Imeli smo zadnjo letošnjo vajo reševalnega centra Novo mesto. S Klemijem sva bila v vasi Krka že ob pol osmih, ko sonce še ni vzšlo in je pokrajino še melica prekrivala in je bilo mrzlo za popizdit, midva pa prva. Pa kam gre ta svet!? Okej, Tanja je bila že tam, ampak ona ne šteje, ona je vedno prva. Pa dva bumbarja sva v avtopralnici videla, ki sta vsak svoj avto drgnila že navsezgodaj in mi ni bilo nič jasno, kaj je z ljudmi, pa je potem Tanja pojasnila, da sta morda šla na ohcet. Ampak ohcet ni sredi noči, sem prepričan, misterij je ostal nepojasnjen, pa sonce je prišlo, hkrati z njimi pa tudi reševalci.
V steni smo se razpodili vsak k svojim nalogam, jaz sem se Ticota držal, je najbolj izkušen blefer, in najbolj ve, kako najti najlažje delo in izgledati, kot da se najbolj matraš. Sem mu uspešno pomagal …
Lepo smo trenirali in ponavljali, tudi kaj novega poskusili, celo en manevrček sem poskusil, za katerega so bolj izkušeni trdili, da je povsem varen, delali ga pa niso, manj izkušeni smo se pa veselo vozili gor in dol. Če so pa rekli, da je varen …
Najbolj požrtvovalen je bil spet zlati Marko Z., ki se je pustil zapakirati v nosila in smo ga trajbali gor in dol on je pa samo ležal, le ko sem ga začel na vrvi jaz premetavati, je eno na hitro zmolil. So pa napravili napako in so mu roke ven pustili in ko smo ga za hip kar v nosilih na tla odložili, da pripravimo nov manever, nam je skoraj ušel. Zapakiran v nosila! Se je z rokicami odrival, a ko ga je preveč k ognju zaneslo, je odnehal in se pustil maltretirati še kakšno uro.
Potem smo klobase nad žerjavico vrgli, so teknile, nato pa še en bolj divji reševalni manever poskusili, pri katerem smo vsi uživali, le on je bil bolj bled. Ko je bil v zanesljivih rokah Borisa in Ticota in je v dolino že letelo čez drn in strm kot brez zavor in sta se oba privezana na nosila smejala ko dva šmrkavca, je bil tako togoten, da se je kar za eno drevo prijel in se poskusil rešiti, pa mu seveda ni uspelo. Mimogrede so še veliko skalo prevrnili, ki je malo po nosilih podrsala, a ker je Borisa in Ticota zgrešila, sta ga potolažila, da je v redu.
Kurac je v redu, sem zlatega Marka Z. po dolgem času slišal malo se razjeziti, a sta ga potolažila, da je res v redu in ga strajbala do doline, kjer je lahko šel končno spet malo ven iz nosil, da si spočije od reševanja.
Pa ne za dolgo, smo ga spet v nosila in na štrik spravili, da smo potrenirali še premikanje nosil iz horizontale v vertikalo ter nazaj. Ko sem ga zajahal, da sem ga lahko dobro zagrabil, da ga prekucnem, sem pa ugotovil, da je moja rit direktno nad njegovim obrazom in sem si izpolnil dolgoletno željo. Enega nekomu direktno pod nos stisniti. Mi je bilo edino žal, ker je imel na čeladi vizir, ga je bolj slišal kakor zavohal, jaz sem ga pa potem bolj zavohal kakor slišal, ker je šel kakopak gor …
Končali smo začuda še podnevi in na analizi začuda tudi komandant ni nič godrnjal, ker tokrat je bila šefica Tanja in se je lahko on z nami igral …
Se pa vsaj nekateri nismo direktno domov odpeljali, smo se ustavili še pri Anžiju, ki je praznoval rojstni dan. Nam je ves ponosen postregel s torto, ki jo je naredila njegova najljubša in ponosno pokazal malega jamarja, ki je rinil nekam proti sredini sladice. Ker revež ni vedel, da njegova najljubša pač ni mogla počakati, da se torta razreže in je za poskušino s prstom luknjo izvrtala za par grižljajev, ker takšne ženske pač so, ko je ugotovila, da zadve ne bo mogla zakriti, je pa enga Kena iz marcipana noter porinila. Ma, saj je iznajdljiva, priznam. In, ne, Anži ni pustil, da bi pojedli njegove noge …
Na koncu je pa kakopak še Remih prišel (ko je šla njegova spat) in takoj parkrat po mizi udaril in Anžijevi predragi ukazal hrano in pijačo mu prinesti. Ker si je to vedno želel, pa doma ne sme. Anži je pa tudi debelo gledal, a sem opazil, da bo moral še kakšno olimpijado ali dve počakati, preden bo dovolj pri kondiciji, da tudi on udari po mizi. Ker se bo moral potem na hitro premakniti na rezervni položaj …
No, jaz sem se pa domov prestavil, ko so pravi možaki po kozarcih posegli, ker za nekatere športe sem pa že prestar …
