Dokaj zaželen

Ker JRS rešuje tudi z žičnic, smo se letos odpeljali do Bovca, kjer je na kaninski žičnici potekala velika akcija reševanja iz jajčkov. Z gasilci, gorci, jamarji.

Zjutraj je scalo, kakopak, kakor se za vajo spodobi, više gor je snežilo. Ker nas je bilo iz JRS 35, vsi nismo mogli trenirati reševanja ujetih, smo bili pa dobri za ujetnike v jajčkih. Sem se dobro oblekel, ker sem vedel, da bo trajalo, pa nahrbtnik sem s sabo vzel, kjer sem imel celo oddejico, predvsem pa kuhalnik. In to me je naredilo za dokaj zaželenega za družbo. Kar nekaj jih je hotelo v jajček z mano, a na koncu se je tako odpeljalo, da sva, ker smo bili v majhnih kabinicah po dva, skupaj pristala s Potrpinom. Ko se je žičnica premaknila, sva z zanimanjem ugotavljala, kje se bo zaustavila, ker ponekod je menda celo 100 m do tal, a sva imela srečo, le kakšnih 20 ali 30 m naju je ločilo od matere zemlje, ko smo obtičali v zraku. Najprej sva seveda malo vpila v par jezikih, takoj ko sva prve reševalce zagledala, saj so na žičnici kakopak tudi turisti. Malo hilfe, malo ajuto, malo upomoč, po slovensko sva pa samo preklinjala, da kdaj nas bodo dol sneli, da midva sva prišla smučat, ne pa bingljat v zraku. Gospodična spodaj naju je pomirila, da delajo vse, kar je v njihovi moči, da nas čim prej rešijo in je odhitela naprej v hrib še druge pomiriti, čeprav sva hilfala in ajutala za njo, ko da se utapljava.

Potem sva si sendvič privoščila, nato sem pa kar za kavico pristavil, ko sva že kakšno urico bingljala. Preden sva si jo privoščila, sem seveda zadevo še pofotkal in fotko premraženim kolegom v sosednjih bingljajočih se jajčkih poslal, da so lahko kletvice mi nazaj poslali, pa še nekaj sladkarij sva si privoščila, potem se je pa že gorska reševalna do naju prebila. Prvi je šel dol Potrpin, je imel na sebi jamarski pas, čeprav je mene bolj zeblo. Možakar je namreč v jajčku lahko vzvravnano stal in je lahko celo malo telovadil, da se je ogrel, mene so pa samo kofeti greli. No, plenica, v katero sem se vtaknil, me je tudi pogrela, ker po navadi druge vanjo vtikam, na sebi je velikokrat še nisem sprobal. Me je gorc pohvalil, da sem prvi, ki sem se sam v plenico spravil, da ponavadi so bolj boječi, je pa vseeno preveril, kako sem napravil. Na mojo prošnjo, kakopak …

Spodaj so nas drugi reševalci pričakali, da so nas po brezpotju do ceste spravili, tam so nas pa gasilci sprejeli in v dolino odpeljali. Na ričet in kavico. Potem smo pa lahko že proti domu odpeketali. Če bi se na prelazu zaustavili, bi se lahko celo malo kepali, a se nismo, smo se pa na milijon kofetih med potjo, zato domov nisem prišel še podnevi, kakor sem upal …

 

Napiši mnenje