Ko sem pred kratkim videl, da je Irena trapljala po že pred sto leti opuščenem rudniku pri Mokronogu, sem se spomnil, da sem si želel zadevo ogledati tudi jaz, pa nikoli ni bilo prave priložnosti. Sem jo poklical, sva določila datum in danes na lep deževen dan krenila v gozd.
Vhod v rudnik ne najdeš kar tako, čeprav so znamenja o nekdanjem rudniku vsepovsod v gozdu. Večinoma so zasuti, edini, ki menda še obstaja, je pa skrit in moraš vedeti, kje je. Saj pravzaprav niti ne vem, kaj sem pričakoval od akcije, bolj ko ne sem si le željo spred let nakanil uresničiti. A že ko sva se sprehodila po prvih metrih rovov, me je kar nekakšno navdušenje prevzelo. Saj kakšne lepote ni, navdušen sem bil nad tem, kako so ljudje že pred stoletji kopali hodnike v živo skalo!
Rudniški rovi, kar jih je še ostalo, so pravcati labirint v več nadstropjih. In pokukala sva prav v vse. Sem pa zadevo debelo podcenjeval. Res jih je prehodnih le še kakšnih 800 metrov, a s sabo ne vzeti vode, hrane, rezervnih baterij za svetilko na čeladi, ki sem jih praznil že vsaj v dveh jamah, je skorajda neumno. Pa plezalne opreme sem tudi vzel le za okus, čeprav mi je Irena povedala, da se bova spustila globlje od 30 metrov. Ja, saj sem vzel skoraj 100 m vrvi, a jaški niso en za drugim! Ko sva po kakšnih dveh urah končno prišla so zadnjega, ki je najglobji, sem skočil nazaj do transportke in odrezal vrv, kar jo je še ostalo. A če ne bi na pritrdišču zvezal dveh gurtn, ki sem jih še imel in na koncu na vrvi razvezal vozla proti izpadanju, bi obvisela kakšnih 10 cm nad tlemi in se ne bi mogla izpeti!
Pa bi bilo to škoda, kajti spodnji rovi so me najbolj fascinirali. Ravni, kot z ravnilom potegnjeni, z nešteto križišči. Irena je poskakovala med hojo, jaz sem pa hodil ko osemdesetletni starček, ves čas sklonjen, pa še vseeno sem z glavo butal ob strop! Sva se ves čas ozirala nazaj, da bova vedela, kako se vrniti, pa tudi v kakšne stranske, že deloma zarušene rove sva se rinila. Tudi v zelo ozek poševni rov proti površju sem se zarinil nekako, ker me je firbec, kam bo peljal, pa se je neugledno zaključil. Šele ko sem drsel nazaj dol, sem opazil, da so na vsak meter v stene na obeh straneh izkopane nekakšne poličke, kamor so postavili leseno gredo, da so lahko kopali navzgor!
Jap, res so me zadeve kar fascinirale! Menda je o rudniku pisal že Valvazor, zdaj me že toliko firbec, da bom poskusil najti kaj zapisanega …
Več kot štiri ure sva trapljala po podzemlju in se navduševala nad nekdanjimi garaći v podzemlju, v eni od dvoran še relativno blizu vhoda sva celo mačko opazila, ki se je skrivala za neko skalo. Ne preveč uspešno, vsakič, ko sva jo obsvetila, so jo izdale njene zelene reflektivne oči …
Zunaj je pa scalo, kakopak in čeprav je bila jama suha, sva do avta prišla mokra. Še kofe v eni od neštetih mokronoških gostiln potem sem pa že kar med vožnjo domov naročil pico. Čeprav nisva bila v tapravi jami, človeka vseeno zlakotni …
