Kaj pa jaz vem, kaj je za en dan, ko se menim za v jamo, šele ko je Ana začela noreti, kaj vse čokoladnega v obliki srčkov bo spekla, sem pogledal na koledar. Jap, Valentinovo. Pravzaprav niti ne vem, kaj to pomeni, amerikanski praznik zaljubljencev menda, da bogi možaki dinarčke postrgajo za rožice in čokolade, a ker je bilo moje darilo zaljubljenkam v jame opremljanje jame, da sta sploh not lahko šli, kaj dosti stroškov nisem imel. Plus nadejal sem se vseh tistih čokoladnih Aninih dobrot, nima veze, če so v obliki srčkov, itak čokolade ne gledam, jo jem!
Ta petek sem torej vzel dopust. Aja, nisem ga, Irena ga je, Ana je pa premetala delovni urnik. Ob 11h naj bi krenili. Malo prej me je zadel Irenin SMS, da v službi samo še na malico skoči in če morda jem gratinirane sirove štruklje. Nimam blage, kaj to je, a ker sem šele tretjo kavo pil na vrtu in še niti do pol časopisa nisem prišel, sem ji po pravici odgovoril, da ne, da je še prezgodaj. Spil še eno kavo, jo pobral pred bolnišnico in sva pičila proti Dvoru, kjer naj bi se dobili z Ano. Sem mirno peljal mimo, je čakala pred gostilno, šele Irenino vpitje me je zbudilo, da sem obrnil. In ko smo bili že pred gostilno, smo še en kofe spili in potem vsi trije z mojim škodilakom odvihrali proti jami.
V najlepšem sončnem zimskem dnevu (kakšnih 30 stopinj je pržilo, se mi zdi) smo se preoblekli v jamarsko opremo. Ana in Irena v popolnoma nova jamarska kombinezona! Sem ju pofotkal, da se bo čez par let videla razlika, pa sta mi obe rit obrnili. Se bo z jamarjenjem menda zmanjšala, ali kaj! Čeprav sem jaz bolj mislil, da se bosta kombinezona usrala, zdrsala in strgala, da bi to dokumentiral …
Suvereno sem četico povedel po poti, mi je bila znana, čeprav sem bil tam nazadnje dolga leta nazaj, sonce je pržilo, mi smo pa hodili. In hodili. Dokler mi pokrajina ni bila več znana. In mi je bilo vroče za popizdit zaradi vročega sonca, potem mi je pa še bolj vroče ratalo.
Ženske me že poznata. Smo se zgubili? Ne, itak da ne, sem takoj zatrdil. Le ne vem, kje smo. Ne vem, če sem to naglas rekel …
Sem na koncu poklical Erkija, kaj sem pa hotel, da mi koordinate Šolnovega pošlje in mi jih je. V svojo obrambo moram povedati, da smo bili 150 m od jame! In sem jo, ko sem se malo orientiral, takoj našel! Ter popravil vtis. Se mi zdi …
Smo tam malo sedli, popolnoma vroči, ženske še posebej, ker sta bila nova, impregnirana kombinezona ko potapljaška obleka! Za marinirat se! Sem se ravno malo ohladil, ko je Ana, ki sem ji v torbico dal Petrolov kofe, da ga spijem na dnu, saj svoje nisem imel, ker sem imel dve vreči z vrvmi in dve s kovačijo za opremljanje, vprašala, če lahko mojo kavi spije. Itak da mi je v trenutku spet vroče ratalo od osuplosti nad tako nesramnim vprašanjem, a še preden sem eksplodiral, sem opazil, da se smeji ko pečen maček. Jap, eni majo mal čuden smisel za humor …
Potem smo se spustili v jamo. Mi je šlo počasi. Ne, ker ne bi znal opremljati, temveč zato, ker s sabo nisem vzel vrtalke, da bi tu in tam kakšno sidrišče nabil. Ko sem bil nazadnje tam, še relativno frišen jamar, se mi je zdelo, da je opremljeno super, kaj pa je to, če so vsa pritrdišča enojna in če se med njimi vrv drgne ob sigo!
Sem imel s sabo dvakrat po 100m vrvi, ko smo prišli do dna, tam nekje 120 m pod površjem, kjer je prav kičasto jezero, ga je ostalo le še nekaj metrov. Mi je za nazaj vroče ratalo: Evo, punce, tamle dol je vajin Valentinček, samo ne moremo do njega …
Pri jezeru, ki je zaradi suše skoraj 2m nižje kakor se spomnim (in se vidi po sigastih robovih), sta pa obe v trans padli. Kako je to lepo in oh in sploh in da je to najboljše valentinovo ever. Se nisem povsem strinjal, a nisem glasno nergal. Je Ana že med vožnjo povedala, da je vse tiste obljubljene čokoladne dobrote v obliki srčkov pozabila speči (oz ni imela časa) in se potem tam dol v jami nisem čisto nič praznično počutil.
Sem moral par fotk narediti in ni dosti manjkalo, pa bi obe končali v jezeru, ko sta tako pozirali, na telefonu sem ves čas držal prst, da hitro prestavim na snemanje! Nista končali v vodi …
Na bregu jezera smo potem kofe pili (no, jaz sem ga) v miru in tišini ter občudovali lepoto narave, Irena si je pa nenadoma začela kombinezon odpirati, da jo mora malo zluftati! In itak da se mi je kofe kar v grlu zaustavil, pa kar malo sem se pripravil na tek. Pa si je na srečo ni zluftala, vsaj ne tistega, kar sem jaz mislil, si je zluftala le obleko, je pojasnila. Iz nje se je res kadilo ko iz bosanskega konjička po celodnevnem napornem delu, novi kombinezoni so hudič!
Smo se potem ven zapodili, jaz bolj počasi, sem pospravljal. In mi ni bilo vroče, dokler Irena malo nad mano ni povedala, da je na enem mestu, kjer se je drgnila, vrv že krepko poškodovana. In mi je precej spet vroče bilo, ne bom nič tajil. Sem ji naročil, naj tam vozel naredi, da ne bom dol čmoknil in ga je. Da bi naredila metuljčka, s katerim se izolira poškodovano vrv, ni bilo misliti, čeprav je naredila jamarski izpit, zato sem ji naročil, naj kar osmico naredi. Za to sem vedel, da jo zna. In jo je. Čeprav jo ni. Sem že par metrov pod vozlom opazil, da je naredila šestico in mi je bilo spet malo vroče, pa še čez vozel sem moral, a ko sem si potem vrv ogledal, poškodbe ni bilo. Vsaj ne takšne, da bi človek moral vozel narediti zaradi tega.
Sem jo vseeno pohvalil, itak, prehod čez vozel na vrvi v jami že dolgo nisem potreniral …
Ven smo pokukali že v temi, v izhodnem breznu sem mislil, da bom izpustil dušo, toliko sem trogal pod sabo. Sem se zunaj razpel, se je kar kadilo od mene, Ani, ki naju je skoraj pol ure čakala, so pa zobje šklepetali. Je nov kombinezon ves mater zadržal v njenem perilu, ki je bilo povsem premočeno in se je malo odpela, vmes pa zmrznila. Sonca ni bilo več …
Nazaj smo šli po drugi poti, se mi je zdelo, da sem jo poznal, a ko smo kar hodili in hodili, mi je spet malo vroče ratalo. Se mi niti sanjalo ni, kje sem vozilo pustil in ravno, ko sem hotel priznati, da nimam blage, kje sploh smo, smo stopili iz gozdička direktno pred mojo Škodo.
In sem jo samo s prstom pokazal, da kdor zna, pač zna!
Smo se kar hitro preoblekli, predvsem Irena, njen nov, debel podkombinezon je bil namreč povsem premočen. Ji je teklo po vseh kanalčkih, je parkrat že v jami postokala, zunaj se je pa, ko se je preoblekla, kar razveselila. Da bo perilo na internetu prodala, da zih obstaja nešteto pervotov, ki bi dali debel denar za to. Sem še jaz razmislil, če bi morda svoje gate tudi lahko prodal, zadnje čase sem bolj na tenko z denarjem, a sem potem zavrgel idejo. Moj kombinezon ne dihta kot njen, moje gate so bile suhe …
Potem pa še pica, kakopak (Irena je krompir mlatila, ker je vedela, da če si pico naroči, jo bom pofotkal) in je šel Valentinček pančat do naslednjega leta …
