Oče je imel rojstni dan in smo prišli malce hladilnik olajšat. Kar nekaj sorodnikov se je nabralo in ko se to zgodi, ne traja dolgo, ko zaidemo v daljne spomine. Povečini so to tako zanimive zgodbe, da je škoda, da v večini primerov slej ko prej izginejo, vedno pa tudi kaj novega izveš. Ko že misliš, da vse veš, da si vse že stokrat slišal …
Tokrat smo se vrnili krepko nazaj, kakšnih petdeset let. Smo govorili o zimi, ki letos to pravzaprav ni, temperature so pomladne, snega niti za vzorec. A da to ni nič nenavadnega, je poudaril stric, da je zadnjič gledal stare fotografije in da so bili na njegovi poroki pred petdesetimi leti oblečeni le v srajce zaradi pomladnih temperatur, obuti pa v fine čeveljčke, ker snega ni bilo niti za vzorec.
Ohcet menda ni bila bogata, so bili pač takšni časi, sta si pa zato privoščila poročno potovanje kot se šika. Na Bledu. Zjutraj sta sedla na vlak in nato nekje presedla na avtobus, polna prijetnih občutkov, kakor se seveda dogodku spodobi, na Bledu pa naletela na precejšnje presenečenje. Tam je bila namreč zima, kakor se februarja seveda spodobi. S temperaturo krepko pod lediščem. In snegom. Onadva pa oblečena kot v Novem mestu, torej skoraj v srajčkah in finih čeveljcih …
Sta si ogledala otok, na hitro in od daleč, ker ju je zeblo in ko te zebe, zadeve niso ko na razglednici, potem sta pa začela hotel iskati. Kjer bosta zakoličila poročno potovanje. A v tistih časih so bile zadeve malce drugačne. Bančnih kartic ni bilo, le keš, hoteli pa dragi. Finim in dragim sta se sicer na daleč izognila, tagrdi in tapoceni ju niso zanimali, njima primernih pa tudi ni bilo kaj dosti in sta se kar nahodila, preden sta enega našla.
Sta nekaj pojedla, da sta se segrela, ko bi se morala v poročno suito premakniti in zakoličiti poročno potovanje kot se spodobi, je pa moj stric prišel na briljantno idejo.
Miši, kaj pa čva midva tukaj delat? Sej kavsava lahko tudi doma … Kaj pa, če bi šla kar domov?
In sta šla, kaj sta pa hotela, sta zadnji avtobus ujela in še isti dan domov prišla, ker doma je pač najlepše. In topleje …
Le moja babica, stričeva mama, menda ni bila najbolj vesela, ker zadeve nista izkoristila in pokonzumirala kakor se šika, a kaj bi to. Poročno potovanje je pa bilo in zgodbica tudi, da se kasneje lahko pove.
Recimo za petdeseto obletnico poroke …
Je moja predraga seveda takoj dodala še anekdoto in najinega življenja, kako sem jaz še kar nekaj časa po poroki domov na sekret se vozil in tuširanje, si je kozarček v zdravje mojega očeta popila in verjetno zaradi tega pomislila, da zdaj se lahko pa še najine družinske skrivnosti izdajajo, pa sem jo kar hitro prekinil. Da bomo o tem, ko bova tudi midva 50 let poročena …