Vzdrževalna dela

Ko je Žeki nazadnje iz Čaganke prilezel, je potožil, da so na globini kakšnih 260 m, v Play Againu, štriki že čisto bogi. To smo sicer že nekaj časa vedeli, a ker je Žeki potožil, sem našega gospodarja Anžija za rokav pocukal, da mogoče bi pa morali štrik zamenjati, da bohsigavedi, koliko časa je že tam, pa pri tej frenkvenci jamarjev, ki po drobovju Čaganke rijemo …

Gospodarji so pa vsi čudni, škrti do amena, je na telefon pogledal in povedal, da sem ga zamenjal pred dobrim letom. Mu nisem povsem verjel, pa je še na moj blog skočil pogledat, kjer sem lepo zapisal, da sva pred dobrim letom štrik res zamenjala z Erkijem.

Ga je Anži potem vseeno dal, povsem novega, kakopak, mi je takšnega belega in deviškega kar težko v jamo odnest, plus še inox vponke in ploščice mi je dal, bomo morali vse zamenjati počasi, deset let je pa le deset let!

Žeki je v petek po službi do bivaka skočil, jaz sem prišel kakšne pol ure za njim, ker nimam službe, bivak je bil že topel. Potem pa, saj veste, kavica in še ena kavica, pa v tamajhno hišico je še skočil pogledat, pa še ena kavica, in sva se v jamo šele okoli osmih zvečer odpravila. Sem Grdinu in Anžiju sporočil, da do enih zjutraj bomo za prmej zunaj, ker itak nimamo dol kaj veliko dela, samo štrik in par pritrdišč zamenjat, Ani, ki naj bi se v jamo podala za nama, sem pa sporočil, da bomo dol v bivaku kofe spili, naj naju počaka, če še ne bova tam.

Obtežena ko bosanska konjička sva se do bivaka v Severnem rovu v dobre pol ure prebila, da je z naju teklo, ko da sva po dežju hodila, tam sva čikpavzico udarila, potem sva se pa kar naprej odpravila. V Game Overju sem iz navade najprej kar štrik za kamin vpel, sem se šele nato spomnil, da grem v globino, Žeki za mano je pa še kanister tovoril, da bomo imeli v bivaku vodo za kavice. Sem razmišljal, da bova tri kave spila, preden dol Ana pride, a ko sva prišla do delovišča, se je kar kmalu zakompliciralo.

Najprej sem v tisti blatni ožini še eno pritrdišče zavrtal in vponko in ploščico zamenjal, je bila že zelo boga, načeta od blata, šele nato sem si vrv ogledal. Krepko načeto. Sem jo pokazal Žekiju, pa je odkimal z glavo, da tega sploh videl ni, da vozel zaradi natrgane vrvi je na direktni liniji. In sva se tam malo vlekla in prerivala, ker jaz sem trdil, da je vozel na prečnici, po kateri plezamo, kadar je jama zelo mokra, da ne rinemo po slapu in kjer je že vsaj 5 let, on je pa gonil, da je vozel na direktni. Sem se hotel že dol spustiti in pogledati, ko sem vponko pogledal. Skoraj povsem je že razpadla na sloje! Saj težo bi verjetno še zdržala, kakšnega kratkega padca pa verjetno ne več. Okej, saj imamo zaradi varnosti dvojna pritrdišča, a vseeno!

Potem se je Žeki spomnil, da direkten štrik lahko gor potegnem in sem ga in res je bil vozel na njem, plašč vrvi pa nagravžno natrgan! Sem potem vsa pritrdišča na novo naredil in vrv zamenjal, potem pa še prečnico, kjer je bilo pa samo eno pritrdišče z aluminijastim karabinom in sem se po dolgem času malo tresel med plezanjem. A je zdržalo, ni bilo sile, bolj zanimivo je bilo potem, ko sem z gorilnikom rezal vrv in ni dobro delal in je ogenj švigal tudi po vrvi, na kateri sem visel. Žeki, kakšnih 17m pod mano se je kar malo umaknil iz direktne linije …

Sva končno vse naredila, kakor je treba in se v bivaku v S. rovu na juhici ustavila, misleč, da bo Ana tam, a ko sva na uro pogledala, ki je kazala, da je ena zjutraj naslednjega dne, sva se kar ven odpravila. Še vedno obtežena. No, jaz sem imel par karabinov manj, Žeki je pa namesto nove vrvi tovoril staro, blatno. A nama je vseeno šlo, zunaj sva bila še pred tretjo uro.

Ano sva vrgla iz postelje, je malo počivala, je šla “samo” do konca 70 metrce, pred počitkom je pa ričet pogrevala in na ogenj pazila. Je bilo vroče v bivaku ko v peklu, zato smo ričet pojedli kar v gatah. No, jaz sem ga. Me je Žeki fotkal, da bo moji ženi preljubi poslal, da nag sedim poleg mlade ženske, pa sem mu mirno odvrnil, da dokler ni obratno, se nihče zares ne bo sekiral, poleg tega sem pa že v letih, ko je izbira povsem lahka! Če ti ženska ponudi čudovit ričet, nimaš kaj razmišljat! Pa četudi bi ga ponudila v spalni srajci, recimo. Kar ga ni, da ne bo kdo mislil!

Smo potem za mizo še malo čebljali, ko da se že sto let nismo videli, ko smo se okoli pol petih v postelje spravili, sem pa bolj v hecu zabičal, da pred deseto nima noben za vstajat. Ker itak ne bi, lepo vas prosim, mar ne?

Itak da sem se zmotil, je morala Ana že ob osmih zjutraj na pot, a je bila uvidevna, je odšla potiho. Se spomnim, da sem za hip pomislil, da mora bogica skoraj še po temi čez hosto, v kateri so medvedi, do avta priti, sama, a sem se potem s spalko čez glavo pokril in me vest ni več pekla …

Sem vstal potem okoli desetih zjutraj, da sem spet zakuril in kofe scmaril pa malo sem bral, nekaj čez enajst sem pa še en kofe skuhal in skodelico s kavo prijatelju v postelji pod nos pomolil. Pa je protestiral, da smo se dogovorili, da ne bomo sredi noči vstajali!

Je bil s postrežbo v postelji zadovoljen, mi je že naročil, da moram bogega gospodarja Anžija spet v obrate spraviti in izprositi še kaj rostfraj vponk in ploščic, da sva z vzdrževalnimi deli komaj dobro začela …