Skupina babe bi plezale živi! Irena sporoči, da ima v sredo dopust in vse skočijo ter se začnejo usklajevati, na začetku je videti, da se nas bo milijon drenjalo po kakšni jami. Ker sem bil v nedeljo na vaji in ker bom v petek in soboto na dnu Čaganke, sem predlagal, da bi morda pa enkrat za spremembo v Stropnico skočili in malce opremljanje jame ponovili, ker prihajajo jamarski izpiti in ker obnavljanje znanja nikoli ne škodi in so bili in bile kar za. Meni je bilo pa všeč, ker je lažje na vrvi viseti in opazovati, kaj počnejo, kakor pa čredo divjih jamark in jamarjev po jami preganjati. Sem si prav rekel, da tokrat jo bom pa dobro odnesel …
Potem se je v skupini začel usip, saj veste, en prašiček odpade zaradi masaže, drugi zaradi popoldanske službe, tretji … Na koncu smo ostali Irena, Ana in jaz. Pa verjetno bi morda še kdo, če Tjaša ne bi napisala, ali je kdo pogledal vremensko napoved, da prihaja vesoljni potop. Jaz je nisem, ker me vremenska napoved načeloma ne zanima, saj pogledaš čez okno in vidiš, a ker je Stropnica odprta in bi bili vsi mokri, sem predlagal, da ali prestavimo ali pa v Čaganko na kofe skočimo, da tretje ni. Sem bil prepričan, da bom lepo doma ostal in se malo po riti praskal, a je Irena takojci vprašala, če je ona že sposobna tako globoko iti in namesto da bi ji po pravici povedal, ter se doma po riti praskal, sem se ji zlagal, da je. In se je prijavila, da dopust ne gre v nič, potem je pa še Ana na hitro urnik premetala in smo bili v sredo dopoldne pri bivaku.
Najprej smo dve uri novo opremo rihtali, da bo v jami varno in udobno, pri čemer je Irena že skoraj pol energije izgubila, ker je morala parkrat par metrov čez vozel, zato je na hitro par jajčk spekla. Da bo energija za v jamo. Jih je ponudila še meni in čeprav sem bil več ko zadovoljen s četrto kavo, sem zaradi lepšega rekel, da dva mi pa res lahko scmari in jih je. Sem jih prežvečil, samo hudič je, da je ženska dohtarca za hrano in pazi, kaj vase meče, posledično pa pazi tudi, kaj jaz vase mečem, če ona pripravi in mi je bilo malo čudno. Sem premetaval tisto po ustil in nisem točno vedel, v kaj bi prst uprl, dokler ni vsa vesela in ponosna povedala, da ona kokosovo maslo uporablja in za telo in za kuho! Na srečo menda ne istega, mislim, ne razmaže zadeve najprej po sebi, potem pa tisto, kar telo ne vpije, postrga in v ponev vrže, a vseeno. Jajca in kokos, kaj pa vem, opice, ki po palmah plezajo, ne ležejo jajc. To ne gre skupaj, se mi zdi …
Ampak, sem pogoltnil, saj ni bilo veliko, pa prej sem še malo nutele uspel postrgati iz kozarca, tako da okus je kar bil. In ko smo želodce napolnili, smo proti jami krenili. Po soncu! Od dežja ne duha ne sluha. Nisem bentil čez vremenarje, nase sem bil jezen, ker nisem vrvi in opremljevalne vzel, da bi šli v Stropnico!
Dol ni šlo ekspresno hitro, ker se novi opremi ne zaupa takojci brezpogojno, a vseeno smo bili na dnu sedemdesetmetrce vsi še kar olimpijski. Ana je celo eno rundo gor in dol še vmes odplezala, da je pantin preskusila (a tokrat se nobene kletvice nove nismo naučili, ji je šlo), jaz sem si kavo privoščil, Irena je pa za motor poskrbela. Ker vsak motor potrebuje gorivo, me je podučila in še meni ponujala. Pa sem že pameten, sem kar odklanjal, ker če je zdravo, ni dobro, verjemite! Razumem, res razumem, da hoče človek zdrav umreti, a kaj bi mene zdravo fotral, če potem to zdravje s čiki in kavo poplaknem …
Je Irena poskrbela za motor, zakurblala in v višave poletela, čez sedemdesetmetrco sem ji komaj sledil. Ana, je že prej ven potegnila, tako da sem samo njo poslušal vriskati na vrvi, kako je to lepo, ko človek pleza, a v tretjem breznu od zgoraj je motor poleg goriva verjetno še kakšno smet potegnil in se je vplinjač malce zamašil, posledično se je pa tudi hitrost letenja navzgor malce upočasnila. Saj čebljala je še, to že, vriskala pa ni več …
V drugem breznu me je s pritrdišča dol obveščala, da zdaj bo pa še prečnico natrenirala, pa sem bil prelen, da bi gor pogledal, sem mislil, da se heca in sem ji samo nekaj zamomljal. To pri ženskah včasih vžge in tokrat je. Sem si že drugi čik prižgal, ko se mi je malo pa le čudno zazdelo, kaj se obira, ker drugače ji je šlo super in sem končno gor pogledal in bi me pa kar malo kap kmalu udarila. Je res po prečnici krenila v Netopirjevo dvorano, ne proti površju. Sem malo protestiral, da mogoče bi šli pa raje ven, da Netopirjevo bomo pač drugič raziskovali, ker je že pozna ura, Netopirjeva pa tudi ne tako majhna, pa ni takoj razumela. Da ona gre ven, da kaj blebečem.
Sva razjasnila zadeve in je za hip utihnila, potem pa začela pretikati opremo, jaz sem pa dol vse v neposrednem prenosu poslušal, ker prečnica pač ni najbolj enostavna zadeva na tem svetu in je meni prenašala, da ne bi kaj narobe naredila. Itak je nisem razumel, je bila previsoko, sem samo včasih zavpil, da je okej in je bila zadovoljna. Ker itak da zna, sploh nisem dvomil, iz čiste vertikale pod njo sem se umaknil samo zato, da je moj cigaretni dim ne bi motil …
Sva se z malce pokašljujočim se motorjem končno v prvem breznu proti izhodu začela vzpenjati in ko sem ji od spodaj vpil, če je zunaj še svetlo, je odgovorila, da malo se še vidi, vmes je pa Ana v brezno pokukala in zavpila, naj pohitiva, da zunaj je že 10 cm snega in da še ful sneži!
Sva odsopihala, kaj sva pa hotela in potem posledično ni bilo večerje, ker smo morali pohiteti, saj sem se z avtom skoraj do bivaka pripeljal. In je bilo vprašanje, če se bom tudi odpeljal. Ne bi bilo prvič, da bi moje vozilo tam gor počakalo, da se sneg stali …
Ko sva pakirala, sem preveril, če je vzela tudi kokosovo mast (ali olje, ne vem, kako se zadevi strokovno reče) in jo je, zato sem pomirjen zaklenil bivak in stopil proti avtu. Moram priznati, da malce, samo malce pa sem bil v skrbeh. Zimske gume na moji Julki so sicer res zimske, a bohvedi pred koliko desetletji jih je stiček kupil!
A je kresnila iz prve (sneg sem s šip odstranil z roko, ker sem tri dni nazaj metlico pospravil v garažo, ko sem jo prvič v življenju pospravil in posesal od znotraj!) in po vlaki smo se odpeljali ko s terenskim vozilom. Ma, kakšen terenec, moja Julka je buldožer! Sem hotel še kar enkrat na rikverc po isti poti nazaj, ker je tako dobro šlo, pa potem nisem, so želodci krulili.
Če ga kaj dosti več ne bo narukalo, se bova v petek s Potrpinom spet kar do bivaka pripeljala, ker odhajava za dva dni na dno na tlako …
