Dvakrat strah

V sredo popoldne smo se na kofe v bivak v Severnem rovu spustili z letošnjimi tečajniki JRS. Jim niso dovolj vaje, so hoteli še malce užitka. Dalibor in Boško delata za pripravnika, Damijan za reševalca. In nam je šlo, kot se za reševalce spodobi, a ker smo se pred odhodom v jamo obirali s kofeti, smo ven pogledali šele malo pred polnočjo. Kar ni velika težava, jamarji imamo luči, pa tudi klobase na čebuli so bile kar hitro scmarjene. So teknile, če si jih prislužiš s švicom, so vedno dobre. Pa pivo ali dve za rehidracijo in je čas kar letel. Boško in Dalibor sta odpeketala, čeprav bi še ostala, a če moraš že ob petih zjutraj vstat, ker te čaka posel, potem je noč kratka …

Z Damijanom sva pa v bivaku prespala. Sva si za naslednji dan popucala obveznosti. Okej, roko na srce, Damijan si jih je! Nekaj čez tri zjutraj, ko sva se spravila v posteljo, se mi je zdelo, da če na že pojenjajočo žerjavico v gašperčku vržem še eno debelo bukovo poleno, bo lepo ohranjalo toploto do zjutraj in sem to storil, potem pa zaspal. No, skoraj zaspal, malo preden me je zmanjkalo, je tam pri peči nekaj zaropotalo. Sem našpičil ušesa, kakopak, nikoli ne veš, če se morda medved okoli bivaka ne potika, a ker se hrup ni ponovil, sem zaspal. Za dve uri. Ravno daniti se je začelo, ko sem se zbudil in mi je bilo takojci jasno, zakaj. Le prepoteno čelo sem potipal!

Spet je bilo prevroče! Čisto zares mi ni bilo jasno, zakaj in kako, saj sem le eno poleno vrgel v peč, a ko sem vstal, da si pred bivakom enega pricinim in se malo ohladim, sem takoj ugotovil, kaj in kako. Tisto, ko je zaropotalo, je poleno padlo na kurišče, očitno ga nisem dobro porinil v peč in ko je padlo, so se vratca peči odprla. Posledično je peč dobivala preveč zraka in je tisto poleno kar hitro pogrizlo, peč je bila pa povsem razbeljena …

Ob osmih zjutraj sva že kofetkala pred bivakom in lovila prve sončne žarke, potem sva se pa domov odpravila in ustvaljala v vseh gostilnah, kjer so kuhali kave. Ko si spucaš obveznosti, imaš namreč čas …

Mene je nova obveznost čakala šele ob šestih popoldne, ko sem letošnji jamarski tečajnici Ani obljubil, da jo peljem na 150 m v Čaganko. In ko kaj takšnega zagreti tečajnici obljubiš, besede zagotovo ne moreš snesti, če se ti ravno ne ljubi, kakor se meni ni ljubilo, ker je namreč že cel teden samo o tem sanjala!

Sva malo pokofetkala in zadnje sončne žarke lovila, preden sva se v luknjo spustila, a je kar prijalo, saj zunaj je bilo vroče. Ani je bilo kmalu vroče tudi v jami, ker se bližajo jamarski izpiti in sem ji zato na vrvi vozel napravil, da ga je premagala. To bo morala pokazati na izpitu, pa tudi v jami se velikokrat zgodi, da prideš do vozla, če je vrv poškodovana. Do 70metrce ji je šlo, nad ogromnim breznom jo je pa prvič malo stisnilo. Sem jo poskusil potolažiti, da je popolnoma vseeno, če pade v dvajsetmetrsko brezno ali sedemdesetmetrsko, pa nisem bil najbolj uspešen. A je stisnila zobe, se spustila prek roba in zabingljala v praznini. Potem ji je bilo pa kar všeč!

Še zgoraj sem razmišljal, da jo peljem do stropne, tam sem se pa potem odločil, da morebiti bo pa dovolj. Čeprav se je počutila olimpijsko. In se je izkazalo, da sem se prav odločil, gor ni šlo tako olimpijsko. Ni mačji kašelj po blatnih vrveh brcati 150 m gor!

V vhodni vertikali jo je še vozel na vrvi čakal, ki sem ga hotel sicer razdreti, pa ga potem nisem, ker se bo kdaj v jami tudi srečala utrujena na smrt z vozlom, pa ga ne bo smela razvezati, ker bo tam pač z razlogom. Pa mi je bilo žal, ker je skoraj zakampirala tam, ko je ven pokukala in sem se končno še jaz lahko pognal proti ven, je pa toliko moči že dobila, da je dol zaklicala, da gre kar proti bivaku in da naj pridem za njo. Ker ve, da se medvedov bojim in nerad sam ponoči po hosti pohajkujem …

Je počakala, seveda, ker zlobna pa ni, v zahvalo sem ji potem pa šnicle spekel, čeprav je bilo že krepko čez polnoč. So teknili. Okoli treh zjutraj, ko sva se v postelji spravljala, je pa začudeno vprašala, če ne bom nič zakuril- In ker se mi je zdelo, da em se končno naučil, sem ji odgovoril, da ne, da ni tako mrzlo, a je zatrmulila. Termometer v bivaku je kazal 9 stopinj, kar je bilo za mojo spalko super, za njeno pa baje ne. Da ne mara mraza. In ko se je v posteljo spravila v debeli jopici s kapuco na glavi, se mi je zasmilila, zato sem v gašperčka nabuhal nekaj ne predebelih polen, podkuril s kocko in se še sam na smrt utrujen spravil v posteljo. Prepričan, da itak ne bo zagorelo. Nikoli na zagori iz prve!

Sem veselo spal, utrujen ko konj po celodnevni tlaki na polju, ko je nekaj zaropotalo. Kar glasno. Da sem se zbudil. Itak da sem takoj pomislil na medveda in sem našpičil ušesa. A ker se ni ponovilo, sem že skoraj zaspal, ko se je od zgoraj oglasila Ana. Da je nekaj zaropotalo. Sem jo potoložali, da so se verjetno končno drva vžagala in se malo sesedla v peči. Da naj se ne sekira, da ji bo kmalu toplo. Pa se je zasekirala. Ker ko so se drva v peči sesedla v kurišču, so se spet vratca peči odpla in se je začelo kaditi do nezavesti. Prva je pa dim dobila v nos Ana, kakopak, ker je zgoraj spala …

Ko sem ob petih zjutraj spet v gatah kadil pred bivakom in luftal, sem se počutil prav neumno. Komaj čakam, da  pride toplo vreme, da ne bom več rabil kurit!

Sem potem kmalu zaspal, a se nisem naspal. Sem odprl oči, zunaj je bilo že svetlo, in pogledal na telefon. Ki je kazal, da je ura pol dvanajstih! Sem skočil pokonci, si oščetkal zobe, skuhal kofe in meditiral pred bivakom ter se nastavljal toplim sončnim žarkom. Se mi je kmalu pridružila tudi Ana, je kavo zavohala. Ko sva spila še drugo skodelico, sva pa že toliko k sebi prišla, da sva se začela pogovarjati. In je vprašala, zakaj sem tako zgodaj vstal. Sem jo debelo gledal, ker poldne pač ni zgodaj, a je pokazala svoj telefon, ki je kazal, da je ura nekaj čez osem!

Mah, tole večdnevno jamarjenje me očitno čisto zmeša! Sem potem še en kofe skuhal, pospravila sva, potem sem pa domov odhitel, ker sem moral opremo oprati, saj imamo v soboto že zgodaj zgodaj zjutraj vajo jamarske reševalne iz globoke jame, ki bo trajala globoko v nedeljo …