Stol in miza

V petek smo se dobili v Hudi luknji. Finale. Da kandidati za jamarje reševalce in jamarje reševalce pripravnike na izpitih pokažejo, kaj so se naučili. Še sonček je sijal, ko smo na sveže pokošenem igrišču pred jamarskim domov postavljali šotore, ko sta kot zadnja svojo rezidenco dvignila Dalibor in Boško, ki sta prinesla šotor za dve družini za morski dopust, je že padel mrak. Odpravili smo se na večerjo in prav vsi so bili dobre volje, razigrani, samozavestni. Naj sem jih še tako strašil pred pisnim izpitom, ki jih je čakal ob vrnitvi v jamarski dom, se kaj dosti niso sekirali. Da znajo, da so se učili. Rahle žarke panike sem v njihovih očeh zasledil le ob omembi, da sem za vsakega od njih pripravil različen test. To jih je malce prestrašilo, plus dejstvo, da na lokaciji ni bilo dobrega signala mobilne telefonije! Edino Potrpin se ni sekiral, ker sem se na začetku pohecal, da tisti, ki so sodelovali na intervenciji v Pološki jami dan prej, izpita ne bodo rabili delati, da so ga z intervencijo avtomatsko dobili!

So se za mize posedli rahlo rahlo zaskrbljeni, a ko so ugotovili, da so vsi testi enaki, je zaskrbljenost izginila. Nisem mogel iz svoje kože in sem med njimi sedel par minut, le toliko, da so postali malce živčni, ker niso vedeli, ali jim bom ves čas gledal pod prste! Ko sem si skuhal kofe in se pridružil kolegom, sem za sabo slišal vzdih olajšanja. Saj ne da ne znajo, a pisni test je le pisni test …

Pa niti ne tako kratek niti tako lahek! Ko so po kakšnih dveh urah končali in smo zadeve popravljali, teste so le podali na levo, sem se prav zabaval. Pri vprašanju, kakšen je pravilen vrstni red postopka pri poškodovancu, ki mu iz rokava curlja kri, so kolektivno rešili narobe in smo potem pol ure debatirali, kaj pomeni, če kri curlja. Da pravilen odgovor, ki sem ga zagovarjal jaz, pomeni, da kri brizga iz rokava …

Na koncu so vsi naredili pisni izpit, mislim da dva kandidata za reševalca celo 130%, vsaj sodeč po na koncu seštetih 48 točkah od 42 možnih! Pa Denov odgovor pri vprašanju, pri katerem manevru ne potrebuješ rokavic, sem si tudi zapomnil. Naštetih je bilo več manevrov in malica, mali je obkrožil tudi to. Je moral za kazen potem naslednji dan sendvič jesti z rokavicami …

Ko je bil uradni del za nami, bila je že debela noč in skoraj naslednji dan, ko je že bila dovoljena pločevinka piva na osebo, se nam je pridružil pa še dr. Maksi. Smo debatirali in jamarsko reševalne spomine oblujali, ko sva se kot zadnja v šotore odpravila, me je pa vprašal, kateri je moj. Sem pokazal na največjega, kjer sta spala Dalibor in Boško, ker dr. Maksi je profesionalni smrčač in je svojega malega Dekatlonskega kar poleg zabrisal. Je bil v primerjavi s tavelikim ko pasja utica …

Malo kasneje sem se odpravil na povsem drug konec travnika, kjer sem si dvignil svojo rezidenco ob potočku, si v ušesa zadegal slušalke in užival v podcastu. Pa se mi je okoli treh zjutraj zazdelo, da nekaj ni prav, nisem več razumel govorjenega, zato sem si iz levega ušesa potegnil slušalko in preveril. Ter skoraj crknil od smeha. Sem dr. Maksija na drug konec travnika, ob šumečem potoku in s tavelikim šotorom vmes plus slušalkam v ušesih slišal, kot bi spal poleg mene! Sem si kar predstavljal uboščka pripravnika tik njega! To je vsakoletni krst vseh novih, ki še ne vedo, kam morajo postaviti šotor! Je pa res, da se hitro naučijo …

Celo soboto smo se preganjali v steni pred jamo, kjer so kandidati skakali od točke do točke in pod budnimi inštruktorskimi očmi kazali, kako obvladajo. Letos sem se naučil, sem jim dal liste, na katerih so zbirali podpise pozameznih točk, v mapo. Lani so nekateri okoli nosili povsem mokre, živci na izpitu pač naredijo svoje. Prav zanimivo je opazovati, kako se odraslim ljudem pred inštruktorji na izpitih začne barva kombinezona na hrbtih spreminjati v mokro barvo … Vmes je bila pavza za sendviče in ravno ko so vsi pojedli, je prišla Katarina s polnim pekačem kremšnit in še večjim pekačem palačink s čokolado! Pa ti potem delaj, ko si poln, da bi eksplodiral …

Končali smo še podnevi in si privoščili obilno večerjo pred jamarskim domom, po večerji so si pa začeli nočne grozljivke izmenjavati. Koliko minut je kdo sploh lahko spal in komu so ušesni čepki delovali ter komu ne.

Dalibor in Boško sta se odločila svoj grad premakniti 100 km od Maksove utice, kar sem pa preprečil, saj bi predolgo trajalo in predlagal, da premakneta Maksovo utico. Kar bi storila v minuti. Pa nista hotela vznemirjati inštruktorja, kakopak. Zato sem ga premaknil jaz in za nagrado dobil in kofe in radler. Ko je prišel Maks, je seveda takoj opazil, da smo ga premaknili in je zaigral jezo ter ogorčenost, da kdor si je to drznil, da bo drago plačal, jaz sem pa takoj na Daliborja in Boška pokazal, da sta bila povsem šokirana, kakšen da sem …

Zvečer smo kandidate razdelili v ekipe, jih razdelili po odsekih jame, za katere bodo zadolženi, potem so morali pa opremo nabrati. Kar je trajalo krepko v nedeljo. V nedeljo je bila kot del izpita na vrsti vaja v jami in v podzemlje smo se podali že pred osmo zjutraj, je naš komandant, ki rad vstaja zgodaj, udaril budnico že ob šestih zjutraj! Nič ni pomagalo, da sem protestiral, da se nesreče v jamah dogajajo tudi popoldne in zvečer in da bi enkrat lahko tudi kasneje vstali!

V Hudi luknji sem pred leti tudi sam delal izpit in prav s strahom sem prišel do slapa. Mi je v spominu ostalo, kako visoko in grozno in komplicirano je bilo vse skupaj in kako smo se matrali, tokrat sem bil pa skoraj malo razočaran. Ni bilo tako grozno! Mislim, da se razmumemo, jama je komplicirana do amena, nosila ves čas potujejo v meandru po zraku nad vodo, a ko imaš nekaj kilometrine, vse skupaj ni tako težko. Anže, ki je bil vodja moje reševalne ekipe, me je postavil na ne preveč kompliciran manever in sploh kaj dosti nisem razmišljal o zadevi, sem raje kave kuhal non stop, da so si bogi kolegi lahko za trenutek odpočili in se pogreli. Ko so nosila do mene prišla in sem začel delati, sem pa ob sebi zagledal inštruktorja Matjaža, ki je prav tako pozorno opazoval, kaj počnem, kakor pred leti na izpitu, in sem zmrznil! Sem ga moral vprašati, kam vpnem vlečno vrv, ker mi je v tistem trenutku dejansko ušlo iz glave …

Nosila s poškodovancem so iz jame prišla malo pred 17. uro, smo pospravili opremo, povečerjali, razdelili diplome (profesionalni gasilec Blaž je priznal, da najvišji čin pri gasilcih bo po tanovem JRS) in se odpeljali domov. Nekje pri Domžalah sem zaustavil, da je izstopil Anže in se kar nisem mogel načuditi, koliko robe je imel s sabo. Kar jemal in jemal je iz kombija! In sva ugotovila, da je narobe prebral mail z mojimi navodili za izpit. Sem napisal, da stoli in mize bodo v domu, ne pa, da mora s sabo prineti stol in mizo!