Fikcija in nefikcija

»Lulat moram,« je pojasnila. »Kam naj pa grem?«
Zamahnil je z roko.
»Kamor hočeš.«
Irena je zardela.
»Ja, tole bo malo problem. Imam sramežljiv mehur …«
»Kaj to pomeni,« se je začudil. »Da ne moreš lulati po kamnih?«
»Ne, ne, ampak če je kdo poleg, ne morem.«
»Aha, vse jasno. Saj ne bom gledal, pa še luči bova pogasnila,« jo je pomiril.
»Ne, ni vse jasno, očitno. Sramežljiv mehur pomeni, da tudi slišati ne smeš, ker potem ne morem,« je pojasnila. »A grem lahko kam stran? Ali pa greš ti kam stran?«
»Kako daleč pa?«
»Kaj pa vem,« je zmignila z rameni. »Sto metrov?«
»Sto metrov?!« je skoraj zavpil Blaž in skočil na noge. »Ni šans. Tako daleč ne bom rinil, še manj pa bom dovolil tebi!«
Zdaj sta oba stala in se za trenutek gledala kot pes in mačka.
»Okej,« je mirno rekla Irena, »a znaš peti?«
»A da bi pel, medtem ko ti lulaš?«
»Ja,« je bila kratka.
Blaž je malo pomolčal.
»Reciva takole – če bi se posnel, kako pojem, ti zagotavljam, da bi posnetek na Tubi dosegel par milijonov ogledov!«
»Uf, potem pa to ne bo šlo,« je zavzdihnila. »Potrebujem sicer hrup, a če bi se vmes rolala od smeha, lahko kar pozabim na lulanje … Kaj pa, če spustiš kakšen divji komad na telefonu?«
»Raje ne bi, morava šparati baterijo …«
Irena se je rahlo razjezila.
»Poglej, en komad spusti na ves glas in obljubim, da bom zelo hitro lulala, da ne bo šlo preveč energije. A lahko tako?! Jaz lulat moram! Ali to ali pa grem sto metrov stran …«
Blaž je zavzdihnil in iz žepa vzel telefon.
»A imaš kakšno posebno glasbeno željo?«
»Človek, samo uscala bi se rada,« je skoraj vzrojila Irena, »spusti eno divjo in glasno, prosim. Bo šlo?«
»Ja,« je zamrmral in v mapi na telefonu poiskal pesem, ki je odgovarjala njenim zahtevam.
Irena se je odpravila par metrov proč za veliko skalo, Blaž pa ji je obrnil hrbet, v roki držal telefon in se nehote pozibaval v ritmu pesmi. Kljub glasbi je slišal, kako se slači.
»Daj bolj na glas,« je zavpila izza skale.
»Ne gre,« je zavpil nazaj.
Nekaj časa se je slišala le pesem.
»Ne bo šlo, prepotiho je,« je zastokala.
Blaž je telefon odložil na skalo, pobral malo večji kamen s tal in začel z njim v ritmu pesmi udarjati po drugi skali.
»Bo to v redu?« je zavpil, da bi preglasil hrup, ki ga je povzročal.
Nič ni odgovorila, a med posameznimi udarci s kamnom je lahko slišal, kako nekje za kamnom šumi voda.
»Okej, maestro, lahko prekineš koncert,« je rekla, ko se je pojavila za njegovim hrbtom.
Odvrgel je kamen, vzel telefon, ugasnil muziko in sedel.

Zgoraj je odlomek iz mojega novega romana, ki izide v začetku naslednjega leta. Enkrat oktobra sem ga dokončal. To poudarijam zato, da se bo vedelo, kaj je bilo prej.

V petek si je Irena vzela dopust, da se malo pomatra v jami, namenila sva se v Cinka, v katerem še ni bila. Jaz sem nameraval pa že nekaj časa navrtati nekaj novih sidrišč, da se bodo lahko novi jamarji učili opremljati. Ustavila sva se pri medvedjem drevesu, ki je že ves olupljen od medvedov, ki se čohajo obenj in sva jih zavohala, medvede. Drevo res malo smrdi. Se je hotela še ona malo podrgniti ob deblo, pa ji nisem dovolil, kaj bi brez potrebe divje zveri vznemirjala! Potem sva se odpeljala še par kilometrov naprej in preoblekla v jamarsko opremo. Ko sva hodila proti breznu, sva v blatu opazila dokaj sveže in dokaj velike volčje sledi (zjutraj je še deževalo in bi jih spralo, če bi se ta tam potikal že prej), a se kaj dosti sekirala nisva. Sva bila dovolj glasna in vsak pošten volk ob takšnem hrupu zbeži …

Pred vhodom v brezno sem premetal vrvi in se odločil še en kofe v miru spiti, vmes je pa Irena razmišljala, če bi morda šla pred odhodom v jamo še odtočit, ker je vedela, da bo dolgo trajalo. 100 in nekaj metrov globine pač ni mačji kašelj.

Se je napotila proti debelejšim drevesom malo stran od tam, kjer sva sedela, a je že po nekaj korakih obstala. Nad kostmi in kožo neke živali. Ki jo je tam pojedel ali volk ali medved. In potem seveda ni šla še tistih nekaj metrov do debelejših dreves, so bili kar nenadoma preveč oddaljeni, temveč se je skrila za prvega debelejšega ne preveč daleč od mene.

Daj eno zapoj, je rekla.

Itak bi me kmalu kap nad zahtevo! Nihče na tem svetu si ne želi mene slišati peti, vam povem! In isto sem povedal seveda tudi njej. Nato je pa zahtevala, da prek telefona spustim glasnejši komad, da bo ona lahko v miru opravila. In sem ga, kaj sem pa hotel.

Preden sem se spustil v brezno, sem ji povedal, da sva pravkar odigrala sceno iz mojega novega romana, potem se pa do dna kaj dosti nisva več pogovarjala. Nama je šlo kar hitro, je imela prijateljica še toliko energije, da se je zarinila v luknjo nadaljevanja. Ni izrazila želje, da bi si kdaj v prihodnosti ogledala dno Cinka, je prebrala o mojih peripetijah. Ampak, ja, nikoli ne reci nikoli …

Preden se je na vrv proti ven podala, mi je pa darilo dala. Sem se ful razveselil, res, sem mislil, da je en takšen velik čokoladni bonbon, ko sem zadevo odvil, se mi je pa nad glavo verjetno zarisal vprašaj. Ker je pohitela s pojasnilom, da bo dolgo ven plezala, da naj jaz pa medtem malo lego kocke sestavljam! Da je na mojem blogu prebrala, da je enkrat Anži kinderjajčka sestavljal pod zemljo …

Ja, ne. Nisem sestavljal lego kock, sem raje dva prižgal, potem pa počasi za njo splezal. Itak sem moral vrv pospravljati in pritrdišča, pa še par novih sidrišč sem zavrtal in nabil. Eno me je še posebej zafrkavalo, ker sem visel na vrvi stran od skale in nisem mogel pritisniti vrtalnika, da bi zavrtal, prav namučil sem se. Tudi potem, ko sem fiks zabijal v luknjo, me je ob vsakem udarcu kladiva odbilo od skale, da je bilo prav zanimivo …

Ven sva prišla skoraj skupaj, še podnevi. In se je spodobilo še eno pico v rito vreči. Se ni kaj posebej branila in je celo že vrsto pice začela izbirati, ko me je poklical Klemi. Sem mu povedal, da sva bila z Ireno v Cinku, da zdaj sva pa v piceriji in se nama lahko pridruži. Ni imel časa, imel je pa čas začuditi se, da bo doktorica nutricionistike (kar koli pač to že je) použila pico. In se je začudil tako glasno, da ga je slišala tudi ona in si potem posledično naročila solato s piščancem. Da ne bodo ljudje okrog govorili, da se ne prehranjuje zdravo!