Nov čin

V soboto smo imeli v Škofji loki izpite za nove jamarje. Klemi je bil prvič v vlogi vodje izobraževalne službe JZS in smo na pot krenili sredi noči, da ja ne bi zamudili. V kombiju pa poleg naju še trije naši novomeški nadebudneži. Dva malo živčna, sta še vozle trenirala med potjo, Remih se je pa dolgočasil, ker če si car, se nimaš kaj bat. On je šel na izpite itak samo zato, ker je to formalnost in edino, kar je obžaloval, je bilo, da iz pripravnika ne moreš kar neposredno do inštruktorja jamarstva skočit, kar bi se spodobilo za njegov rang znanja.

Stena je bila osončena in je že zjutraj peklo, ko smo začeli migati, pa sploh. 29 se jih je dokazovalo, vse skupaj je bilo kot mravljišče. Naša Ana, ki smo jo zaradi škornjev prekrstili v zebro, se je dobro držala, Remih pa tudi. Da je vseeno malce nervozen, se je pokazalo edino enkrat, ko mi je prinesel petrolov kofe, ker je mislil, da bo znanje dokazoval pod mojim nadzorom, pa sem ga poslal k drugemu inštruktorju, ki je bil zadolžen za tisto dejavnost, za katero je potreboval podpis. Sem videl v njegovih očeh, da je hotel tisti kofe nazaj vzeti, čisto zares je par sekund omahoval in razmišljal, da me je že kar malo panika, saj sem že čutil okus na jeziku, pa se me je potem usmilil in mi ga pustil. Se je spomnil, da bo kasneje še na dveh točkah pri meni …

Diplome so dobili, so bili kar ponosni, edino Remih ne preveč, kakopak, ker zanj je bila to le formalnost. Jo je potrdil potem domov grede, ko smo se ustavili na Petrolu, da si zaloge kofetov obnovimo. Pred blagajno je stal Klemi, za njim jaz, za mano prijatelj z novim činom, nič več pripravnik. In me je nenadoma v nos ugriznilo, da sem se skoraj zadušil. Nič mi ni bilo jasno. Dokler nisem zagledal ponosen obraz novega jamarja, ki je komaj skrival ponosen nasmešek. Sem si majico potegnil čez nos, da me je najprej Klemi debelo pogledal, potem pa še petrolovec, ki se je verjetno tudi malo ustrašil. Klemiju, ki ga je v naslednjem trenutku tudi v nos dobil, je bilo v hipu vse jasno in je samo ven odvihral, petrolovcu pa se je posvetilo verjetno šele, ko sem jaz tudi že na zrak odvihral, saj me je ves čas opazoval sumničavo. Je verjetno kar čakal, da bom zahteval denar, ko sem imel pa obraz zakrinkan …

No, sem prepričan, da ga je ujel tudi on in mu je bilo za nazaj potem jasno moje obnašanje, Remih je pa ven prišel popolnoma mirno in kul. Da zdaj je jamar, je pojasnil, da zdaj lahko. In poleg tega da je boljše, da ga je spustil tam kot pa v kombiju. Kar je res, zakaj pa še na tretjo opcijo ni pomislil, da bi ga spustil pa zunaj, pa ne vem …

Se je pa izpitih pripetila nesreča, kandidat za jamarja je padel z višine kakšnih 6 metrov in se hudo poškodoval. Želim in upam, da si bo popolnoma opomogel, je pa to še en dokaz, da pri plezanju ali na poligonu ali v jami velja, da nikoli ne moremo biti dovolj previdni!

Napiši mnenje