Še v prejšnjem tisočletju, ko sem vojsko služil, se mi je v kočniku pojavila luknjica. In me je prešinila čudovita zamisel, da bi zadevo kar v vojski popravil. Vojaški zobar si je zadevo ogledal in ugotovil, da jo bomo kar ven spravili, da nima smisla popravljati, jaz sem se pa strinjal. Imel sem 18 let, kaj sem pa vedel, da stalni zob samo en zraste na istem mestu! Me je piknil z injekcijo, nagravžno, da sem trznil z glavo, zato se je vsa tekočina, ki naj bi me naredila neobčutljivega na bolečino, razlila med dlesnmi. Možakar je počakal par minut, potem pa ugotovil, da je čas. Sem se dotaknil zoba s prstom in nemudoma ugotovil, da povsem normalno čutim zadevo, da ni nič omrtvičena, zobar pa je zamahnil z roko, da je to samo strah, da zagotovo nič ne čutim. Sem zmignil z rameni in odprl usta, kaj pa jaz vem, nisem jaz dohtar za zobe, ko je pa s kleščami stisnil končnik in ga zdrobil, sem pa kakopak vse čutil. In začel stokati, ko da me iz kože dajejo! Možakar si je ogledal zadevo, ugotovil, da to je pa jeba, da zob je zdrobljen, vsa korenina je pa noter ostala in da zdaj bo pa hudo. Zato je naročil vojaku, ki ga je imel za pomočnika, da me prime za glavo in začel mesariti. Saj nekaj časa sem se upiral in vpil, potem je pa narava na srečo naredila svoje – v nezavest sem padel.
Menda je bilo v čakalnici kar nekaj vojakov z bolečimi zobmi, a ko so me na nosilih ven prinesli, še prej so pa moje vpitje poslušali, so menda v sekundi vsi izginili!
Nafilali so me s protibolečinskimi tableti, da sem bil ves munjen in sem od vsega hudega zaspal, ko em se pa čez par ur zbudil in se samo spomnil, kako zelo me je bolelo, sem pa od vsega hudega bruhal. Plus temperaturo sem dobil, zato so me odpeljali v civilno bolnišnico, tam so pa samo nejeverno gledali in zmajevali z glavami. Mislim, da so več ko teden dni zdravili poškodovano čeljust, ki jo je mesar poškodoval s kleščami!
In, kakopak, zobarja sem se potem bal ko hudič križa. Kar nekaj dolgih let sem potreboval, da sem prestopil vrata ordinacije, a ko sem ugotovil, da so civilni zobarji bolj kulturni, sem jih redno obiskoval. In jih še obiskujem, kakopak. Tudi ko me je ob zadnjem pregledu naročil na puljenje modrostnega zoba, se kaj dosti nisem sekiral. Sem dokaj pogumno sedel v stol in usta odprl pa ko je z nekakšnim kovinskim vzvodom zob malo krepko levo in desno premaknil, da je korenina popustila, se tudi nisem sekiral, saj nisem nič čutil, ko je pa s kleščami parkrat potegnil, sem pa zadnji poteg pa krepko začutil. In zastokal, pa v hipu me je švic oblil. Me je zobozdravnik pomiril, da je že konec in sem se v hipu pomiril, če ne bo hujše, bo okej, potem je pa z nekakšno lopatko še malce rano očistil. Vsaj tako je rekel. Tisto sem pa čutil, sem se v hipu spomnil vojske, čeprav je od puljenja mojega edinega manjkajočega zoba minilo že več ko 30 let! Itak da sem zacvilil in itak da so v čakalnici slišali in ko sem prikruzal po jakno, so imeli itak široko razprte oči in povsem posrane poglede!
Sem se odpeljal domov in čeprav je injekcija še držala, jezika recimo nisem čutil, me je bolela cela čeljust. Sem si hitro eno kavo privoščil, dokler sem iimel še tampon v ustih, da s kofeinom pa sveži luknji ne brazdam, pa enega sem še pricinil, potem pa kar v posteljo sredi dneva in spal globoko v noč!
Dva dni je trajalo, da je nehalo boleti ko sto vragov!
In zdaj, ko mi manjka en modrostni zob, kar naenkrat štekam Remihov humor. Ta človek je čist duhovit, res! V avgustu so me naročili pa na puljenje še drugega modrostnega zoba in se že zdaj tresem, ampak malo se pa tudi veselim. Ko mi spulijo drugi modrostni zob, sem prepričan, da bom pa tudi Grdinov humor poštekal …