaaak, medved! me je spreletelo. Druga misel, ki se mi je scmralila v drevenečih možganih v naslednji tisočinki sekunde, je bila: FAAAAAK, MEEEDVEEED! Dva metra od mene. Stal je na zadnjih nogah, glede na to, koliko višji je bil od drvarnice, sem presodil, da je krepko večji od mene. Zato sem v naslednji tisočinki sekunde tretjo misel malce korigiral: FAAAAAK, OGROOOOMEN MEEEDVEEED!

Medved je še kar stal tam in nekaj vohal, ko me je spreletela četrta misel. Ko zdaj pomislim, nadvse logična: Faaaaak, moram posnet, drugače mi ne bo nihče verjel!!!!

Sem vzel telefon in se vrnil k oknu. Zverina je bila spet na vseh štirih. Če pohitim, bo prav lep kader! A sem najprej moral izklopiti vse zvoke, da medveda ne bi splašil zvok zaslonke, potem sem izklopil še bliskavico, da ga s tem ne bi vznemirjal, potem sem pa štiri fotke pritisnil in nato na video. Ravno ko se je zverina naveličala gledati, koliko drv nam je še za zimo ostalo in se napotila proti sekretu. Majhni hišici torej, v kateri sem bil še pred desetimi minutami!!!!!

Sem skočil do drugega okna, kjer sem imel boljši pogled in snemal, a sem šele čez čas opazil, kako zelo se mi trese roka. Pa ni bil strah (takrat še ne!), le adrenalin je šopal po telesu! Mirno je hlačal po potki med drevesi in ko je bil kakšnih 20 m proč, sem pomislil, da bi bilo dobro povedati mu, da tam nima kaj početi (predvsem za v bodoče!) in sem parkrat po oknu poropotal in zažvižgal. A ni niti trznil! Mirno je hodil naprej proti sekretu. Sem skočil do vrat, jih odprl in še tam malo ropotal, da bi me lahko bolje slišal, pa spet ni bilo nič. Zverina niti trznila ni. Kaj trznila! Še obrnil se ni proti meni, kaj šele da bi korak pospešil!

Počakal sem, da mi je izginil spred oči, potem pa zaprl vrata in jih zaklenil. Na dušek izpil preostalo kavo ter sedel za mizo, da si malce znižam adrenalin. Vsem prijateljem, ki so kdaj bili v bivaku, sem poslal fotko, kar pa ni bila ravno najboljša ideja. Ker sem nazaj bolj ko ne dobival le drkanje v glavo. Ki mi ni niti najmanj pomagalo. Še najbolj korekten je bil vodja JRS, ki je ponudil, da mi njegovo ženo pošlje. S puško, ker je lovka. Sem bil takoj za in celo potne stroške ponudil povrniti! Jasna je vprašala, če pride pome, še preden sem ji odgovoril, je pa že naslednje sporočilo poslala, da si v bistvu ne upa! Anži je pa kakopak vprašal, kdaj grem v jamo, da naj mu sporočim, da bo vedel. In sem mu po pravici povedal, da ni šans, da grem kamor koli, da sem zaklenjen v bivaku in da od okna do okna hodim ter ven gledam, kje bo spet kaj prišlo!

Sem si scmaril še eno kavo, da se pomirim, celo knjigo sem poskusil brati, pa ni šlo.

Sem končno zbral pogum in odprl vrata (najprej le za ped, kakopak!) ter nato napravil par korakov na sneg, da si sledi ogledam. Od kod je prišel, namreč. In sem kakopak takojci opazil, da je tik ob bivaku prišel, ko je sneg zaškripal, je bila njegova glava manj ko meter proč od mene! Dobro, saj so bila vrata vmes, a tista vrata ne zadržijo niti moje kuzlice, kamoli takšne zverine! Sem stopil tudi do drvarnice (glava mi na srečo pri tem ni odpadla, čeprav sem jo obračal okoli in okoli na tri sekunde!), da preverim, do kje jaz po višini pridem in si potrdil mnenje, da je bil precej višji od mene! Potem sem se spet zaklenil v bivak, da sem pospravil in spakiral, potem pa še en kofe scmaril, da sem pogum za na pot odpraviti se zbral!

Do avta, ki na srečo ni bil predaleč (pa še vedno daaaaaaleeeeeč!), sem hodil glasno, ko najbolj razglašen popolnoma pijan ruski vojaški orkester! Sekire pa nisem s sabo vzel, to že moram poudariti. Ampak, moram biti iskren. Sem jo mislil, a sem imel toliko robe s sabo, da bi jo lahko le v zobeh držal, česar pa nisem hotel. No, okej, ne da nisem hotel, sem celo poskusil, a nisem mogel …

Ja, evo, končno sva se srečala. Nisem najbolj zadovoljen s svojo reakcijo. Namesto da bi za njim zavpil, naj pride nazaj, če upa, sem samo nekaj stokal in cvilil. Včasih, ko sem moral ponoči, ko sem prišel iz jame, po temnem gozdu proti bivaku hoditi sam, sem se tolažil, da če ga srečam, ga bom samo na gobec, pa bo. Zdaj, ko sem od blizu videl, kakšna beštija je to, so mi stvari malo bolj jasne. Nekaj novih pravil bo. Spal bom na podstrešju, saj je prevelik, da pride čez majhno odprtino. Vsaj upam. Če me bo lulat, bom v flaško natočil! Tudi podnevi. Ne jebem! Edino še za tisto drugo opravilo nisem naštudiral, moram kje kakšno plenico dobiti, da sprobam, preden se odločim …

Aja, zdajle, ko to pišem, sem pa že uspel potegniti gate iz riti!

Napiši mnenje