Riž in najlonke

Letos se je tako poklopilo, da sta bila četrtek in petek praznična, kar pomeni že skoraj tamal dopust in ko sem na ferajnu predlagal, da bi udarili večdnevni prvonovembrski tabor pri Čaganki in še kaj postorili v jami in okolici, so bili sicer takoj za, le predsednika je skrbelo, če bo poleg mene sploh še kdo prišel. Ker bodo šli raje na morje, recimo, ko bo toliko dni fraj, ne da bi bilo potrebno vzeti dopust.

Mene ni, ker Žeki se je prijavil že tri mesece prej, to sva pa že ekipa, ki lahko kaj naredi in čeprav sem v mailu po nesreči pozval jamarske kolege, naj se nam pridružijo na prvomajski tabor, jih je na koncu vseeno prišlo 28!

Šefa ni bilo, kakopak, je šel z ženo na morje. Je pa dal kartico, da sem hrano nabavil in še par malenkosti in sem ga kar videl, kako si nohte grize vsakič, ko je dobil obvestilo, da sem jo potegnil, a je bil kul, ni poklical in protestiral!

V četrtek zgodaj dopoldne, ko smo se začeli zbirati, je seveda deževalo! Napeli smo cerado pred bivakom in nad kuriščem (ker golaž se dolgo cmari), potem sem pa moral iz toplega bivaka skoraj nagnati najprej Remiha in Anžija, da sta se odpravila proti dnu Čaganke, kjer sta nameravala preživeti dva dni in v Kalahariju kopati nadaljevanje, malo kasneje pa še Tičarja, Žekija, Daliborja in Boškota, ki so se odpravili v Južni rov, kjer se je Tičar namenil v različnih dvoranah pobirati vzorce zemlje, da bo napravil nekakšno raziskavo. Saj vsega nisem razumel, me je vmes, ko je razlagal, da bodo poskusili ugotoviti, kdaj so tisti vzorci zemlje nazadnje videli svetlobo ter s kakšnimi raziskavami se to ugotovi, začela peči glava, ampak ko bo to enkrat narejeno, bomo menda vedeli, kako stara je Čaganka. Se mi to zdi sicer totalno neumno, ker bi mu lahko jaz za par kofetov povedal, da je stara stara, res stara, ampak kaj bi znanstvenikom jemal veselje.

Vmes so prišli še Krkaši, ki so imeli sicer svojo akcijo, a bi morali do jame po dežju predolgo hoditi in so se raje kar k nam pripeljali. Štirje so se v Čaganko odpravili malo mišice pretegnit – Irena okrepit zadnjico, ker so ji rekli, da jamarstvo to naredi, Robi kakšno kilo dol snet, ker jamarstvo menda tudi to naredi (če prej ne poješ za štiri, kakopak), Maja in Jani sta šla pa menda samo iz firbca.

Ostali Krkaši so meni pomagali lupiti in rezati čebulo za golaž. 5 kg smo jo zličkali, Jasna in Tjaša sta potem zadevo nad ognjem kontrolirali, Ana je pa kontrolirala njiju.

Ponoči so začeli počasi ven hoditi, ravno ko je bil golaž kuhan. Irena je bila zadovoljna z rezultatom, je dosegla svoj globinski rekord in je ponosno povedala, da je potem zunaj kar enega glasnega damskega spustila, da prekontrolira mišice, čeprav je Jani, ki je hodil za njo, takojci protestiral, da ni bil damski, Robi je bil pa tudi zadovoljen s pokurjenimi kalorijami, zato je še en sendvič pojedel, ko je čakal, da se golaž shladi. Majči ga je pa spodbujala, naj kar nadoknadi pokurjeno energijo, da jo bo ponoči potreboval …

Smo moževali pri ognju kar pozno v noč kljub dežju, so krepko kurili, čeprav me je kar bolelo, ko sem opazoval, kako drva iz drvarnice kopnijo ko lanski sneg.

Ko sta se okoli dveh zjutraj iz skoraj pol kilometra pod površjem javila Anži in Remih, da sta končala s tlako, da samo še nekaj pojesta, potem se pa spravita v spalke, smo se pa tudi mi počasi odpravili v postelje …

V petek se je ekipa krepko povečala, so malo pred deveto prišli Uroš, Kaco, Črt in Manca, da se lotimo Jame pri vlaki, ki je vsako leto edina tam okoli prepihana, a se dela seveda nismo takoj prijeli. Najprej smo zajtrkovali, kakopak. Jajca s hrenovkami in sirom. Robi je jajca mešal z ogromno kuhalnico z eno roko, drugo je pa imel v žepu, torej je jajca mešal z dvema rokama, potem je pa od Tjaše zahteval, naj hitro sol prinese. Od Tjaše lahko zahtevaš vse, samo hitro ne, zato so bila malo bolj zapečena, kakor je želel. Je kuho nato prevzela Ana, predvsem verjetno zato, ker kuharice lahko vmes kakšen pelinkovec nagnejo in je Tičar ugotovil, da se je že začelo. Je bil v jami cel prejšnji dan, zato pač ni mogel vedeti, da se niti končalo ni …

Po zajtrku sta si Uroš in Črt že pivo privoščila, sta navajena te ure, takrat v trgovinah alkohol sprostijo. In preden si je Urči odprl drugo pločevinko, je še posvaril, da med nami ni predsednika, zato ne bomo pili. Da ga bomo žrli …

Žekija in Tičarja smo kot zamenjavo Anžiju in Remihu poslali proti dnu, čeprav sta imela usrano opremo od Južnega rova, ostali smo se pa v tisto ob vlaki zapodili in garali, ko da smo plačani. No, okej, garali so tisti, ki so bili pod zemljo, mi smo se bolj z električnim vitlom igrali in zabavali na soncu. Smo v jamo spustili še Aninega nečaka Nizozemca, ki je bil prvič v Sloveniji, kar v sodu, ker ne zna plezati, in je bil navdušen. Kakšnih 30 polnih sodov smo dvignili, preden smo se na kosilo odpravili. Ja, uganili ste, za kosilo smo jedli makaronflajš. Smo v golaž le malo vode dolili, par juh iz vrečke, par kilogramov makaronov in polento in je bilo okusno za prste polizat. Potem smo se nekateri spet na tlako podali, večina jih je pa ob ognju obsedela, so Klemi, Tico in Grdin prišli nejamarski program vodit.

Ob šestih popoldne sta vsa blatna mimo nas iz Čaganke prišla Remih in Anži, nas je pa šele okoli devetih zvečer lakota k bivaku odnesla.

Tam pa žurka, da ni za povedat, ko da je dan republike, ne pa dan mrtvih!

Me je od celodnevnega premikanja tistih sodov hrbet bolel, sem pojedel nekaj odlične Grdinove na žaru pečene vratovine (žerjavico se je verjetno videlo iz vesolja, od polne drvarnice drv jih je ostalo samo še pol), potem sem se pa okoli enajstih kar v posteljo odpravil hrbet zravnat in knjigo brat. Pa ne samo zato, ker smo bogemu Remihu, ki ga je Čaganka v križ udarila, morali pomagati vsakič, ko je hotel s stola vstati in sem se bal, da bo hotel še za na stranišče pomoč pa si bo mene izbral! Res sem bil zbit. Žurka zunaj me niti ni motila, mladci si pač morajo tu in tam dati duška, a kar se je dogajalo potem, bom najraje kar zamolčal!

Pred stoletji, še v gimnaziji, me je mama od prijatelja prosila, če pridem pomagat nabirat bezek, da bo naredila sok. In ker sem ves čas visel pri njih, sem prišel, itak. Smo cel dan nabirali tisto pizdarijo, potem pa še sok pomagali delati. Zvečer je pa večerjo naredila. Glave družine ni bilo nikjer, za mizo smo sedeli le ona, trije otroci in jaz. Smo mirno jedli in se pogovarjali, ko se je nenadoma zališalo, da nekje teče voda. Kot bi nekdo točil vodo iz zalivalne cevi v vedro z vodo nekje z višine. Me je zvok začudil, a še bolj me je začudila reakcija ženske, mojega sošolca ter njegove leto dni mlajše sestre. Ni je bilo. Kot da bi samo jaz slišal tisti zvok. Mi je bilo čudno, a rekel nisem nič, je pa rekel najmlajši sin, ki je obiskoval morda tretji razred osnovne šole, ki je očitno šel raziskat, kaj je to za en zvok in je pritekel nazaj v jedilnico – mami, mami, ata v bezgov sok ščije! Jih je dobil okoli ušes, itak, vsem tam za mizo je bilo pa nadvse nerodno. Okej, edino tamalemu ne, on je bil samo zmeden, ker ni vedel, zakaj jih je fasal …

Zdaj vem, je izdal družinsko skrivnost. Ata je bil alkoholik (ali pa je le prepogosto v kozarec pogledal, kaj pa vem, čeprav to je isto) in vsega se pač ne pove …

A jebajga, jaz sem ko tisti mali, bom kar povedal, kako luštno smo se imeli.

Sem torej v miru ravnal hrbet in bral, zunaj so žurali, malo čez polnoč je pa do mene prišel razneženi Klemi. Da to ni prav, da nisem z ostalimi, da se jim moram pridružiti. Saj sem se otepal, to že, a hudič je bil vztrajen! A vi veste, kako je slišati Kumbaja my Lord z najbolj otožnim glasom zapet in z alkoholno zjebanim posluhom, ki ti nabija pol ure v uho na ves glas?! Sem vstal, kaj sem pa hotel in se pridružil bandi ob ognju. Pa Klemi ni odnehal, je pel, ko da mu gre za življenje, pa vse je imel rad, ko da odhaja na vojno, nekaj čez drugo uro zjutraj mu je pa ena varovalka pregorela, se mi zdi, je začel pa Nipičevo silvestrsko peti. Saj prvič je bilo smešno, pa petnajstič tudi, ampak ko jo je šestnajstič zapel najbolj doživeto, je pa eno žičko skurilo tudi Ticotu in je začel odštevati. Pet, štiri, ena, srečno novo leto! Dvojko in trojko je zgrešil! Potem smo si čestitali vsevprek, ko da je res in novo leto in božič in hanuka, še par Nipičevih je zakrulilo v noč, tudi Kumbaja se je pojavil, Klemi je še imel energijo, na koncu sem moral pa še eno raketo, ki jo imam za obrambo pred medvedom, če spet kdaj pride, v zrak spustiti. Si sploh ne morete predstavljati, kakšno veselje je to povzročilo! Pa sem jo spustil brez slabe vesti, noben pameten medved nikoli več po tej žurki ne bo prišel do bivaka!

Zaključili smo s koncertom v D-duru za motorko, je Jani malo zašpilal pod oknom, kjer sta spala Robi in Maja. No, nismo zaključili, le jaz sem zaključil, sem stekel v bivak in se zaklenil. Pa slušalke v uho in sem uspel nekako zaspati …

A ne za dolgo. Malo po sedmi uri zjutraj, v soboto, je že Klemi kolovratil po bivaku in iskal svojo zobno ščetko. Da kam sem jo dal, da sem jaz upravnik bivaka. Sem mirno priznal, da če bi vedel, da jo ima tam, bi si jo že včeraj v rit vtaknil in mu jo z veseljem potem dal, a ni odnehal. Me je povsem razbudil in sem kar vstal. Robi je bil že pokonci, je kuril, da si je pogrel meso, ki je ostalo od večerje, pa še makaronflajš je postrgal iz kotla, da ga je bilo kasneje lažje oprat. Ko sva kofetkala, sem pa motorko zagledal in ga vprašal, ali zna špilat na njo. Itak se mu je obraz razjasnil ko polna luna in je vzel najbolj grčasto poleno in ga tik ob Janijevemu šotoru razžagal po dolgem.

Potem sem tam ob ognju kavice žulil in užival, ko sem opazoval, kdo je iz kakšnega šotora prilezel. Ma saj so vsi mladi in ledek in frej in ni blo nobenega greha, a kakšen moralni maček je pa vseeno bil poleg tistega tapravega. Zvečer so bili nekateri res možakarski z besedami, zjutraj so pa nekatere tisto Šifrerjevo pele, da dec ne more …

Ja, lepo je navsezgodaj sedeti ob ognju, srebati kavico in opazovati svet okoli sebe!

Za stranišče je bila čakalna vrsta in ko se je iz majhne hišice vrnil Jani, je vse opozoril, da kljub temu, da je hišica majhna in prepihana, naj nihče vsaj pol ure ne gre vanjo, če se ima rad. Robi je stopicljal, da on se ima rad, a čakati pa ne more, zato sem mu nabral polno vrečko žaganja, ki sva ga sproducirala z Žekijem (ko sva drva za zimo pripravljala, da so jih lahko za novoletno žurko pol pokurili), da ga strese v luknjo in je nazaj prišel ves zadovoljen, da zadeva deluje. Itak da deluje, na koncu bomo še kvaliteten kompost prodajali, sama kvalitetna hrana in še bolj kvalitetna pijača …

Začuda se je po zajtrku (palačinke, hvala Ana, z marmelado, hvala Mančina mama) kar vse nekako pospravilo in posoda se je pomila (pohvala Tjaši, enkrat bo še taprava žena nekomu!), nekateri so se domov odpravili, tapravi smo se pa še enkrat v Jamo ob vlaki zapodili in garali skoraj do noči.

Na koncu smo Tičarja in Žekija počakali le Robi, Maja, Jani in jaz. Tam okoli sedmih zvečer, ko me je že malo skrbelo, sem predlagal, da se do jame odpravimo. Ko sem pokukal v prvo brezno, je nekje ravno na sredini Tičar se matral. Itak da sem zavpil od veselja in bi bogeca, ki je v Južnem rovu zemljo nabiral, naslednji dan pa na dnu Čaganke dva dni garal ter preživel, kmalu kap. Še dobro, da je bil na štrik privezan!

Žeki je švical malo niže dol in čeprav je bil utrujen, je začel čebljati iz globine, ko da je navit! Itak da smo se trudili razumeti ga, a je Tičar, ki je z njim preživel intimne tri dni pod zemljo, le resignirano odkimal z glavo. Nima gumba za izklopit, je mirno pojasnil …

Ko smo čakali, da še Žeki ven pride, sem Tičarju na hitro pojasnil, kakšno žurko je zamudil. No, video sem mu pokazal. In je pohvalil najinega skupnega mladega prijatelja, da je res dober. Da zna dvigniti ljudi, s tem da sebe zbije po tleh. Je pa res, da smo mu vsakič pomagali vstati …

Še Žeki je prisvinjal ven, smo jima spekli klobase, pivo odprli, potem smo se pa domov odpeljali. Tridnevni tabor Čaganka se je končal. Uspešno. Bo šlo povsod naprej, le delati bo treba. Kar pa znamo. Ko 28 ljudi skupaj stopi, ne more biti slabo!

Aja, najlonke in riž.

Takšno sporočilo sem dobil od Anžija, ko sem nabavljal robo za tabor. Itak sem ga takoj poklical, če ima vse ovce preštete, pa je pojasnil, da to potrebuje za posodo, v kateri so spalke. V spodnjem bivaku, skoraj pol kilometra globoko. Da se vlaga in plesen ne zaredita. Riž sem kupil, najlonk pa v trgovinah, kjer sem kupoval hrano in plinske bombice in podobno, niso imeli. Zato je Anži vzel dvoje rabljene od svoje predrage. Remih je celo navijal, naj ji ene mrežaste sleče in še tople dol prinese, da bosta imela kaj počet po tlaki v Kalahariju, sam če jih je res, pa ne vem.

Ko sem Žekija vprašal, če je v posodo s spalkami dal tudi riž, je pa odkimal, potem se mu je pa posvetilo. Da je videl najlonke dol, a je mislil, da jih ima tam Tico, za spanje. Da je enkrat na smučanju videl, da ima nekaj podobnega …

Spalke bodo naslednjič smrdele torej. Najlonke pa ne več …

Napiši mnenje