Če v nedeljo ne dežuje, je skoraj škoda ne delati na novi jami, smo si rekli in odpeketali proti Čaganki. Črt je bil že gor, si je medeni mesec privoščil, nam pa ni, zato je kamero pred bivakom pokril, ker je ni znal izklopiti. Pa, roko na srce, bohvedi kakšne posnetke bi zabeležila, če jo je moral pokriti, sem prepričan, da si jih nihče od nas ne bi hotel ogledati …
Tokrat smo imeli že peto akcijo, a ker ni bil vsakič prisoten naš pedantni predsednik, ki vse beleži, ne bomo nikoli vedeli, koliko materiala smo že ven potegnili. Mislim, saj tam ob bodoči jami je že ogromen kup, a statistike, koliko sodov, pa nimamo. Smo krepko delali (okej, tehnično gledano bi moral napisati, da so delali, a sem tudi jaz nekaj brkljal, sem luže z vlake v dolino spuščal, ker se zdaj poleg Kacota edino še jaz lahko pripeljem z avtom do bivaka!), okoli dveh smo si pa kosilo privoščili. Je celo Manca iz vroče zakurjenega bivaka h ognju prišla, da jo je lahko predsednik pohvalil, ker je pisker pomila, da smo mu prebranac v njem skuhali, ker edini od nas mesa ne je. Okej, pa da ga je pomila, je celo malo pretenciozno trditi, le splaknila ga je, ker je bil malo prašen, torej ni ravno veliko truda vložila v trud očarati predsednika. Je zatorej malo bolj počasi do nas od bivaka hodila, za tistih par metrov si je kar krepko čas vzela in ko sem jo opozoril, da je skoraj tako počasna kot Tjaša, je pojasnila, da namenoma, da si jo bomo lahko bolje ogledali! Evo, priznam, velikokrat brez besed ne ostanem, tokrat za trenutek sem! Saj sem potem protestiral, da se mora še kaj okoli osi obrniti med hojo, če želi pozornost pritegniti, potem sem se pa spomnil, da gre lahko večina tam prisotnih v zapor, če bi preveč gledala in smo se raje hrani posvetili. Urči se je pa poleg hrani posvetil še dresuri, sem lahko mojstra direktno pri delu občudoval! Je tudi tanovo pripeljal, da vidi, kaj jamarji počnemo, zadevo pa še za uvajanje potem izkoristil.
Boš pivo, jo je vprašal.
Ne, je odgovorila. Boš ti?
No, zdaj ko si že ravno vprašala …
Pa je to še pri par drugih zadevah ponovil in je kar ratvalo. Pa sploh kaj veliko truda ni vlagal v to. Ko je recimo za pivo vprašal, sploh niti nakazal ni, da hoče vstati in pivo ji prinesti, če bi si ga zaželela, recimo, kar tako mimogrede je to navrgel!
No, kdor zna, pač zna …
Smo potem še malo delali (okej, so delali), malo sem pa še jaz tamladi treniral, sem jima pokazal, kje imamo vodo in krpe in cet in kako se voda segreje, da se posoda lepše opere, potem smo pa z delom zaključili (jap, še malo, pa bo jama za registracijo, torej 11 m) in klobase na žar vrgli.
Potem smo se proti domu odpravili, jaz in Kaco edina od bivaka z avtom, Črt in Manca sta se odločila pa še malo ob ognju kakor posedeti. Da ne bi kaj zagorelo pa to …
Na gozdni cesti, kjer so imeli ostali avtomobile, sem zaustavil, da se poslovim. Predsednik je bil ves živčen, je po avtu denarnico in nahrbtnik iskal potem pa ugotovil, da je zadeve verjetno pozabil v bivaku in se je peš napotil nazaj v temo. In ker nisem še tako zelo star, sem seveda vzel telefon in takojci poklical njegovega sina, ki je ogenj kukr še malo vahtal, da ata nazaj prihajajo. Pa je bil nedosegljiv. Sem zmignil z rameni in se odpeljal domov, če so pa tudi predsednik in predsednikov in bodoča predsednika mlajšega zmignili z rameni, preden so se odpeljali, pa ne vem …
Doma sem jih pa poslušal, itak. So kuzlico pod tuš odpeljali, da jo primerno hiši spet naredijo, pa se je tuš skoraj zamašil od vsega blata, ki so ga sprali z nje. Kaj naj rečem, tudi moja kuzlica, ki je tudi še mlada, se je gor imela lepo …
