Občasno, ko kdo izgine in sumijo, da je storil samomor ter vse preiščejo pa ga ne najdejo, pokličejo tudi jamarje na pomoč. Tako se nas je blizu Grosuplja danes zbralo 15 jamarskih reševalcev, da pregledamo kakšnih 15 jam, v katerih bi človek lahko bil. Razdelili smo se v tri skupine in se odpravili podzemlju naproti. Skupina, v kateri sem bil, je imela le 4 jame, a je bila ena od njih globoka 80 metrov. V to smo se najprej odpravili pokukati, karte so izbrale Anžija. Je kasneje povedal, da je bilo kar adrenalinsko spuščati se v brezno z vednostjo, da je na dnu morebiti že deset dni iskana oseba, a ko je bil malo nad dnom in zagledal razpolovljenega človeka z odprtim prsnim košem, je srčni utrip seveda še bolj podivjal!
Na srečo je bil le star avtomobilski sedež, iz katerega so gledale vzmeti, poleg njega pa stara jakna z odsevniki in ko je zavpil gor, da ga v breznu ni, sva se s Ticotom odpravila poiskati naslednjo jamo s seznama. Ki je bila oddaljena kakšnih 200 metrov.
In je bilo grozno. V tisti divjini verjetno že dolgo ni bilo človeka in so se vsi komarji iz bližnje in daljne okolice obvestili, da je končno prišla sveža kri ter so naju napadali ko Japonci, ko so bestialno branili domačo zemljo pred Američani! Pa krvavo je tudi bilo skoraj tako. Ne samo zaradi komarjev, GPS naju je namreč vodil v najbolj neprehodno goščavo. Kjer so pred leti naredili posek, zdaj je pa tam milijon do pasu visokih zadev s trnji! Ko sva se končno prebila skozi (vmes so naju seveda ves čas napadali komarji!) in je do jame manjkalo le še 30 m skozi lepši gozd, sem pa ugotovil, da se mi je na telefonu GPS izklopil in sem ga ponovno prižgal in naju je vrnil 160 metrov nazaj v trnovo goščo! Tiste jame nismo našli, očitno vpisane koordinate v katastru niso pravilne, smo pa našli naslednji dve, v kateri smo se tudi spustili (no, poslali smo Anžija), pa sta bili tudi prazni.
Tudi ostale skupine so počasi končevale, z enakim rezultatom, okoli osmih smo se pa vsi dobili v bližnji gostilni. Kamor nam je Potrpin pripeljal pohane piščance in pečena rebrca. In je teknilo, priznam. Če bi tistega ubogega vraga našli, pa bi se nam verjetno bolj zatikalo v grlih …
