Operacija Čaganka -500

Leto 2020 bo leto Čaganke, smo se odločili v našem jamarskem klubu in potrudili se bomo, da jo nategnemo do globine (vsaj) 500 m, do katere nam že nekaj let manjka le nekaj metrov. Nekdo, ki v jami še ni bil, si verjetno predstavlja, da teh nekaj metrov pač ne predstavlja velikega problema, a na žalost ga. Na vsaki akciji na dnu se krepko dela in odkoplje par metrov rova. Ni veliko? Potrebno je priti na globino 450 m, kjer imamo bivak, skozi vse ožine in meandre in blato in vodo, več ko sedem, osem ur v tistem blatu in ozkem prostoru ne moreš delati, potem pa še par urno crkovanje proti površju. Z vso robo, ki je potrebna v jami!

A imamo načrt. Vsak mesec v 2020 vsaj ena akcija, s podporo na površju, pa vsaj trije veliki tabori s povabilom vsem jamarjem, ki bodo voljni priti. In bomo povrtali tistih par metrov manjkajočih, ni vrag!

Navdušenje je bilo tako veliko, da smo že takoj po božiču udarili eno mednarodno akcijo. Sta prišla dva avstrijska jamarska reševalca, Benji in Paul ter slovenski, Potrpin, pa midva z Žekijem, kakopak. Avstrijca z velikim kombijem so v nočni hosti na poti proti Čaganki blizu hrvaške meje seveda zaustavili naši policisti, menda kar dramatično, sta morala na zemljevidu na telefonu pokazati, kam gresta, ker povedati itak nista znala. In so ju spustili, čeprav, tehnično gledano, sta prišla v našo malo državico delat!

Ob ognju smo potem jamarske razdirali dolgo v noč in mesnine nad žerjavico švicali, v bivaku pa tako zakurili, da sta uboga reševalca, ki sta spala na zgornjih pogradih, na suho dihala. Benji celo tako zelo, da se je potiho splazil iz postelje in vodo poiskal, da si suho grlo osveži, a ker ni mogel vedeti, da so nam srbski jamarji prinesli hud domač šnopc v plastenki od radenske, je par krat krepko potegnil, preden so mu brbončice povedale, da nekaj ni prav. In nas je potem njegov kašelj zbudil …

Mednarodna ekipa reševalcev se je napotila v Južni rov okoli enajstih dopoldne po obilnem zajtrku in milijon kavah, z Žekijem sva se pa kakšno uro za njimi v jamo podala, da žico za jamski telefon zamenjava. To je tudi del načrta za operacija Čaganka -500, olajšati si delo in ga narediti bolj varnega! In komunikacija s podzemljem, ki je zdaj zaradi milijon krat štukane žice občasno pešala, je ključna. Z novo žico bo pa spet brezhibna!

Sva mislila, da bova hitra, da se s kolegi dobimo v bivaku v Severnem rovu na 250 metrih, a nama je šlo počasi. Staro žico sva rezala, novo pa napeljevala po pravilih, umikala sva jo od smeri plezanja, da ne bo motila in se trgala, kar je pa kar čas jemalo! Sva bila šele pri drugem dvesto metrskem kolutu žice, ko sva srečala kolege na poti ven. Saj so pohvalili našo jamo in pridnost v Južnem rovu, a v isti sapi že protestirali, da je plina v bivaku zmanjkalo in da si niso mogli privoščiti obljubljene kave! Sem jim obljubil, da naslednjič, ko pridejo, plin pa zagotovo bo in kava tudi in so se ven napotili, midva pa še bolj v globine. Malo pred bivakom, ko bi morala načeti že tretji kolut žice, se je pa lakota oglasila, želodca sta zakrulila. In sva se odločila, da kar ven odbrziva, hrani naproti. Pa sva res, odbrzela. Z 200 in nekaj metrov globine sva prišla v uri in desetih minutah. Oba povsem premočena. Kaj hočemo, leta so tukaj …

Jasna in Ana sta vrhunsko večerjo naredili, ampak najprej je bil na vrsti kofe in radler za hidracijo. Po večerji pa spet debata ob ognju, čeprav je bilo kar nekaj stopinj pod lediščem. Je Benji, ki še nima 30 let, pohvalil našo luknjo in ponosno povedal, da mu je kljub blatu kar šlo, da so bili zunaj že v treh urah in da ni nič zmatran in da gre lahko takoj še enkrat dol, potem pa do konca spil pivo in padel v posteljo, ostali smo pa debatirali še nekaj debelih ur …

Ko smo se končno v postelje spravili, se je pa predvsem za Ano pojavila težava, ker je mladec utrujen padel v njeno posteljo in je morala spati v postelji nad mano. Ne, v postelji ne kadim, da bi bil to problem, edino bala se je, da če bo šla ponoči kaj odtočit, da ne bo ko ponavadi potem na pol v snu zavila na levi pograd in kakšnega mednarodnega incidenta povzročila …

Zjutraj smo vstali s petelini, po milijon kavicah se je pa pokazalo, da smo (skoraj) kratki s toaletnim papirjem. Je bila kar vrsta za našo majhno hišico, pa Benji je bil tako dober, da je šel vsakemu prej desko segret, ker je bilo tudi podnevi pod lediščem …

Avstrijca sta se po kosilu proti domu odpravila, Jasna in Ana v Čaganko, Žeki tavhat v kočevsko jezero (beri: oprat se), jaz sem pa bral in si baterije polnil.

Za večerjo je bil spet poln bivak, sta nas obiskala še Jani in Saša, ki sta blatarila nekje v bližini, smo se v postelje spet spravili, ko so petelini kikirikali, vstali pa že kmalu potem. Sta namreč prišla še Grdin in Remih, ki sta se namenila v kamin Game Over pomeriti in pofotkati, kar smo letos raziskali, kakšno urico za njima sva se pa tudi midva z Žekijem v temo podala, da dokončava s tistim kablom. Spet je šlo kar počasi, a ko sva končno prišla do bivaka (še vedno ni bilo plina in posledično kave!), sva preskusila zvezo in deluje odlično. Smo se z Jasno in Ano slišali, kot bi sedeli za sosednjo mizo!

A kaj dosti se z njima nisva pogovarjala, sva se imela med sabo veliko za pomenit. Sploh ne veste, o čem vse teče beseda pod zemljo! Izvedel sem recimo, da je prijatelj v svoji mladosti, ko so bile nage tete in strici na televiziji šele po polnoči in tako pozno ni smel sedeti pred ekranom, zadeve pač snemal na videokasete in si jih ogledal, ko je bil čas bolj primeren. Ko torej ni bilo staršev doma. A to smo itak vsi počeli, to ni nič nenavadnega, njegova zgodba se je od zgodb nešteto drugih razlikovala v tem, da praznih videokaset ni imel in si je filme za odrasle posnel na kasete, ki so jih imeli doma. Saj veste, birma traja pol ure, po posnetku birme je pa uro in pol traku čmurilo v tisti plastični škatli povsem brez veze in neuporabljenih! Pa jih je zapolnil. Birme, rojstne dneve in podobne dosadnosti. Ob družinskih srečanjih, ko so se takšne zadeve skupinsko pogledale in se je vzdihovalo, kako mladi in lepi smo bili takrat in oh in sploh, je pa prst na tipki stop držal, da je pravočasno zaustavil zadevo. Dokler ga nekoč ni bilo doma, zbrana družba si je pa vseeno zavrtela spomine …

No, žico sva torej napeljala do bivaka in še malo naprej, ven je šlo pa malo počasneje, ker sva pobirala staro in bolj sva bila proti površju, več sva nosila.

Spet naju je pričakala čudovita večerja, po večerji pa so vsi razen mene odšli domov. Jaz sem moral še zadnja junaka, ki sta brazdarila po Čaganki, počakati. Sem veselo nalagal na ogenj, da bosta na toplo prišla, pa kosilo sem pogreval in ko sta se nekaj čez devet zvečer pojavila vsa mokra in blatna in utrujena, sem se počutil ko žena, ki pričaka moža, prišedšega iz službe. Sem jima pomagal sleči se in očediti, preobleči, jima kofe skuhal in pivo natočil pa večerjo serviral, preden bi moral pa še kaj ponuditi, sem pa raje kar domov odpeketal! Predvsem tuš sem pogrešal. In kuzlico, kakopak. No, pa družino tudi …

S Čaganko smo torej za letos zaključili, drugo leto se bo pa menda zares začelo …