Železova ruda 2019

Tako so poimenovali veliko petdnevno vajo v Avstriji, na kateri je poleg množične slovenske ekipe MUSAR sodelovala tudi manjša ekipa JRS. Šest komadov se nas je v četrtek ob pol šestih zjutraj (!) nabasalo v kombi v Ljubljani in v konvoju vozil Civilne zaščite smo pičili proti Avstriji. Kaj dosti nas ni skrbelo, da se bomo pretegnili, čeprav je komandant Matjaž obljubljal, da prostega časa ne bo, ker tudi ko se ne bo delalo, se bo delalo! V Avstriji je bilo na lokaciji že milijon intervencijskih vozil iz več držav, saj naj bi po scenariju tisto območje stresel krepak potres z veliko rušilno močjo ter povzročil veliko škode z ogromno žrtvami. Prav fascinanto je videti to mašinerijo v akciji, ko vsakdo ve, kaj mora delati! So na odkazanem prostoru kar takoj začeli postavljati bazo, da se je kar kadilo, ker smo pa jamarji izkušeni, smo zelo zaposleno (od daleč) videti hodili gor in dol. Če stojiš pri miru in občuduješ, takoj od nekje priteče Jani in ti delo odkaže. Smo predlagali, da bi njemu dali drugačno čepico, da ga že od daleč vidiš, pa se to menda ne da.

A, kot rečeno, jamarski reševalci znamo, smo hodili gor in dol, kakor da ravno k delu tečemo, naslednjič si moramo za naslednjo vajo edino še rokavice nabaviti, bomo še bolj zaposleni zgledali, ko se bomo delu izogibali.

A mi se nismo sekirali, ker še preden so dobro pljunili v roke s šotori in kuhinjo in vsem, so nas že v ne preveč oddaljeno jamo poslali v akcijo. Da iščejo pogrešano osebo, naj pogledamo, če je tam. Jama je bila prav neugledna (za slovenske razmere) in smo jo mimogrede oddelali, da smo lahko še večerjo v bazi ujeli in čeprav smo se šefom zlagali, da je bila dolga pol kilometra (ene desetkrat sem jo nategnil) in da smo zmatrani, smo še sveže polnih želodcev že leteli proti centru mesta proti porušenemu hotelu, kjer naj bi bilo ogromno žrtev. Na lokaciji je že bila slovenska ekipa, ki je potrebovala pomoč pri evakuaciji žrtev. Lepo je bilo videti naše garače, kako so se prebijali skozi stene, podne in strope v stari hiši (edino v avstrijske kleti pa menda ne smemo, ker nikoli ne veš, kaj tam lahko najdeš) ter zavarovali najbolj nestabilne dele, a dosti občudovati jih ni bilo časa, ker so z vseh koncev klicali o poškodovanih. Najprej naj bi dol spravili vso krvavo gospo (vse žrtve so bile v grozljivih maskah, kakor da so res poškodovane!), ki se ji je (dejansko) mudilo v gledališče, a je nismo, ker so bile štiri osebe nezavestne in torej bolj potrebne evakucije. So dol kar leteli, ker to pač znamo, z vrvmi, a ko smo na nosilih spravili zadnjo žrtev na trg, tiste gospe ni bilo več! Je kar sama odšla dol, je pač imela vstopnice in je tako zatrmulila, da so jo naši spustili …
Naloga ni bila zelo zahtevna ali težka, a je pred očmi vseh delati dosti težje, ker te vsi radovedno gledajo in niti čikpavze ne moreš udariti, kar si recimo v jami, ko te nihče ne vidi, z lahkoto privoščiš. Plus potili smo se kot packi, saj smo se oblekli kot za v jamo, edino Marko Z. je bil hladen, ker je imel kombinezon iz lahkega blaga, Kdr ima izkušnje, lažje pride čez …

Spat smo se spravili že krepko v naslednjem dnevu in ko smo zjutraj vstali (slovenske ekipe so v izmeni delale tudi ponoči!), sva si s Potrpinom privoščila kavo na skritem kotičku za kamionom, kjer naju nihče ni k delu priganjal. Prvo kavo je polil, je bilo še zgodaj, in ko sem mu pol svoje ponudil, je bil kar presenečen. Potem je pa seveda ugotovil, da naš kuhar kavo kuha 24 ur na dan in nikoli ne ostanemo brez nje in se mu moja poteza ni več zdela tako neverjetna! Slovenske ekipe in kinologi so delali kot črnci v izmenah, mi smo pa še kakšne dve urici uspeli izogibati se delu in senco iskati, da smo v miru kofetkali, potem so pa tudi nas spet poklicali. Da moramo 4 iz šole skozi okno po nagnjeni dvojni tirolki spraviti, kar znamo in so leteli dol kot po tekočem traku, celo naš predsednik Benko nas je prišel (sveže od frizerja!) z direktorjem Uprave Butom pogledat. Takrat smo še malo bolj zašvicali, ker na šefe pa moraš naredit dober vtis. Lačni smo bili, da nam je glasno krulilo, a smo najprej vse dol spravili iz glavnega prostora, ko smo se hoteli h kosilu odpraviti, nas pa vodja MUSAR ekipe pokliče k šahtu dvigala, da ima tam 5 ujetih. Da naj jih ven spravimo. Hkrati nas pa po telefonu pokličejo avstrijski jamarji, da imajo v neki jami tri poškodovane. V štabu so odločitev, komu pomagati, prepustili nam in ko nam je kolega iz MUSARja zatrdil, da bodo lahko tudi sami, smo se odločili, da gremo v jamo. Stran od oči! Odločitev je bila lahko, ker imajo v tej naši enoti kar nekaj knapov, ki se ne znajo zaustaviti in so zaradi njih celo vajo dan kasneje prekinili za par ur. Za njihovo nalogo so imeli namreč predvidene 4 ure, naši so pa to naredili v dveh in začeli še madžarski del razbijati, da ne bi slučajno držali križem rok!

Mi smo na hitro kar tam pri šoli nekaj pojedli (nam je naš kuhar kotel pripeljal in postregel!) in okoli dveh popoldne odhiteli v bazo po dodatno opremo. Tam sta že bila naš predsednik in direktor Uprave, da smo se lahko na hitro fotografirali skupaj, potem sem jima pa pokazal najvišji vrh tam okoli in rekel, da gremo zdaj mi tja v jamo na intervencijo. Vsem je padla čeljust dol, še posebej mojim kolegom jamarjem reševalcem, da tako nagravžno se pa ne smem lagat, da bodo poštekal!
Potem sem šel v štab in Matjaža prosil, če lahko helikopter za nas naroči in se je najprej smejal, potem pa malo pomislil, da več ko ne ne morejo reči in je poskusil. Ni uspelo, a smo šele kasneje izvedeli, da zato ne, ker je tako strmo, da ne bi mogel nikjer pristati!

Po nešteto kolobocijah smo končno prišli nekam v hribe bogu za hrbet, kjer so nas prevzeli nemški reševalci, ki smo jim sledili še bolj bogu za hrbet v debelo hosto, dokler nismo prišli do konca ceste, kjer je bil manjši šotor avstrijskih gorskih reševalcev. Naj bi bili naši nosači, saj smo imeli ogromno opreme – za v jamo vse, za spat na skoraj 2000 nadmorske v gozdu zunaj, hrano, vodo … Tam so se Nemci obrnili in odpeljali, ker oni ponoči ne delajo v tako nemogočih in nevarnih razmerah, nas so pa avstrijski reševalci poprosili, če jim lahko pomagamo znositi opremo do jame. Itak da smo na rit padli in priznali, da imamo že svojega absolutno preve, zato so si potem med sabo razdelili in v hrib pičili, mi pa za njimi. Z malo manj ko 40 kilogrami na hrbtih! In smo hodili in hodili in hodili direktno v hrib in ko sem že skoraj izdahnil, sem vprašal enega od njih, koliko višincev imamo do jame. Ko je rekel, da 800 m, smo se vsi smejali, po dveh urah, ko je Anžič na poti zagledal kačo, sem pa skoraj tekel do njega, da jo primem, da me ugrizne in me reševalci v dolino spravijo. Pa moji niso pustili, so rekli, da kakšne smo sreče, me bodo morali oni dol trogat!

Ja, bil je petek 13., pa polna luna je vzšla, še preden smo prigrizli nad gozdno mejo, kjer je ležalo nekaj avstrijskih reševalcev, ki so prej delali v jami. Informacij smo imeli milijon, a vsaka je bila drugačna in sploh nismo vedeli, kaj počnemo in kdaj in kako in kje … Zato smo se kar razkomotili ter tiste vojaške obroke odprli ter si duška dali. Jaz sem si privoščil nekakšno lečo (kar koli to je) z mesom, drugi makarone z mesno omako, Erki kosmiče z jogurtom pa milijon kofetov … Takega žura v Avstriji na takšni višini v petek trinajstega še nikoli nismo imeli!
Anžič je ugotovil, da je prinesel rezervne baterije za jamski telefon, telefonov pa ne, zato jih v jamo nismo vzeli, smo pa vzeli voideo vox, da bomo imeli videokonferenco iz jame, če smo ga že gor trogali! A ker še kar nismo vedeli, kaj bomo počeli, ne kdaj in kako, sva se s Potrpinom v jamo odpravila (ostali so malo počivali zunaj, čeprav ni bilo niti enega kvadratnega metra ravnine, da bi se človek ulegel!), do dna kakšnih 130 m globoko, da vidiva, kaj in kako. Opremljeno na hvaljenjezus da sem živ dol prišel, a jama ni bila zelo zahtevna. Nekaj zalomljenih brezen in to je to. Spodnje brezno so rekli, da bodo oni, nama so odkazali naslednje od dna, izi bizi, da nad nami bodo pa spet oni. Nas je bilo 5 v jami (Anžič zunaj za zvezo z bazo), njih pa 14. Se mi je takšna razdelitev zdela kar poštena in sva ven pičila, da to poveva še našim. Okoli enih zjutraj sva ven prisvinjala, je bilo zunaj zelo toplo (v primerjavi z jamo) in smo malo še pred jamo čilirali, da so Avstrijci v jamo spravili 3 »poškodovance«. Smo imeli nekaj časa za debato. Midva sva razložila, kakšna je jama in kakšen izi del smo dobili, oni so se pa takoj pohvalili, da so spali, a le do tedaj, ko je Erki Avstrijko podrl. Sem bil kar ponosen na prijatelja, dokler ni razložil, da je spal na poti, ki je bila edini raven del in se je deklica obenj spotaknila. Kar je zbudilo Bernarda, ki je spal kakšne 5 metrov nižje, ki si je ob dva drevesa v strmini vejevje nametal, da ga je držalo v bregu med spanjem, in je priznal, da se je kar ustrašil, srečno poročen človek, ko je slišal, da je proti njemu krenila in si kombinezon odpela. A na srečo je le kakšna 2 m proč od njega lulala. Je bil vseeno čisto tiho, le malo se je bal, da ga ne bo zalilo …

Marko Z. je pa mirno spal, dokler luna ni malo bolj posvetila in je opazil, da spi 30 cm od groznega prepada (kjer sem jaz prej kavo in hrano kuhal, pa tudi nisem opazil!) …
Pa so torej kar k jami prišli.

Smo se torej počasi v jamo odpravili, da čim prej končamo in ko smo bili v jami, smo izvedeli, da imajo naši kolegi »masiv problems«. Pa si je zatorej kar nas pet celo jamo (razen zadnjega brezna) razdelilo in smo poškodovance ven potegnili do konca. Je bilo naporno, nič ne tajim, protiteža čez dva odmika na vlečni vrvi, kar je ogromno trenja, pa še možak je bil dokaj težak in sem mislil, da bom kar izdihnil, ko smo vlekli. Še posebej, ko sem enega od silnega napora spustil in skoraj bruhnil v usta, ko mi je prišel do nosa. Sta se Bernard in Marko Z. smejala, da imata onadva enake probleme, da to je vojaška hrana iz vrečke!

Če sta imela podobne tudi Marko E. in Potrpin, ki sta delala nižje dol, pa ne vem, pritoževala se nista …

Prva dva poškodovanca sta imela eden poškodovan kolk, drugi pa roko, tretji je bil pa kakor v šoku zaradi tega. In ko sem ga potegnil do mene, je začel glumiti. Je nekaj vpil in skakal ter z očmi zavijal in rokami opletal, jaz sem bil pa ravno dovolj že naveličan, da sem prijel za vponko, na kateri je visel in prestrašeno zavpil omojbog in je bil v hipu mir. Je res padel v šok, oči so se mu čez celo glavo razširile, še pri Marku Z., ki je vlekel nad mano, je bil mir …

Iz jame smo prišli ob 6 h zjutraj! Do tabora, kjer smo imeli opremo, smo potrebovali dobre pol ure in bi morda celo tam spali, če bi bilo kaj prostora, pa ga ni bilo. Ravnina, torej pot, je bila zasedena, zato smo kar spakirali in v dolino krenili. No, prav bi bilo reči v prepad! Dol je bilo namreč še bolj strmo! Vmes sem še slišal enega avstrijskega kolega, ki je drugemu razlagal, da kakšni carji smo Slovenci, da nas je bilo samo 6, njih pa 14, pa smo mi 90% jame naredili in sem ga potolažil, da pretiravati pa res ne rabi. Da smo mi kvečjemu kakšnih 88% naredili …
Ko smo končno do kombija prišli, sem bil mrtev! Smo hoteli tam spati, je bila ura že kakšnih pol desetih in smo vedeli, da je v dolini že vroče, a so Avstrijci edini šotor kar podrli. Smo zatorej še eno fotko pri nahrbtnikih naredili (Bernard je predlagal, da bi počepnili, da bi se videlo, kako so veliki in težki, a sem se uprl, ker če bi počepnil, ne bi več vstal!) in se odločili, da se kar v bazo vrnemo. Anžič je šel še kakat in je prišel nazaj totalno jezen, da če bi vedel, da bo 6 kil odmetal, bi to že gor napravil pri jami, da bi lažje dol hodil, jaz sem se pa z osvežilnimi robčki malo osveževal in ugotovil, da če na eno mišico pod pazduho malo bolj pritisnem (pa sploh nisem vedel, da imam tam mišico!), da ful boli. Pa me je pomiril, da naj še kam drugam pritisnem in bo tudi bolelo in je res!
Domov v bazo smo se igrico igrali, da kdor prvi zaspi (razen šoferju Erkiju nismo dovolili igrat!) da za večerjo vsem v Sloveniji da, dokler Potrpin, ki je komaj oči držal odprte, ni zahteval red bull. Potem smo pa igro prekinili …
Smo se pripeljali v bazo malo pred kosilom in smo kar malo fanfare pričakovali in rdečo preprogo, pa jih ni bilo, ker so drugi tudi nočne sekali, čeprav ponosni na nas so bili šefi pa vseeno. So nam celo čestitali in dovolili, da lahko spimo, dokler nas ne pokličejo …

Preden smo v nezavest popadali, smo še pod tuš skočili (sploh nisem vedel, da to tam tudi imamo!), mi je Bernard posodil head&sholders, a sem samo sholders uporabil, kakopak. In ko mi je žajfa pod tuši na tla padla, se nisem upal skloniti, ker se je poleg mene Potrpin hehetal in bohsigavedi, kaj se človeku po takšnih naporih plete po glavi …
Še ena ali dve kavici in potem se lepo stuširani odpravimo proti zasluženemu počitku. Najbolj me je bolelo, ker so nas kolegi garači kar malo postrani gledali, so se na polno pripravljali na novo tlako, da kje smo se kurci spet skrivali!? Sem potem pokazal na višjo goro, kot sem jo pokazal direktorju Uprave in so nas z razumevanjem pustili v postelje. A dolgo nismo spali, itak da smo kmalu ugotovili, zakaj so nam šefi dovolili spati, kolikor hočemo! Je sonce pripržilo v šotor, da nam je maline v mehko skuhalo in smo bili po treh urah in pol spanca že spet vsi na kofetih in senco iskali!
Ko sem malo k sebi prišel, sem pa odšel raport v štab podat in sem potožil šefom, da mogoče bi blo pa takšne matre bolj za intervencije za prišparat, da na vajah naj nas pa malo ujčkajo in je bil Matjaž nadvse presenečen! Da če nismo prebrali scenarija, da tam vse piše! In ponosno dodal, da ko se je pred štirimi meseci začel pripravljati na vajo, je v avstrijski obrazec, kaj bi naši (lahko) delali, vse odkljukal in še pod opombami dodal par stvari. Da naši to zmorejo!

Zvečer smo imeli zaključno prireditev z govori in večerjo in ko sem ven hodil na čik, me za roko potegne tretji komandant, da naj stopim na sredino prostora. Povsod gužva, samo v tistem krogu prostor. Sem bil presenečen, stopim tja in debelo gledam, pa mi reče, naj globoko vdihnem. Storim to in bruhnam v usta. On mi pa mirno pove, da ga je tam nekdo ustrelil … Jah, ja, humor je črn po par dnevih …

Nismo dolgo zdržali na žurki, smo bili zbiti, že pred polnočjo smo se vrnili v tabor in v postelje. Mladci pa so seveda potegnili …

V nedeljo sem v našem šotoru prvi vstal in že kofe ali dva spil, ko so ostali jamarski reševalci vstali. Edino en šofer je bil pred mano, je ravno v gume od tovornjaka brcal, da se mu jajčka od beder odlimajo …

Anžič je razmišljal, ali naj z mano kofe spije ali gre na stranišče (ki je bilo kar daleč proč, največ se je nahodil Potrpin, ki mu bodo za božič zagotovo od tam voščilnico poslali, so kar prijatelji postali), pa ga je Bernard iskreno opozoril, da če mu že rdeča lučka gori, naj kar takoj na pot stopi brez kofeta. Da on ga je komaj tja prinesel, potem je bil pa na sekretu en črnec (edini na vaji), ki ga je baje do zadnjega tiščal! Itak da ga je, ker se je malo družil z našimi reševalci knapi, kar nikoli ni dobro in bo zagotovo še par dni bolan …

Potem smo se lotili pospravljanja tabora in je bilo spet ko v mravljišču. Še jaz sem moral malo za delo zagrabit in še celo Marko Z. je malo pogaral, sem opazil. Par stvari ni delalo in so nanje nalepili nalepko z napisom ne dela, on je pa rekel, da kakšni da so, da nedelja se piše z l in j in je lepo za njimi dopisoval in popravljal šlamparijo …
Sem pa zaslužil za pico, to se pa moram pohvalit. Na tleh sta bili dve metli in mi je zlati Marko Z. postavil izziv, da mi plača pico, če grem k ženskemu delu ekipe (kar nekaj komandantk tudi imamo, kakopak) in jih oklincam, da kako parkirajo, da naj malo pospravljajo za sabo. Pica je le pica in sem šel, pa odšel sem od njih tudi dokaj hitro …
Vaja je totalno uspela, če mene vprašate, ker če so šefi zadovoljni, potem je svet na tečajih. In šefi so zadovoljni, mi pa tudi.

Domov je spet vozil Marko E., mi smo pa lepo počivali.

Pa še dobro, da smo, ker ko sem domov prišel, sam moral najprej sam dva pralna stroja oprat. A zakaj da sem se ženil? Se tudi jaz sprašujem! Predraga je namreč odšla na morje.

Kam gre ta svet …