Proteus se je letos spet začel, tečaj za nove jamarje reševalce pripravnike, pa seveda za generacijo spred dveh let prihajajo izpiti za jamarja reševalca in se nas je kar nekaj nabralo v steni v Lipici, da so trenirali čez vikend. V petek najprej teorija, v soboto pa že na polno na vrveh. Cel dan! Od jutra do mraka! Sem preskusil rebra, so že boljše, a nisem želel pretiravati, sem se bolj v senčki zadrževal in užival v direndaju. Pa ko človek sedi in opazuje, tudi marsikaj vidi. Tako me je najbolj zabaval Mršek, ki je želel potrenirati tovariško pomoč in si je za žrtev izbral kar našega komandanta! To je reševalski manever, ko jamar z vrvi sname poškodovanega jamarja, kar ni povsem enostavno, reševalci pa ga morajo znati spraviti tudi čez pritrdišče in vozel. To sicer kar traja, a spet ne toliko, kot si je vzel kandidat za reševalca! Pa nekaj se mu je kakor zalomilo in če je na začetku še vedel, koga “rešuje”, je v silnem matru kmalu pozabil in plezal po ubogem Walterju in gor in dol in s koleni v rebra in po glavi, da niti pomislil nisem posneti vsega skupaj! Na koncu ga je le spravil na trdna tla in je komandant le zamomljal, da še sreča, da za fitnes nosi daljše hlače, ker drugače bi ga naslednjič prav postrani gledali, v kakšnem pretepu je sodeloval … Ja, to je zagotovo en bolj varnih načinov, kako šefu brez posledic povedati, kaj si misliš o njemu!
Bojči je seveda skrbel, da so bili predvsem inštruktorji v visokih obratih, zna pritisniti na pravi knof, parkrat je pa še tanove prestrašil, da se jim je skoraj krogec zatemnil na zadnji plati kombinezonov. Je dvema, ki sta se na vrvi vneto dol dajala, čestital za pogum, da tako nevarnih reševalnih manevrov si izkušeni reševalci ne upajo več privoščiti, ker rada oprema popusti in sta bogeca še bolj krepko švicala, dokler nista končno na tla stopila …
Najbolj me je pa presenetil Damijan, uspešen poslovnež, s katerim sva si delila sobo, ki je dokazal, da človeka kljub uspehu še vedno lahko razveselijo majhne stvari. Okoli pol dveh zjutraj, ko je spod tuša prišel, je ves paničen po nahrbtniku brskal in po vseh hlačnih žepih, kar malce panike se mu je že videlo na obrazu. Nisem niti upal vprašati, kaj išče, a ko je končno našel, kar je iskal in mi pokazal kovanec za en evro, sem bil seveda začuden. Dokler ni pojasnil, da kava zjutraj bo. Za oba! Avtomat, ki stoji v hodniku centra, v katerem smo bili nastanjeni, namreč sprejema samo kovance …
Za zmagovalca prvega vikenda tečaja za reševalca se pa ne morem odločiti. Kandidata za prvo mesto sta namreč dva. Samota je, ko smo jedli kosilo, poklicala soproga in se je oglasil, a ni dolgo poslušal, je le nekajkrat zamomljal aha in ahm, potem pa mirno povedal, da še pes ima pri jedi rad mir ter odložil telefon. In smo ga vsi tam za mizo sedeči možaki gledali kar z neskritim občudovanjem, kakopak! Drugi kandidat je pa Boris, itak, on je vedno v finalu! Kot rečeno, če človek sedi in opazuje, marsikaj vidi. Je imel Boris povsod nos poleg, itak, saj ga ima vedno, a ko je mimo prineslo inštruktorja ali komandanta, je pa v hipu zagrabil kakšen štrik ali vponko in bil videti zaposlen do boga. Na analizi, ko smo zaključili in preden smo se odpravili na pozno kosilo, je pa novi tečajnik pohvalil vse inštruktorje izrecno pa še Borisa, da takšnega garača kot je on, ki vedno priskoči na pomoč, če je potrebno, v življenju še ni videl.
Kako naj se torej človek odloči, kdo je zmagovalec?! Je zlata medalja Samo, ker je povedal ženi, kar ji gre, ko je ona že prekinila (poleg njega sem samo jaz to opazil!) ali Boris, ki ga je novi tečajnik tako toplo pohvalil, čeprav sem menda spet samo jaz videl, kako mu je ta prej na skrivaj stisnil bankovec za 20 evrov?!
Ampak, ja, vsi so tako pridno delali, da zmagovalca tečaja ne bom razglasil. Čeprav, Damijan mi je pa vsako jutro v posteljo kavo prinesel …
