Člani Jamarskega kluba Novo mesto vsako leto očistimo vsaj dve jami, ker je čisto podzemlje življenjska nuja, ker pa nismo preveč pametni, se vsake toliko lotimo tudi kašnih višinskih del, ki jih drugi ne zmorejo ali ne znajo ali nočejo. Pa to ne počnemo zelo radi, a kaj, ko za raziskovanje podzemlja potrebujemo vrvi in kovačijo in kar je še tega. Pa še predsednik, starejši in izkušen možakar, je na sestanku samo mimogrede navrgel, da gremo lahko v večjo novomeško fabriko par luči zamenjat in da bi s tem poslom lahko kupili kar nekaj opreme pa smo takoj vsi roko dvignili. Da smo za.
Okej, saj večina je itak po telefonu brskala, ker je šel sestanek že proti koncu in o tem kaj dosti nismo razmišljali, ko je pa mail prišel, da se dobimo v nedeljo ob 5 h (z besedo: petih) zjutraj in da bomo do noči poskusili končati, pa kakšen sendvič naj si vzamemo, ker bomo imeli vmes tudi eno pavzo, je bilo pa že prepozno!
Zjutraj je bilo nadrealistično! Jaz sem kakopak spal manj kot uro in sploh nisem hotel vstati, dokler me predraga soproga ni iz postelje zbrcala, da obljuba pač dela dolg (kar koli to pač že pomeni!), a ker me je mimogrede pobral Žeki, ki je vajen jutranjega vstajanja, sem mislil, da bom vsaj med vožnjo še 4 minute potegnil, kolikor potrebujemo od moje hiše do fabrike. Pa je bil tudi drugače jutranje razpoložen prijatelj zaradi nedelje verjetno malo iz tira in ko je drugo rdečo luč prevozil (od treh!), sem bil buden ko ris!
Ko smo od parkirišča hodili proti tovarni, je nekdo vprašal, kako velika je ta tovarna, ker smo hodili skoraj deset minut, pa se mi ni ljubilo odgovoriti, da verjetno je velika, če je največja tovarna v Sloveniji, sem med hojo raje še malo spal, je pa Primož ugotovil, da verjetno je zelo velika, ker ima klimo, ki je večja od njihove hiše!
Ko smo prišli na delovišče, so nam povedali, da bomo morali še en hiter tečaj o varnosti pri delu opraviti, česar sem se zelo razveselil, sem mislil, da bom v topli učilnici lahko eno hitro oddremal (upal sem malo celo na to, da bodo imeli projektor, kar bi pomenilo, da bodo luči ugasnjene!), a ljudje, ki največjo tovarno v Sloveniji vodijo, seveda niso po župi priplavali, drugače bi imeli le peto največjo fabriko! V učilnici, ki je bila razsvetljena ko valilnica za mlade piščance, le da je bila hladna, ni bilo nobenih miz ali stolov! Smo se pomikali od plakata do plakata s znekimi diagrami in fotkami ter ob vsakem poslušali predavanje. No, verjetno so poslušali, jaz sem poskušal stoje spati. Kar mi je enkrat celo uspelo, dokler nisem izvedel, da bomo na koncu pisali test, in če se testa ne opravi, se ne dela. Sem se razveselil, da bom šel lahko spat domov in se niti malo nisem ustrašil, da bo morda predraga moja kaj slabe volje, ker bi me morala priti iskat, saj kdo bi pa ob takšni uri hodil 14 minut peš proti domu, če ne gre ravno iz kakšne žurke! Tudi očitkov se nisem bal, da sem podrl kakšen rekord, da sem bil odpuščen, še preden sem začel delati, kajti le spati sem si želel!
Pa je moj plan, da bom test padel (za kar se ne bi rabil zelo potruditi, če sem iskren, s testi nisem dober), mimogrede padel v vodo, ko sem izvedel, da če eden pade, nihče ne bo delal! Sem potem rešil, saj ni bilo težko, pravilni odgovor je bila vedno tista opcija, ki je imela največ napisano od vseh možnosti!
Potem smo končno lahko k delu se spravili, sem mislil, da bom vsaj tam počival, ker kaj pa je to žarnice menjat na devetih metrih! Človek, če je navajen, lahko vmes tudi počiva, tako visoko ga itak nihče ne vidi! Sem si mislil, kakopak.
A ni bilo potrebno zamenjati samo par žarnic, temveč sneti neonsko luč in jo zamenjati z ledicami! Na starih lučeh pa tako na oko za ene dva centimetra črnega prahu, ki se ti je vsul direktno za ovratnik!
Da ne bom predolg, ni bilo lahko, pa tudi počivati nisem imel časa kaj dosti! Jasno, tiste luči, ki so jih dosegli z dvigalom, so sami zamenjali, tiste, do katerih niso mogli priti, so pustili alpinistom, tiste, do katerih alpinisti niso mogli priti, so pa alpinisti pustili nam jamarjem! No, morda so samo tiste pustili, pri katerih menjavi bi se preveč preveč usrali in so na nas pomislili, ki smo itak ves čas usrani …
Ko sem po kakšnih desetih urah bingljanja na vrvi in težkem delu pomislil, da zdaj sem pa res že star, ker me je vse in še več bolelo, sem se vmes enkrat potolažil, ko se je mlajši prijatelj spustil na tla s solznimi očmi in se skoraj opravičil, da mora malo krvi v noge spustiti …
No, še mlajši mlajši prijatelj, Anži, se pa kaj dosti ni sekiral, vsaj ne zaradi bolečin (ali pa tega ni pokazal), on se je bolj sekiral, ker ni vedel, da bo tako usrano in je na tlako prišel v kratki majčki in brez rokavic! No, moram biti iskren, že po desetih minutah se ni več sekiral …
Mah, nimam kaj stokat, je bilo zabavno, zabavali in zafrkavali smo se ves čas, ni bilo zares zares hudo, ker je Žeki po trinajstih urah še vedno govoril ko navit! Celo na kofe smo po koncu tlake zavili (okej, pravi možaki so pili pivo!), čeprav nas v gostilni niso bili najbolj veseli, ko so videli, kakšni smo (pa smo se tam umili zelo detajlno!) in še tam par hecnih razdrli.
Ampak doma, ko sem po kakšni uri tuširanja končno oblekel čisto perilo, so se pa leta pokazala, nimam kaj tajit! Še prsti me bolijo, ko tole tipkam!
A kaj bi to, letos bomo Čaganko prek pol kilometra poglobili in bomo potrebovali opremo …
