Za dan državnosti se skorajda spodobi iti v jamo. Ker je menda dela fraj dan. Česar jaz sicer ne vem, Remih pa ve in sva se mimogrede dogovorila. Jaz sem navijal, da bi izi kamne drobila v jami ob vlaki, ki jo bo tudi treba odpret slej ko prej, Remih je navijal za kamin Game Over. Me je itak takoj srat prijelo, kje pa imam voljo in kondicijo za takšen projekt, sem protestiral ogorčeno in kot protiponudbo ponudil kofe v bivaku na 250 m, čeprav se mi tudi tja ni preveč ljubilo. Remih je udaril s kompletnim Južnim rovom, ker ga še ni videl, da me je še drugič pritisnilo, kje pa imam voljo in kondijo, lepo vas prosim! Sva se potem domenila, da greva v ponedeljek zvečer gor v bivak in da se bova tam zmenila. Pa da naj za vsak slučaj vso mehanizacijo s sabo prinesem, če bova šla slučajno v kamin …
Do dveh zjutraj sva debatirala ob ognju, ko da se že sto let nisva videla, potem naju je v bivak pregnal droben dežek. Ne bom tajil, sem ga bil vesel, je pomenilo, da ne bova šla v kamin, ker bi se utopila, Remih je pa užaljen, ker sem po njegovem mnenju ziher jaz dež zrihtal, v hipu zaspal. Jaz sem še urico ali dve bral in se mi je zdelo, da sem komaj zaspal, ko je prijatelj začel ropotati. Sem hotel protestirati, a sem čez okno pogledal v lep sončen dan, ob postelji pa skodelica sveže skuhane kave. Sem se kar stopil! Potem pa še jajca s klobaso, kakopak, in sem vedel, da sem ga najebal. V kamin greva, tle ni kaj!
Ma se mi ni šlo in sem zavlačeval, še en kofe sem si scmaril, pa ni nič pomagalo. Prijatelj je še enkrat skočil v majhno hišico odmetat, potem sva se pa oblekla in bila nekaj čez enajsto že v hladu Čaganke. Otovorjena ko bosanska konjička z vsemi aparati in kovačijo. Roko na srce, prijatelj je nosil dosti več ko jaz, a se kaj dosti nisem sekiral. Zadnji argument, ki sem ga potegnil, je namreč bil, da sem star, da ne morem več toliko trogat in je takojci obljubil, da bo on nosil večino. In je res. Pa nama je šlo dol dobro, celo odlično, na -250 sva bila v švoh urici. Jaz sem kakopak zavil v bivak, da si kofe scmarim, Remih je pa kar mimo pičil, da ni časa za zajebancijo, da kamin čaka!
Tudi 180 m gor v kamin Game Over nama je šlo super, nekaj več kot urico sva potrebovala, ko sva se zarinila v Remihov prehod, ki ga je pred časom odkril, se je pa veselje nehalo. V najbolj grozljivem lepljivem blatu, kar si ga lahko zamislite, sva spila Petrolova kofeta, pojedla Petrolova sendviča, potem sem se moral pa na tlako spraviti. Torej plezati navzgor v ozkem meandru. Prav na kozlanje mi je šlo, ko sem pripravljal kovačijo (dinamična vrv, ki naju je gor počakala, je bila blatna in smrdela po plesni, da ni bilo za dihati!), potem sem pa enkrat znorel, da v tistem blatu ne morem nič pripraviti, da bom v meandru, kjer je manj blata! Prijatelj je protestiral, da tam je manj prostora, a se nisem dal. Sem zavrtal prvi fiks in pribil komplet, da sem vanj vstavil dinamično vrv za varovanje, potem sem pa kar malo na fraj na trenje splezal, saj je bilo ozko in skoraj dva metra višje zabil naslednjega. Niti pomisliti nisem hotel, kaj bi bilo, če bi zdrsnil in si recimo zlomil nogo! Sem prepričan, da bi sam komandant JRS Walter gor prišel in bi šla potem oba skupaj v bolnišnico, da bi mi njegovo nogo iz riti odstranili …
Naravnost gor je bilo ozko, zato sem plezal gor poševno, prečno, kar je še bolj zoprno. A ko sem začel, mi je kar šlo in sem padel v ritem, prijatelj je pa spoznal, kako luštno je varovati plezajočega. Je stal na miru, zmrzoval, premočen in le vsake toliko časa podal malo vrvi ali jo zategnil! A stokal ni, to pa ne!
Enkrat vmes mi je zaradi totalnega blata dol padel sveder vrtalnika, pa par fiksov in en komplet, za dobro vago pa še desna rokavica. Se mi je kar mešalo, Remih se je zagotovo naučil veliko novih besed …
Kakšnih 10 m sem potegnil gor in prav toliko vstran, ko sem prišel do vsaj približno dovolj širokega prostora, da sem zabil dvojno pritrdišče, da se mi je prijatelj lahko pridružil. Sva potem skupaj svetila gor in bolj sva svetila, bolj sva strop videla! Mi je vse dol padlo in sem hotel kar končati, a če sem že tja prišel (pa še ven sem moral!), sem si rekel, grem še tistih par metrov pogledati, če je kje kaj. Sem šel kar na prosto, je spet ozko postalo pa dovolj kapnikov je bilo, da sem imel dobre stope. In ko sem prišel višje, sem tudi takoj opazil, da kamin še kar gre, le s kapniki in sogo se tako zoži, da niti roke ne moreš dati skozi. Firbec pa ni dal miru, zato sem s kladivom razbil, kar sem lahko, nato sem pa prijatelja gor povabil, naj se še on malo segreje. In se je. Ker je levičar, je tolkel z levo roko, je bilo več prostora za zamah, in je vse dol frčalo. Dokler do največjega zoba nisva prišla, ki ga je bilo potrebno zdrobiti, pri katerem bi bil problem, če bi komu na nogo padel! Zato je prijatelj tolkel, jaz sem se pa mimo njega stegoval, da ga primem, ko bo odletel. Mi je šele kasneje povedal, da je mižal, ko je tepel skalo …
Sva razširila, kolikor sva lahko, potem je pa prijatelj poskusil čez tisto ožino splezati, da bi pokukal v kamrico, ki se je skrivala za njo. Pa je bilo seveda preozko, krepko krepko preozko! Pa vedeti morate, da sva bingljala kakšnih 40 m nad dnom meandra. Ki se nahaja 180 m visoko v Game Overju, ta se pa nahaja 250 m v globini …
Sem predlagal, da končava, sva švicala že 5 ur, pa se ni strinjal. Je snel čelado in se poskusil v ožino zriniti brez nje! Jaz sem na neki polički čepel 30 cm od njega in ko sem ga opazoval, mi je kar vroče postajalo. Na vsako stran ušes je imel le 1 mm prostora, pa ko je enkrat malo glavo obrnil, mu je kar uhelj zavihalo, skala pa ostra kot britev, saj jo je malo prej raztolkel! Sem prav razmišljal, kakšna je prva pomoč, če ti uhelj odtrga in kako bom še kdaj k njim na kofe prišel, če ga bom domov brez uhlja pripeljal!
Sva zaključila in se dobivaka spustila kar hitro, tam sva si pa kofe in čaj privoščila (ve se, kdo kaj), potem pa kar ven. Remih je vlekel, da je vse teklo od mene, ko sva v soparno noč pokukala okrog enajstih zvečer, je bilo pa še huje. Pospravljanje umazane opreme, umivanje (celo med nogami sva imela pesek od sige, ki sva jo razbijala!), radler, kavica … Sem se kar zasedel, lepo je bilo malo počivati. A dan državnosti je samo en dan, jutri je za ene šiht! In sva kar proti domu odpeketala. Vozil je prijatelj, meni se ni ljubilo. Je malo stokal, da ga vse boli, mene pa začuda ni nič, sem že mislil, da sem nekako do kondicije prišel, a ko sem se moral pri njegovi hiši presesti za volan, sem komaj iz avta zlezel! Ma se mi zdi, da bi lažje naštel, kaj me ni bolelo kot kaj me je!
Doma seveda najprej prha, potem sem si pa kar v gatah na vrtu privoščil še en kofe. Nekaj časa sem tudi časopis iskal, mi je šele kasneje kapnilo, da ob praznikih ne hodijo …
Ko sem se v posteljo spravljal, je pa moj dragi prijatelj, ki si je za praznik zaželel kamin, verjetno že v službo odpravljal!
